Glasnik oktober 2010 - Občina Škofljica

Gospodarstvo in turizemrestavraciji sem spoznal Celestine iz mestaMalindi, ki je bila ravno tako v tistemhotelu. Dan zatem sem prikolesaril doobale Indijskega oceana in hkrati do drugeganajvečjega kenijskega mesta Mombasa,ki šteje skoraj milijon prebivalcev.V ponedeljek nisem kolesaril in z avtobusomme je obiskala Celestine. Šla sva naplažo za nekaj ur, kjer sem jo učil plavati;kljub temu da je živela v mestu ob Indijskemoceanu, tega ni znala. Voda je bilaizredno topla, saj je imela gotovo več kot30 stopinj. Naslednji dan sem Mombasozapustil, a sem si jo še prej ogledal, zlastinjen stari del, kjer je nekaj znamenitosti,denimo utrdba Fort Jesus. Kolesaril semnaprej proti jugu in v kraju Ukunda srečaltri mladenke iz Nairobija, ki so začasnoživele v Ukundi in tudi niso znale plavati.Še njih sem kako uro učil plavati v toplemoceanu. V zahvalo so me povabile v svojestanovanje, kjer sem prenočil.Blatna dobrodošlica v TanzanijiDeveti dan na poti sem Kenijo zapustilin tanzanijsko vizo dobil na meji v četrture. V vasi Mtadikeni, takoj za mejo, semprenočil v skromnem hotelu. Zjutraj je šefhotela in natakar obenem hodil po vasi iniskal jajca za moj zajtrk. Vrnil se je praznihrok in za zajtrk sem imel le kruh inmaslo. To pa ni bilo največje razočaranjetistega dne, saj me je takoj, ko sem zapustilvas, čakalo 60 km izredno slabe ceste.Vedel sem, da ni asfalta, ampak da bo takozanič, si nisem mislil. Ni bilo niti makadama.Prejšnjo noč je deževalo in bilo jesamo blato. Težko sem kolesaril, povprečnohitrost sem imel 10 km na uro. Vmessem srečal geodete, ki so merili cesto. »Prvegamaja bomo začeli z obnovo in v dvehletih naj bi bil asfalt položen,« so dejali.»Oh, kako lepo. Ali se niste mogli tegadomisliti že prej?« sem pripomnil. Protikoncu se je cesta vse bolj sušila ob sončnipripeki in bilo je za odtenek bolje, saj jebila podlaga trdnejša – vozil sem po zemlji.Sicer so bile ceste večinoma po vsejAfriki v dobrem stanju in nad tem sem bilprijetno presenečen. Malo pred mestomTanga sem pripeljal na asfalt in odleglomi je. Kolo je bilo povsem blatno, tudisam sem bil pošteno umazan, nič bolje nibilo niti s torbami. V Tangi mi je počitek vhladu restavracije prišel še kako prav. Nesamo zaradi slabe ceste, pač pa tudi zaradivremena, kajti temperature so se tiste dnigibale od 35 do 38 stopinj. Zaradi bližineekvatorja je bilo v zraku veliko vlage. Polegtega je v tistem delu Afrike moč soncazelo velika, sončno sevanje je močnejšekot v Evropi ali drugje po svetu. Zaradivsega tega je kolesarjenje po Afriki zelonaporno in je napornejše kot po drugih celinah.Zapeljal sem se ob obali Indijskegaoceana med lepimi in velikimi hišami, kiso večinoma v lasti tam živečih belcev.Mesto je bilo nekoč nemška kolonija inle-ti imajo v lasti tudi kopališče, kjer jevstopnina dokaj zasoljena in kamor zahajajovečinoma belci. Eden od nemškihgostiteljev me je brezplačno povabil nazasebno plažo.Vso soboto sem preživel v Tangi in sivzel dan počitka. Del dneva sem zopetpreživel na kopališču, tokrat proti plačilu.Naslednji dan sem obiskal cerkev sv.Matije in bil kratek čas pri maši. V Tanzanijije slaba polovica prebivalstva kristjanov,dobra tretjina je muslimanov. Bentilsem, ker je v tistem delu mesta dopoldnezmanjkalo elektrike in si zato nisem mogelogledati dirke formule 1. Sicer se je v Kenijiin Tanzaniji v odročnih vaseh večkratzgodilo, da je električnega toka zmanjkaloza več dni skupaj. Sredi dne sem Tangozapustil in se zvečer ustavil v vasi Kabukupri policijski postaji, kjer so imeli tudikontrolo na cesti. Prosil sem jih, če bi lahkoprenočil v njihovih prostorih. Prišel jenjihov vodja – policijski inšpektor, in menajprej povabil v skromno vaško gostilnona večerjo ter mi kasneje odstopil še svojopisarno, kjer sem prespal. Zjutraj sem zgodajzapustil policijsko postajo, čakala meje težka etapa s številnimi klanci. Po približno50 km sem ponovno naletel na policijskokontrolo in ena izmed policistk jebila tudi simpatična Elisabeth, ki je bila nadolžnosti že prejšnji večer v vasi Kabuku.Popoldne sem v neki vasi srečal osnovnošolskegaučitelja Adama in zapletla sva sev prijeten pogovor. Domačini so me povsodlepo sprejemali in se čudili moji dolgipoti. Motilo pa me je, ko so, zlasti otroci,za menoj vpili »muzungu«, kar v jezikusvahili, ki ga govorijo tudi v Keniji, pomenibelec. Še huje je bilo, ko so za menojkričali »daj denar« v angleškem jeziku.V Tanzaniji se mi je to pogosto dogajalo,včasih celo vsakih nekaj minut, v Keniji39pa se mi to skorajda ni zgodilo. Tam semvečkrat slišal le »jumbo«, kar v jezikusvahili pomeni živijo.Krave na plaži in Miss UniverseŠtirinajsti dan na poti sem prikolesarilv največje tanzanijsko mesto Dar es Salaam,ki ima slabe tri milijone prebivalcev.Malce pred mestom sem srečal dva domačina,ki sta ravno začenjala kolesarsko potv Nairobi, torej sta kolesarila v nasprotnismeri kot jaz, a sta imela krajšo pot,saj sta se izognila Tangi in Mombasi. Varabskem jeziku Dar es Salaam pomeni»hiša miru«. V tistem delu Tanzanije obIndijskem oceanu je veliko priseljencev,največ je ravno Arabcev, veliko je tudiIndijcev. Nekoč je bilo to glavno mesto,zdaj pa je prestolnica Dodoma. Naslednjidan sem na malavijskem veleposlaništvudobil vizo v dobri uri, se malo kopal namestni plaži in si ogledal središče mesta.Dan zatem sem se s turistično ladjo zapeljalna znameniti otok Zanzibar, saj bi bilskoraj greh, če bi ga izpustil, ko sem biltako blizu. Zanzibar je bil nekoč samostojnadržava, 26. aprila leta 1964 pa se jezdružil s takratno Tanganjiko in nastala jenova država Tanzanija. Ta dan je tudi dandržavnosti; otok sem obiskal le štiri dniprej. Nastanil sem se v ne ravno pocenihotelu ob Indijskem oceanu. V restavracijiob plaži pri zajtrku pa nisem mogel verjetisvojim očem. Domačini so kak ducat kravpripeljali na plažo in do pasu v vodo, kjerso jih potem umivali. »Kaj za vraga počnokrave na plaži?« sem se spraševal. Razložiliso mi, da jih sperejo z morsko vodo, dajih razkužijo vseh bacilov. Kasneje sem sezalučal v vodo, a ne tam, kjer so bile krave.Popoldne sem se vrnil v Dar es Salaamin se za kar nekaj časa poslovil od Indijskegaoceana. Zvečer je bil v mestu finalniizbor za Miss Universe Tanzanije, kamorsem se napotil še sam. Z novinarsko izkaznicoradia Zeleni val mi je nekako uspelopriti na prireditev. Po koncu sem se prebildo odra in se fotografiral z zmagovalko.Zaključna zabava je bila v 10 km oddaljenemhotelu, kjer sem že prej pustil kolo.Odločil sem se, da grem tja kar z avtobu-