Glasnik oktober 2010 - Občina Škofljica

Gospodarstvo in turizemS kolesarske poti po Afriki – 1. delKenija, TanzanijaS kolesom na jugV začetku aprila sem poletel v kenijsko prestolnico Nairobi, kjer sem začel kolesarsko pot po Afriki. Prek Tanzanije, Malavija,Mozambika, Zimbabveja in Bocvane sem jo zaključil v Južni Afriki, kjer sem si ogledal vse tri tekme naše reprezentancena svetovnem prvenstvu v nogometu. Skupaj sem prekolesaril 6117 km in se konec junija v domovino vrnil z letalom.Že velikokrat sem kolesaril kam protijugu … Ampak tako veliko, s severa protijugu, kot letos nisem kolesaril še nikoli.Že leta 2004, ko so Južnoafriško republikoizbrali za gostiteljico svetovnega prvenstvav nogometu, sem začel razmišljati, dabi kolesaril na jug črne celine. Leta 2008sem o tej poti razmišljal že konkretneje inse skoraj dokončno odločil, ne glede na to,ali bi se naši nogometaši uvrstili tja ali ne.Ko pa jim je to novembra lani uspelo, otem ni bilo več dvoma. Največji dvom paje bil, od kje kreniti na pot. Sam sem sinajbolj želel, da bi pot začel iz Izraela aliEgipta, vendar so mi to nekateri popotniškikolegi iz Slovenije odsvetovali, zlastizaradi slabih cest v Sudanu in Etiopiji.Kot sem izvedel kasneje na poti po Afriki,so ceste tam dobre in marsikje nove. Zaraditega mi je bilo žal, da poti nisem začelseverneje, a bilo je prepozno. Tako sem seodločil, da jo bom začel v Nairobiju v začetkuaprila in jo v celoti na kolesu zaključilsredi junija v Johannesburgu. Porajal seje nov dvom, katero pot naj izberem. Prviin zadnji del poti oziroma prvih in zadnjihtisoč km ni bilo spornih. Srednji del potisem želel voziti ob vzhodnoafriški obali,a mi je večina popotniških kolegov zopetzaradi slabih cest, tokrat menda upravičeno,to odsvetovala. Zato sem izbral potbolj po notranjosti oziroma zahodneje odprvotnega načrta. Seveda je bilo zopet trebapridobiti pokrovitelje, kar ni bilo lahko.Kar zadeva vizumov, je bilo lažje kot preddvema letoma, ko sem kolesaril po Aziji.Za JAR in Zimbabve sem ju pridobil žepred odhodom na veleposlaništvih na Dunaju.Tudi v službi so mi šli na roke, sajsmo se nekako le dogovorili za prekinitevdelovnega razmerja. Na splošno sem seorganizacijsko na pot bolje pripravil kotdve leti prej za Peking. Žal pa je huda indolga zima onemogočila popolno kondicijskopripravo; pred odhodom sem kolesarilmanj, kot bi želel.Let sem imel iz Milana, ker je bila ugodnacena, a že na letališču me je čakaloneprijetno presenečenje, saj sem moral zatransport kolesa plačati 150 evrov, čepravso mi na turistični agenciji zagotavljali,da je usluga brezplačna. V sredo, sedmegaaprila, sem malo pred četrto uro zjutrajstopil na kenijska tla; prvič na afriškatla, pa nekaj ur prej na kratko že v Kairu.Ta dan sem kolesaril le od letališča, kjersem dobil vizo v nekaj minutah, do prestolniceNairobi in malce po mestu ter siogledal nekaj znamenitosti. Takrat se je vNairobiju, ki je tudi največje kenijsko mestos približno 3,5 milijona prebivalcev,38začela konferenca vzhodnoafriških držav– AMFI. Ob tej priliki sta prišla na obiskšpanski kralj in kraljica. V sklopu konferenceje potekala razstava masajske kulture,kjer sem bil tudi sam.Učitelj plavanja v KenijiV četrtek, osmega aprila, sem dejanskozačel kolesarsko pot po Afriki in zapustilNairobi, ki je bil ustanovljen leta 1899.Videl sem nekaj žiraf ob cesti in naslednjidan tudi antilope in zebre. Vse te živalisem kasneje videl še nekajkrat, tako daobiska dragega safarija sploh nisem potreboval.Na začetku in kasneje še v Tanzanijisem nekajkrat ob cesti videl tudi Masajev značilnih oblačilih, prvotne prebivalcetistega območja. Prvo noč, ko sem zapustilNairobi, sem spal v vasi z zanimivimimenom – Salama. Še zanimivejša je bilacena v skromnem hotelu – tri in pol evre.Žal se ta cena kasneje ni več ponovila, razenko sem bil povabljen in je bila nočitevbrezplačna. To se je prvič zgodilo že naslednjidan, ko sem spal pri nekem domačinu,šefu bencinske črpalke. V mestu Voisem doživel neslaven rekord, saj sem navečerjo, natančneje na špagete, čakal kardve uri in četrt. Med čakanjem v hotelski