1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

82Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6urejene ter za vse stanove kolikor moči vzdržne, centralizirane države s kronona čelu, v kateri ne bi prihajalo do samovolje enega stanu napram drugemu.Sintagmi svobodo in enakost (Freyheit, Gleichheit), razumljeni v kontekstufrancoske revolucije, je štel za tujek, ko pa ju je skušal definirati, jezapisal, da ju velja razumeti, »da je vsak državljan svoboden znotraj zakonater da so vsi /državljani/ enaki pred zakonom« (Sonnenfels, 1798: XIII).Za Sonnenfelsa je država najširša, najbolj splošna združba vseh posameznikov,ki po svojih stanovih kot členi tvorijo politično telo. Le-to da definiraskupni končni cilj, eno(tno)st volje in eno(tno)st moči (Sonnenfels, 1798: 4).Končni cilj države je tako javno kot zasebno dobro in ugodje/udobje (ibid.), insicer v največjem obsegu, kot ga je fizično in duševno mogoče doseči (Sonnenfels,1798: 13). Dobro pa je za zasebnika mogoče samo do meje, ko njegovipartikularni interesi in prizadevanja za ugodjem trčijo ob skrb za javno dobro(Sonnenfels, 1798: 4–5), kar razkriva izrazito etatistični pogled na državo.Država torej ni entiteta, ki da nastane, ko člani občestva del svojih naravnopravnihpravic, spričo katerih se rodijo svobodni, enakopravni med seboj inenaki pred zakonom, prenesejo na skupnost, temveč je nekaj, kar Sonnenfelsšteje kot vnaprej dano obliko. Enotnost volje razume Sonnenfels kot stanje,ko vse, kar je treba kjerkoli v državi storiti, nastane kot posledica prizadevanjadržavljanov k skupnemu končnemu cilju – dobru in udobju – in ko ni nikogar,ki pri tem ne bi sodeloval ali ki bi prizadevanju za skupnim ciljem celonasprotoval (Sonnenfels, 1798: 6). Skupno dobro je razglašeno kot hkratnodobro za vsakega posameznega člena države (Sonnenfels, 1798: 14), za končnicilj države pa velja tako mišljeno skupno dobro, kot o njem presodi najvišjaoblast, in to je cesar. Skupno javno dobro izvira iz udobnosti in olajšanjabivan ja, toda tudi iz varnosti v državi (Sonnenfels, 1798: 16), in sicer iz varnosti,ki izvira iz trajnosti obstoječe družbene uredit ve (ibid.). Obstoj le-tapa more biti v resni nevarnosti, v kolikor so državljani v preveliki eksist enčnistiski 41 oz. v kolikor država ne zmore poskrbeti za primerno olajšanje življenjavseh stanov, kajti: »Der Pöbel ist immer kühn, weil er nichts zu verlieren hat,immer bereit, es auf der Ausserste ankommen zu lassen, und Alles zu wagen,weil dieses Alles – nichts ist /vsi poudarki v izvirniku/.« (Sonnenfels, 1798:37.) Država mora zagotavljati: a) zasebno varnost vseh oseb, b) varnost zakona,c) trgovanja, d) časti in e) varnost posesti (Sonnenfels, 1798: 175–176).Vse to pa počne z vzgojo državljanov, ki se uresničuje na dva načina: skaz novanjem telesa in s poučevanjem duše, in sicer z vzgojo, šolo in – religi-41 Zdi se, da se trenutno vladajoča neoliberalna politična garnitura, ki se, paradoksalno, rada kiti zepiteti, kot so socialni, socialno in kar je še takega, še ni seznanila s tem poglavjem iz racionalistično-pragmatičnedržavno(u)pravne vede, pa četudi so ti premisleki v srednjeevropskem intelektualnemobtoku že več kot 200 let. Kajpak: glede na pretežno »kadrovsko sestavo« poklicnihpolitičnih zastopnikov slovenskih volilk in volilcev to niti ne preseneča prav posebej.