1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

J. Vinkler, »Medkulturni dialog« Evropske komisije kot nova verskatoleranca in patent Jožefa II., imenovan »tolerančni« (1781)pa mu niso bile neznane ideje galikanizma in febronianizma, ki je tedaj zlastiv nemški rimskokatoliški cerkvi močno tresel temelje papeškega političnegaprimata napram kronam; bil je kajpak tudi pod vtisom razsvetljenskihidej, ki so jih na njegovem dvoru na Dunaju in po monarhiji širili predvsemkameralisti.Srž galikanizma je bila teritorialistična obramba posebnih svoboščinfrancoske cerkve (libertates ecclesiae gallicanae) napram kurialnemu cerkvenemupravu. Poseben položaj francoske cerkve naj bi koreninil v dejstvu, dapravila kurialnega cerkvenega prava v Franciji niso bila nikoli uveljavljena,lou vainski profesor cerkvenega prava Zeger Bernhard van Espen (Espenius)pa je ideje galikanizma v svojem delu Jus ecclesiasticum universum (1702)apliciral v korist vladarja. Poleg argumentacije, da je cerkev izvirno koncilskain ne papeška, je dokazoval tudi, da izjemne pravice francoskega kraljanapram rimskokatoliški cerkvi niso nič nenavadnega, kajti monarhu dapripadajo iz zgodovinskih razlogov (Kušej, 1941: 103). V prid vladarjevegaodločilnega vpliva na cerkev so v drugi polovici 18. stoletja govorili tudifilozofski argumenti: če je država, glede na Rousseaujeve misli v Družbenipogodbi, zgolj z združitveno pogodbo konstituirana združba, tedaj gre zapovsem tuzemsko, človeško, posvetno entiteto, kjer pravica vladanja izviraizključno iz podredit vene pogodbe med državno oblastjo in državljani. Tapogodba je edini vir vladarjevih pravic in določa, ali in koliko sme državnaoblast posegati v cerkveno življenje. Vodilni družbeni teoretiki zadnje tretjine18. stoletja so vneto zagovarjali pomen združitvene pogodbe, iz nje izvedenovladarjevo moč in tako tudi zaščitništvo nad cerkvijo. Ker je pospeševanjereligijskega življenja veljalo predvsem za sredstvo vzgoje podanika kdržavljanskim vrlinam, zlasti k delavnosti in nekonfliktnosti, ne pa za končnicilj, je zaščitništ vo nad cerkvijo tudi pomenilo, da gre vladarju pravica,da določi primerno uporabo religijskega »pedagoškega« sredstva in da vsetis to, kar šteje za neprimerno in/ali – posledično – neuporabno (npr. božjepoti, bratovščine, praznike, nabirke ...), omeji ali celo ukaže odstraniti.Intelektualni oče febronianizma, trierski pomožni škof Johann Nicolausvon Hontheim, je šel pod psevdonimom Justinus Febronius še dlje. V svojemdelu Justini Febronii de Statu Ecclesiae et Legitima Potestate Romani Pontific i s (1763), 40 ki je doživelo izrazito afirmativno recepcijo na Nemškem, jenamreč med drugim zapisal, da je papeški vladarski in upravni centralizemdeformacija prvotne apostolske cerkve, kajti škofje da dobivajo svojo moč neposrednood Boga in ne preko papeža, ter da je Kristus oblast izročil celotnicerkvi, ki le-to izvaja, papež pa da je krščanskemu občestvu v tem podrejen.Škof Hontheim je poudarjal tudi pravice škofov napram papežu, pa tudi40 Dostopno preko Europeane, in sicer na: http://bvpb.mcu.es/es/catalogo_imagenes/grupo.cmd?path=7059 in http://bvpb.mcu.es/es/catalogo_imagenes/grupo.cmd?path=7060 (8. 9. 2010).79