1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

76Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6poseganju države oz. krone v ekonomijo in politiko ni branila neposrednosamolastno odločati na področju upravne ureditve in verske prakse rimskecerkve v monarhiji. Tako je že leta 1747 prepovedala vizitacije papeških nuncijev,dve leti kasneje pa je izdala t. i. placetum regium, tj. prepoved razglasitvepapeških bul brez vladarjevega dovoljenja. 1751. je cenzuro iztrgala iz rokjezuitov. Leta 1753 je duhovščini prepovedala prodajati voščene sveče in votivnefigure, s čimer je nagovorila ekonomske interese krajevnih svečarjev, kijih je tako ubranila pred nelojalno konkurenco. Prepovedala je tradicionalnevraževerne molitve npr. k sv. Krištofu in Božji kroni za najdbo zaklada, prepovedpa je zadela tudi rabo molitvenikov in izvajanje eksorcizma. V takihprimerih naj bi se v celo zadevo vmešal kar njen politični urad, ki da moracelo reč preiskati in, če se izkaže za potrebno, prevaro tudi kaznovati. Leta1767 je vladarica ukinila spovedni krajcar, ki so ga duhovniki prejemali obvsaki spovedi, že čez štiri leta (1771) pa je zaukazala ukinitev vseh samostanskihzaporov. Še istega leta je duhovnikom prepovedala figurirati kot pričepri oporokah, gospodarski motiv pa, kot se zdi, razodeva njena prepovedpošiljanja denarja v tujino; tudi slednja je zadela duhovnike. Gospodarskenagibe (odtegnitev ljudi od baročnega tipa pobožnosti in usmeritev v pragmatičnoekonomsko pridobivanje) je najbrž mogoče videti tudi v nadaljnjihukrepih habsburške vladarice: leta 1767 so stopile v veljavo omejitve pri ustanavljanjunovih samostanov, od leta 1771 pa ni bilo več mogoče ustanovitinovih katoliških bratovščin (tj. združb katoliških laikov za gojenje pobožnosti),pa še obstoječe so bile podvržene reviziji. Cesarica je prepovedala procesijena tuje, zastran romarskih poti v monarhiji pa je določila, da se romarjina božji poti ne smejo zadržati več kot en dan oz. čez noč. To seveda ni ostalobrez negodovanja med verniki, med katerimi se je bohotna, senzualno naravnana,toda popolnoma vnanja pobožnost baročnega tipa z vso svojo spektakularnostjoin pompom (procesije, bandere, glasba, verske igre ...) v času odprotireformacije naprej prijela. Tako so se tudi večdnevne procesije nadaljevale,je pa skušala vladarica omejiti število posvečenih praznikov in polpraznikov,ki pomenijo za državno ekonomijo še danes, v dobi sekularnosti, občutnoizgubo. Kajti na praznik se ponavadi pač ne dela. Zastran praznikov vHabsburški monarhiji je pred reformami Marije Terezije namreč veljalo, dase podložniki takrat pečajo predvsem z duhovnimi opravili, zlasti z obiskomslužbe božje, praznični dan pa je pomenil tudi delopust od pridobitnih podjetij.Da bi to, za ekonomijo nedobro situacijo nekoliko spremenila, se je cesaricaže leta 1753 obrnila na papeža Benedikta XIV., da bi dosegla znižanještevila posvečenih praznikov. Petrov naslednik je njeni želji sicer ustregel,toda iz polnih posvečenih praznikov so nastali polprazniki, ki pa so ljudivseeno odtegovali od dela; zavezovali so jih namreč, da so šli k maši – in takoniso delali. Zato se je vladarica obrnila na Klementa XIV., ki je nazadnje izizhodiščnih 60 praznikov obdržal samo (!) 19 (Melmuková, 1999: 13–14).