1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

J. Vinkler, »Medkulturni dialog« Evropske komisije kot nova verskatoleranca in patent Jožefa II., imenovan »tolerančni« (1781)ko je cesar ukinil deželne odbore in poslance. Funkcijo, ki jo je v gubernijudotlej imelo plemstvo, so poslej prevzeli državni uradniki, tudi funkcijo deželnegaglavarja je opravljal uradnik, ki ga je imenoval neposredno cesar. Takose vladar pri gubernijih posameznih dežel odtlej ni potreboval več zapletati spolitično opozicijo, ki jo je prej tam vsaj občasno in ob posameznih vprašanjihpredstavljalo deželno plemstvo, kajti uradnike, ki so po novem zasedali tamesta, je lahko cesar kadar koli nastavil, toda tudi – odstavil.Po reformi deželnih zborov, ki ohranijo pod Jožefom II. samo še protokolarnofunkcijo, se plemstvo iz politično-ekonomskega spremeni v zgoljekonomski »potencial«, izključna moč v političnih odločitvah pa poslej pripadakroni, ki monarhije ne vlada s pomočjo plemstva, temveč upravlja kotsvojo posest, in sicer preko načrtno skreiranega novega stanu, ki vse svoje obstajanje,bitje in nehanje (nastavitev, vzdrževanje ...) dolguje neposredno inpersonalno monarhu – tj. preko uradništva –, za časa Jožefa II. pa se namestostarožitnega poimenovanja dežela za iste upravne in politične entitete vsebolj uveljavlja termin provinca.Poleg tega velja omeniti, da je bila Marija Terezija predstavnica tistegatipa habsburških vladarjev, ki svoje rimskokatoliške vernosti niso skrivaliin so tako pri odločitvah načeloma upoštevali tudi politično-versko stališčerimskega papeža oz. primacialne pravice le-tega, vendar so mirno naredilitako, kot so menili sami, da je prav, kadar so bili mišljenja, da zadeve državeto od njih terjajo. Tako postopanje s katoliško cerkvijo kot z državno ustanovo,tj. državno cerkvenstvo (Staatskirchentum), se je v Habsburški monarhijiuveljavilo že s Ferdinandom I. v 16. stoletju, pomenljivo pa je, da se je enakeganačina v 17. stoletju posluževal tudi versko gorečniški Ferdinand II. Le-taje leta 1628 s posebno odredbo uveljavil svojo deželnoknežjo oblast naprampapežu, in sicer zastran oglejskega patriarha Agostina Gradeniga (1628–1629). Slednji je bil po prikritem načrtu rimske stolice izbran za naslednikapokojnega Antonia Grimanija (1622–1628), topogledno je od papeža dobiltudi tajno bulo in naj bi ob prvi primerni priložnosti zasedel izpraznjen prestologlejskega patriarhata, vse to pa se je zgodilo proti cesarjevi volji. FerdinandII. je za tem izdal poseben razglas z ukazom, da se Gradeniga v cesarskihdeželah na noben način ne prizna za patriarha in da le-ta na avstrijskihtleh nima pravice izvrševanja kakršne koli jurisdikcije, prepoved pa je ostalav veljavi do ustanovitve Goriške nadškofije leta 1751 39 (Kušej, 1908: 100).Tudi Marija Terezija je tako delovala kot zaščitnik naukov katoliške vere,toda kot absolutna monarhinja se skladno s svojimi predstavami o aktivnem39 Goriška nadškofija je bila ustanovljena 6. julija 1751, ko je papež Benedikt XIV. na osnovi dogovoramed Habsburško monarhijo in Beneško republiko ukinil Oglejski patriarhat ter ustanovil dvenovi nadškofiji: avstrijski del nekdanjega patriarhata je pripadel Goriški nadškofiji, beneški del paVidemski (prim. Kušej, 1908: 95–106).75