1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

74Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6načela teokracije in katoliške verske monolitnosti. Nadaljnji tozadevni korakpred TP Jožefa II. je bila odločitev njegove matere Marije Terezije o prisilnipreselitvi »nepopravljivih drugovercev« v Transilvanijo, kjer je bilo načelokatoliške verske monolitnosti tedaj že tako ali tako preteklost. Tako seje dogajalo, da so bili nekatoličani, ki so v habsburških dednih deželah izpovedovalidrugačno vero kot vladarica (le-ta je v dednih kronovinah vztrajalapri izključnem katolištvu svojih podanikov) – namesto, da bi bili vrženi v zadržavo, ki se je v ekonomski tekmi pač morala spoprijemati predvsem z gospodarskovse bolj propulzivno Prusijo, neproduktivno ječo –, prisilno preseljenina Sedmograško. Slednje se je zanje izkazalo kot prisilni izgon v – verskosvobodo. Toda poleg ekonomskih in politično-vojaških argumentov, kiso habsburško krono silili k posameznim koncesijam nekatoliškim veroizpovedim,je bilo v 18. stoletju še nekaj političnoteoretskih, toda po teži enakopomembnih razlogov, ki so odprli vrata najprej verskim reformam cesariceMarije Terezije in nazadnje državnemu urejanju cerkvenih zadev, kot jeznano iz časa Jožefa II.Miselno ozadje verskih reform Marije Terezije in Jožefa– državno cerkvenstvo, galikanizem, febronianizem,etatizem in kameralizemZa vladanja Marije Terezije (1740–1780) se je vse bolj poglabljal sicer nedeklarirani, toda pričujoči konflikt med državniškimi težnjami katoliškevladarice in tradicional(istič)no rimskokatoliško vernostjo potridentinskegatipa, ki je s svojo krčevito nestrpnostjo do drugih veroizpovedi iz habsburškegadržavnega okvira izključevala vse razen sebe. Zdi se, da skupnegaimenovalca med obema ni bilo mogoče doseči (zlahka). Kajti krona ni bilavoljna v lastnih deželah pri ključnih političnih odločitvah pripustiti nobenedruge avtoritete ne stanu, ki bi imel kakršno koli tozadevno potenco, konkurenčnomonarhovi. Tako je bila tendenca obeh vladarjev – Marije Terezijein Jožefa II. – vse tiste stanove, ki so bili dotlej nosilci ne samo ekonomske,temveč tudi politične moči, spremeniti zgolj v državljane z ekonomsko»vrednostjo« in jih tako zastran vladanja državi podvreči nadoblasti krone.Omenjeno je mogoče npr. razvideti iz postopanja Marije Terezije in njenegasinu z deželnimi zbori. Tem sta monarha odvzela še zadnje politične pristojnostiin tako posledično atomizirala politično moč plemstva, s katero sta dosvojih reform pri političnih odločitvah pač morala računati.Jožef II. se tako ni dal kronati niti za češkega in ne za ogrskega kral ja. Slednjeje vsaj deloma bržda tudi odraz Jožefovega odnosa do deželnega plemstvain stanov: poslej naj ne bi več (so)vladali, in to niti v lastni deželi ne. Glavniukrep pri izničenju politične moči deželnega plemstva se je zgodil leta 1783,