1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

J. Vinkler, »Medkulturni dialog« Evropske komisije kot nova verskatoleranca in patent Jožefa II., imenovan »tolerančni« (1781)povedana in zato zavezujoča, pa se je po Srednji Evropi ponekod vendarleuveljavila, npr. v nekaterih nemških kraljevskih mestih (Nürnberg). Ne pa vHabsburški monarhiji, kjer je cesar Ferdinand III. (1637–1657) kakršne kolikoncesije protestantom, ki bi bile znotraj določil vestfalskega miru mogočein so bile drugje po Evropi tudi uveljavljene, izrecno zavrnil in brezkompromisnouveljavljal ius reformandi illimitatum, tj. neomejeno pravico vladarja,da na svojih ozemljih uveljavi veroizpoved, ki ji sam pripada (Melmuková,1999: 8).Omenjeno je imelo za zgodovinski razvoj do TP Jožefa II. pomembneposledice, kajti verska unitarnost habsburškega dela Srednje Evrope je temeljilaneposredno na zakonodaji habsburškega vladarja, ki je bila izvajana sistematičnoin brezobzirno: vsi podložniki habsburške krone (zlasti v neogrskemdelu monarhije) so se ji morali podložiti ali pa oditi v emigracijo.In ravno posledice slednje – ekonomski učinki verske emigracije na državo,iz katere se prebivalstvo izseljuje, in na deželo, kamor se priseljuje – so v18. stoletju vedno jasneje kazale, da sprega verske ideologije in politične teorije,tj. katolicizma in baročnega absolutizma oz. teokratizma, kljub ostriniukrepov, ki naj bi jo obdržali pri življenju, vendarle ne bo imela več neskončnegatrajanja. Osemnajsto stoletje je namreč čas, ko je življenjski ritemevropskih držav, in tako tudi Habsburške monarhije, vse hitrejši in vednobolj povezan z ekonomskim razvojem posamezne države. In tako je postalotudi katoliškim Habsburžanom ter njihovim svetovalcem za državno gopodarstvosčasoma jasno, da verska emigracija iz njihove države slabi demografskostrukturo ter, posledično, produkcijsko in tako ekonomsko potenconjihove države, hkrati pa prinaša nespregledljive gospodarske prednosti deželam,kamor so se verski pregnanci naseljevali. Pri tem ne kaže spregledatipomena tedaj sodobne narodnogospodarske teorije merkantilizma, ki jevladarjem dopovedovala, da moč njihove države ni odvisna samo od velikostiozemlja, temveč, da narodno bogastvo generira predvsem številčno inekonomsko potentno prebivalstvo. Pravilnost takšnih ekonomističnih nazorovse je Habsburžanom pokazala ob izgonu 23.000 verskih emigrantovleta 1731 iz Salzburga. Ljudje, ki so iz dežel katoliškega vladarja morali oditiizključno zaradi svojega verskega prepričanja, so bili ne le evangeličani, temvečtudi ekonomski potencial, ki je s svojim odhodom oslabil katoliške dežele,okrepil pa Prusijo, kjer so bili izgnani protestanti gostoljubno sprejeti.Podobne dokaze o ekonomski škodljivosti na prejšnjih straneh omenjeneverske emigracije iz Češkega kraljestva ter iz Zgornje in Spodnje Avstrije jeSrednja Evropa dobila že med tridesetletno vojno, v Franciji pa so škodljivostnaganjanja ljudi iz države zgolj zavoljo različnih predstav s področja duhovnegaspoznali po preklicu Nantskega edikta (1685), ko so številni francoski hu-71