1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

70Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6Evropi. Kaj je pobelogorsko izseljevanje kulturno produktivnega prebivalstvapomenilo za češko kulturo, je mogoče razbrati iz množice spisov, ki somogli zaradi širitve referenčnega okvirja nastajati šele od začetka jožefinskihreform. Eno takih del je gotovo obsežna dnevniška proza literarnega in zgodovinskegapomena češkega razsvetljenskega aristokrata Jana Jeníka z Bratřic(1756–1845) Paměti. V njej Jeník pobelogorsko obdobje s stališča razsvetljenskihin deželnopatriotskih tendenc ocenjuje kot »žalostno in hudotemno dobo«, kot čas vere, »ki se koplje v krvi«, kot dobo, »ko je bil trebuhduhovnikov poln, bukova glava takratnih katoličanov pa – prazna«. Pobelogorskoobdobje označuje tudi epoho »nepopisne bebavosti«, dokaz za tosodbo pa mu je, »da je včasih tako slavni in razsvetljeni češki narod na Beligori postavil nekakšno kapelo, ki se imenuje Maria de Victoria, /37/ in da v njej/…/ goreče moli in se zahvaljuje za to, da so bili Čehi na taistem mestu takobrez milosti stolčeni«. Celo dobo pobelogorske katoliške restavracije ocenjujekot »žalosten čas, ko je češki narod po oni nesrečno izgubljeni bitki naBeli gori bolj in bolj prihajal ob zdravo pamet, postajal vse bolj bebast, doklerse ni do konca poživinil«.Tridesetletna verska vojna se je končala 1648. z vestfalskim mirom, pri čemerje bilo ključnega pomena, da so vse podpisnice priznale veljavnost augsburškegaverskega miru (1555). Ob tem je bilo v Osnabruškem miru (InstrumentumPacis Osnabrugensis, 38 nadalje IPO), podpisanem 24. oktobra 1648,natančno določeno, da veljajo enake pravice za obe strani in da se morata letiv prihodnje zastran urejanja verskih zadev v Reichu trajno vzdrževati vseganasilja, ki da je poslej prepovedano (IPO V,1). Še pomembnejši je bil štiriintridesetiodstavek istega člena (V) IPO. Tam je zapisano, da lahko vernikiaugs burške veroizpovedi pod jurisdikcijo katoliškega vladarja ali katoličanipod oblastjo protestantskega deželnega kneza tam, kjer so imeli pravico javnegaali zasebnega izpovedovanja vere pred letom 1624, vse pravice javnegaali zasebnega verskega življenja, ki so bile uveljavljene dotlej, legalno obdržijotudi poslej, in to ne glede na sedanjo vero suverena. Tistim, na katere se ta izjemani nanašala, je bila lahko naklonjena vladarjeva milost, da se mirno izselijo,in sicer v dobi, ki naj ne bi bila krajša od petih let (IPO V, 36, 37). Četega niso storili niti niso konvertirali, pa določila vestfalskega miru od vladarjaniso izrecno zahtevala, da mora uveljaviti versko enovitost jurisdikcije podsvojim žezlom. To je pomenilo, da so lahko protestantski verniki pod zmernimkatoliškim vladarjem ali katoličani pod strpnim protestantskim knezomob tihi toleranci le-tega bivali tudi, če leta 1624 niso imeli legalne praviceza zasebno ali javno izpovedovanje vere, in tudi, če se niso izselili. Čepravtakšna tiha toleranca s stališča doseženega verskega miru pravno ni bila za-37 Glej Staňková, J., Štursa, J., in Voděra, S., 1991: 144, 145.38 Dostopno na: http://www.pax-westphalica.de/index.html (7. 9. 2010).