1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

66Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6spodmakniti njihovo ekonomsko zakladno in jih tako spraviti ob političnomoč, toda tudi ob kulturotvorno potenco. In slednje je posledično pomenilopopoln razkroj zgodovinskega češkega naroda in tako tudi umrtje posebnegaverskega in kulturnega miljeja v Srednji Evropi, za katerega se zdi, da gapo letu 1627 praktično ni več.Generali katoliške okupacijske vojske so državnemu erarju izstavljali računeza fiktivne stroške, v njihovo povrnitev pa jim je država z radodarnoroko delila posestva, ki jih je pred tem zaplenila nekatoliškim plemičem. Vtretjem desetletju 17. stoletja tako postavijo na noge svoja impresivna bogastvaWallenstein, 32 Jan Jiří baron Buquoy, Baltazar de Maradas, Martin deHuer ta in številni podobni pustolovci, ki so imeli razvito predvsem to lastnost,da so si upali iztegniti roke po plenu. Toda tudi češki plemiči, ki so pripadalikatoliški prohabsburški stranki, dobijo bogato plačo za svoje uslugeHabsburžanom in se živahno udeležijo plenjenja svojih sodeželanov. In medtemi grabežljivci so tudi Liechtenstein, Martinic in grof Slavata, ki pa je cesarjuitak že pred bitko pri Beli gori predložil plan splošne konfiskacije imetjavstajnikov – plemstva in kraljevskih mest.Toda za bogatenje med poplavo zaplemb, ki ji je v evropski zgodovini komajnajti kaj podobnega, ni bile treba modre krvi. Pavel Michna ni bil drugegakot mesarski sin, ki so ga jezuiti vzgojili v spretnega in prizadevnega debelokožca,priprav(lje)nega za kakršno koli malverzacijo, in mu pomogli doslužbe sekretarja v kraljevski pisarni. Na začetku te svoje »delovne dobe«je bilo Michnovo imetje prav neznatno, toda ko mu je bila poverjena upravakonfisciranih posestev, si je kmalu nabral precej kapitala, s katerim je kupilvrsto posesti v vrednosti dva do dva in pol milijona (!) zlatnikov. Nič manjgrabežljivo niso po zaplenjenih posestih drugovercev iztezali roke niti duhovnigospodje rimske cerkve: redovniki, duhovniki, kanoniki in celo sam praškinadškof Lohelius, ki je takoj po zmagi vojske Lige na Beli gori cesarju pisal,naj pomaga češko katoliško cerkev obnoviti v njenem nekdanjem zunanjemlesku, in je vladarju celo poslal natančen spisek posesti, ki da jih je katoliškacerkev v deželi ob Vltavi izgubila od husitskih vojn dalje, torej v več kot stoletjuin pol. Zato najbrž ni neupravičena trditev, da so si duhovni voditelji katoliškeverske restavracije po zmagi najemniških soldatov nad upornim češkimplemstvom bolj kot z uveljavitvijo njihove edine resnice o Bogu dajali oprav-32 Albrecht Václav Eusebius z Valdšteina (Wallenstein) je postal v pobelogorskem času znanne samo kot izjemen general, temveč tudi kot nenasiten grabežljivec. Med 1622 in 1630 jenamreč od kraljevskega erarja »kupil« za 3.407.331 zlatnikov posesti, od zasebnikov pa šeza nadaljnji 1.539.379. Seveda je pri tem uporabljal prednosti »dolgega novca«, kar pomeni,da si je precej svojega premoženja pridobil pod ceno, seznam njegovih posestnih pridobitevpa zaseda skorajda sto strani drugega zvezka v: Bílek, 1883: II, 732–831. Za Wallensteinomni zaostajal niti knez Eggenberg, ki je npr. tri posestva v vrednosti 307.793 zlatnikov kupil z»dolgim novcem«, kar pomeni, da je zanje plačal zgolj okoli 50.000 zlatnikov.