1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

J. Vinkler, »Medkulturni dialog« Evropske komisije kot nova verskatoleranca in patent Jožefa II., imenovan »tolerančni« (1781)bil kraljevske amnestije in se ne bo v šestih tednih pojavil pred komisijo, dabo preganjan z vso ostrino. Kraljevski prokurator Přibík Jeníšek z Újezda, kise je kot dobro prilegajoč se in naoljen pritisni vijak v Ferdinandovem kaznovalnemstroju izkazal že na procesu proti vodjem stanovske vstaje, pa se jetakoj lotil dela in sestavil seznam krivcev, ki so se udeležili vstaje in za katereje kraljevska pisarna pričakovala, da bodo priznali svojo krivdo ali dokazali,da so nedolžni.Komisija je najprej razglasila popolno zaplembo premoženja za vse tistevstajnike, ki se pred njo niso pojavili v zapovedanem roku. Nato je natančnopresojala krivdo med vstajo umrlih plemičev, nazadnje pa se je lotila šemnožice aristokratov, ki so v uporu proti Habsburžanom sodelovali predvsemkot statisti. Nič niso pomagali ne izgovori, da je bilo sodelovanje dotičnegav uporu zgolj malenkostno, ne opravičila. Konec je bil vedno enak: kraljevskablagajna je ponavadi pogoltnila celo posestvo obsojenega plemiča alipa je sled njega obsodila na tako visoko denarno kazen, da se je moral s prodajopod ceno sam »razlastiti«, če je hotel poravnati svoj dolg do državnegaerarja. Podobno se je namreč dogajalo še marsikateremu njegovemu stanovskemutovarišu, kadar pa je na trgu veliko blaga in hkrati ne raste tudipovpraševanje, cena kajpak pada. Konfiscirana so bila tudi fidejkomisna inmajoratna posestva, in tako so se morale žene vstajnikov potegovati za svojodoto, upniki pa za svoja posojila, ki so jih imeli vknjižena na določenem posestvu.Komisija je seveda vse napotila na kraljevsko komoro, ki da jim bo izplačalanjihove deleže, kar pa se je izkazalo kot prazna obljuba; nekatere starečeške plemiške družine so se za svoje pravice potegovale še konec 18. stolet ja.Tisti plemiči, ki so bili oproščeni, pa niso bili katoliške vere, so morali svojaposestva prodati katoličanom, »da ne bi v deželi ostalo seme novih nemirovin uporov« (Bílek, 1882: I, LXXII), seveda pa so morali kar lepo pozabiti,da bodo dobili izplačana posojila, ki so jih imeli intabulirana na posestvihvstajnikov.Knez Liechtenstein se je pri predsedovanju komisiji obdal s svetovalcidvomljivega slovesa – z druščino plenilcev, ki jo je sestavljalo nekaj spretnihin pogoltnih plemičev, uradnikov ter vojakov. Ob njih se je gibala še množicaposrednikov sumljivega kova, ki so lovili v kalnem, konec pa je bil tak,da so do gole kože oskubli češko zgodovinsko plemstvo, ki je v 17. stoletjupovečini pripadalo nekatoliškim konfesijam. Nekatere najznamenitejše innajstarejše češke plemiške hiše so tako prišle dobesedno na boben in nisoimele poslej nobenega vpliva na javno dogajanje več, procesije obubožanihčeških aristokratov pa so romale na Nemško, Poljsko in v dežele svetoštefanskekrone umret. In ravno to je bil načrtovani politični domet Ferdinandove»amnestije«, denarnih kazni in posledične razlastitve: češkim gospodom65