1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

J. Vinkler, »Medkulturni dialog« Evropske komisije kot nova verskatoleranca in patent Jožefa II., imenovan »tolerančni« (1781)čisto poseben kulturni milje, ki se je v tem srednjeevropskem prostoru (iz)-oblikoval od husitskih vojn dalje. Od prvih desetletij 15. stoletja, ko se je naČeškem začel odločen in včasih tudi krvav spoprijem med nasprotujočimi sikonfesijami, pa do tretjega desetletja 17. stoletja je preteklo dovolj časa, da sose verske strasti dodobra umirile. In tako je zlagoma obveljalo prepričanje,kako je na tej čudni poti človeka skozi življenje – sredi teme in negotovosti,ko se dostikrat brez uspeha trudi spoznati svoj končni cilj in namen ter kose pogosto ne more z mirno (za)vestjo odločiti, kaj je storil (prav) in kaj ne –preprosto nemogoče ter tudi nesmiselno pripisovati izključno resnico o temvprašanju zgolj enemu samemu konfesionalnemu odgovoru. Na Češkem sobili namreč med množico konfesionalno različno izpovedujočih se ljudi dominantnitisti glasovi, ki jim ni bil zastrt pomen plemenitega izreka rabija izNazareta, katerega je menda zapustil kot enega ključnih vezil svojega duhovnegatestamenta: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališča.« (Jn 14, 2.)Za veliko večino konfesij tega dela Srednje Evrope je bilo v času pred Belogoro značilno, da so se s spoštovanjem sklanjale pred vsakim, ki je v ponižnostiin veri povzdigoval svojo misel k Neskončnemu, pa naj je bila formulacijanjegovih molitev kakršna koli. V tej smeri je od sredine 15. stoletja naprejpomembno vlogo opravljala zlasti Jednota bratrská (češki bratje), ki se jeprva izmaknila ozki determinativnosti dogmatike rimske cerkve in je svojeposlanstvo videla predvsem v oznanjevanju in prakticiranju miru ter ljubezniin v preprostem, toda doslednem krščanskem življenju, njen vpliv pa jebilo čutiti v vseh stanovih češke družbe. Katoliška restavracija nastopajočegaversko militantnega baroka je tako s svojo konfesionalno nestrpnostjoin krče vitostjo za Čehe predstavljala nekaj starega, preživelega, nekaj, česarso se sami skozi marsikatero občestveno in zasebno težavo, spor in bolečinov dveh stoletjih zgodnjega novega veka očistili in kar so že presegli. Bilaje nam reč ponovno oživljanje srednjeveške zamisli o konfesionalni unitarnostiin politični teokraciji. Res pa je, da so bili po začetku stanovske vstajeiz čeških dežel izgnani jezuiti, toda predvsem zato, ker so šteli stanovi njihovodružbeno delovanje ter netenje verskega sovraštva kot politično nevarno.Kajti duhovni očetje iz Družbe Jezusove so javno, v pridigah in na misijonih,zlasti pa pri stikih s politično pomembnimi člani katoliško-prohabsburškestrani češkega plemstva zagovarjali zamisel, da katoličani niso dolžni držatibesede, ki so jo bili dali nekatoličanu – krivovercu, in to kljub temu, da so visti sapi učili, »da je treba trdno držati tisto, kar smo obljubili, in to vedno,ko reč sama na sebi ni zla in nepoštena«. To pa je bilo za češke nekatoličanetoliko, kot reči, da ni Majestát Rudolfa II. nič drugega kot zgolj in samo prevara,kupovanje časa ter pretveza za dokončni obračun katoličanov z drugoverci.In v tem je najbrž srž vsega nezaupanja, ki je naposled rodilo dovolj57