1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

56Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6ločne volje bolj ali manj stopicala na mestu. Prav vse pa se je spremenilo s prihodommogočnega papeškega nuncija Carafe na Češko. Škof Carlo Carafa jebil potomec znamenite neapeljske družine. 24 Pred prihodom v Srednjo Evropose je izkazal kot diplomat, v njegovi mentaliteti pa sta se državnik in vojakpodobno kot nekdaj pri Bernardu iz Clairvauxa harmonično prepletala zapostolsko poklicanostjo. Med pogoltnimi posvetnjaki in besnimi podpihovalcinajnižjih strasti, ki so v tretjem desetletju 17. stoletja dodobra napolniliFerdinandov dvor v mestu ob lepi, modri Donavi, se je zdel Carafa res nekajposebnega in izjemnega: kot bleščeča reminiscenca na čase silovitih in tudisamosilniških renesančnih cerkvenih knezov. Visok, odločen, jasnega razumain ostre misli. Veliki inkvizitor, ki ne uničuje iz poželenja, strahopet noali neodločno, temveč zgolj ad maioram Dei gloriam. In s hladnim miromangela pokončevalca. Če že mora broditi po krvi, tedaj to počne, ne da bi trenilz očesom in z dvignjeno glavo. Tega moža je papež Gregor XV., natančneje:njegov nečak, »il cardinale padrone« Ludovico Ludovisi, poslal v češkedežele, da bi »uporabil srečni obrat situacije«.Čas da ni primeren za popuščanje: krivoverci so imeli diabolični načrt uničitihabsburško vladarsko hišo in potem vdreti v Italijo, toda Previdnost ni dopustila,da bi svoje zle namere tudi uresničili. Zato se ji je potrebno zahvaliti zamilost in si prislužiti njeno trajno naklonjenost, in sicer tako, da se celotna monarhijazdruži pod enim vladarjem iste veroizpovedi – rimskokatoliške.Ko je prišel Carafa na Češko, je bil najprej presenečen nad obsežnostjo inzahtevnostjo nove naloge, toda tudi nad Liechtensteinovim skepticizmom inLoheliusovo mlahavostjo. Kmalu pa je bil zopet v sedlu: »Ne zdi se mi primerno,da bi mi, katoličani, po tolikih zmagah ostali v nižjem položaju kot odusode premagani krivoverci; kajti ti ne strpijo nad seboj nobenega katoliškegavladarja, niti ne puste nobene katoliške pobožnosti.« (Denis, 1931: I, 51.)Na Češkem je Carafa organiziral delovanje rekatolizacijskih verskih komisij,ki so po deželah svetováclavske krone ordinirale še siloviteje kot slabi dve desetletjiin pol pred tem Ferdinandove v Notranji Avstriji, v zagovor podobnegapostopanja rekatolizatorjev pa je bilo občasno na splošno izrečeno, da takegapočetja ni mogoče gledati postrani in ga soditi glede na sodobni sekularniidearij, ki zagovarja pluralnost predstav s področja transcendentalnega. Kajtibarok da menda ni dopuščal verskih kompromisov in da je preteklost napačnomeriti z vatlom idearija in imaginarija, ki je bil v tistem času še neznan.Tak premislek načeloma vsekakor drži, vendar pa je treba v zvezi z uveljavitvijoprotireformacije in rekatolizacije v deželah sv. Václava pomisliti na24 Družina Carafa je dala rimski cerkvi pred njim že mrkega Giovannija Pietra Carafo, papeža PavlaIV. (1555–1559), pa tudi njegovega nečaka, kardinala Carla Carafo, ki se je v evropsko političnozgodovino trajno umestil z makiavelističnim izrekom Populus vult decipi, decipiatur, ter pred in ponjima – od 14. do 19. stoletja – še številne druge pomembne cerkvene dostojanstvenike.