1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

J. Vinkler, »Medkulturni dialog« Evropske komisije kot nova verskatoleranca in patent Jožefa II., imenovan »tolerančni« (1781)gorečimi katoličani ne 23 –, ki bi se hotel spuščati v to pustolovščino s, kot se jezdelo, precej negotovim izidom. Celo sam Jan Lohelius, ki je praški nadškofovskiprestol zasedal v desetletju med 1612 in 1622, je omagal ob misli, da bibilo mogoče katoliško restavracijo v čeških deželah kako pospešiti. Ker je bilmed češkim katoliškim klerom eden prvih, ki se je skladno s smernicami natridentinskem koncilu reformirane rimske cerkve spustil v spopad z drugačeverujočimi, je zelo dobro vedel, kje ležijo ovire, da bi se češki narod zopet vrnilv naročje »matere rimske cerkve«, in kako velike so: vsa češka kraljevskamesta razen Budjejevic in Plzna so bila namreč odločno protestantska, v Pragipa ni bilo katoličanov nič več kot 2000, pa še ti so bili povečini tujci (Denis,1931: I, 47). Poleg tega je stanovski upor, čeprav je bil sorazmerno kratek, dokraja razdejal že tako hudo načeto cerkvenoupravno strukturo katoliške cerkvev čeških deželah, ki se je pod naleti najprej husitske, nato pa češkobratskein protestantske cerkve krušila že od prvih desetletij 15. stoletja. Samostani sobili ali požgani ali izropani ali so se praznili, pomanjkanje duhovnikov na farahpa je bilo tolikšno, da so jih katoličani dajali v roke celo utrakvistom, s katerimiso se še stoletje in pol prej brezobzirno potezali za primat nad češkimidušami – če so ti le hoteli preklicati doktrine, ki so bile nasprotne uradnemukatoliškemu nauku, in če so obljubili imeti svoje žene pri sebi kot kuharice.Seveda pa so na glavne predstavnike klera rimske cerkve pritiskali redovniki,ki so si prizadevali dobiti nazaj vsaj nekaj svojih pozemskih bogastev izpredstanovske vstaje. In če ni šlo drugače, so se pritožili, tudi k cesarju; k slednjemuso pritožbe romale predvsem preko jezuita Becana in nato preko njegoveganaslednika Lamormaina. Tako je mogla rekatolizacija upornih Čehov nazačetku celo na simbolni ravni vknjižiti komaj kakšno odmevnejše dejanje.Razen »slavnostnega očiščenja« katedrale sv. Víta v Pragi, ko so katoliški reformatorjipodobno kot pred tem že v Notranji Avstriji, npr. v Ljubljani, izkopavaliposmrtne ostanke pridigarjev in plemstva, ki ni bilo katoliške vere, terjih nadomeščali z relikvijami svetnikov – z nekaj lasmi Device Marije, z mrtvaškimprtom Jezusa Kristusa, s kameni, s katerimi so menda pobili sv. Štefana... Toda to »očiščenje« je pri češkem prebivalstvu vzbudilo ravno tolikosrda, kolikor zgražanja je nekaj let prej izzvalo nezmerno divjanje AbrahamaScultetusa (Schulza), dvornega pridigarja Friderika Pfalškega, ki je, omejenegaduha, kot je bil, oskrunil starosvetno katedralo (sv. Víta), razbil križein razmetal ostanke svetnikov, s čimer je tudi svojega gospoda spravil ob velikdel ugleda, ki ga je le-ta užival v javnosti (Denis, 1931: I, 52).Protireformacija na Češkem je zaradi pomanjkanja jasne vizije, kako pristopitik celi zadevi, predvsem pa zaradi umanjkanja prebojne osebnosti od-23 Izjema je bil morda edino kardinal Dietrichstein, ki je bil drugače iskreno in globoko poboženčlovek, toda drugoverce je ob privrženosti rimski cerkvi preganjal tudi iz osebne maščevalnosti:med stanovsko vstajo so ga namreč moravski protestantski direktorji zaprli, prostost pa je dobilšele, ko je plačal 10.000 zlatnikov odkupnine.55