1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

54Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6na komisija, v katero je bilo imenovanih tudi nekaj tujcev, kar pa je bil prvacentralizacijska poteza Habsburžanov zastran Češkega kraljestva. Ti so pritem vprašanju vede in načelno, toda zato toliko bolj pomenljivo pustili vnemardoločila stare, toda formalno še vedno veljavne deželne ustave, ki ni dovoljevala,da bi stanovom na deželnem sodišču sodili ljudje, ki niso bili njihovisodeželani. Med ustanavljanjem komisije je Liechtenstein razglasil sodbonad dvajsetimi osebami, ki so umrle že pred bitko na Beli gori: njihove posestinaj se zaplenijo v korist kraljevega erarja.S tem pa je dal tudi sodni komisiji precej jasen namig, kaj pričakuje odnjenih članov. In tudi tožilec Přibík Jeníšek z Újezda je dobil poduk, naj senikar preveč ne zadržuje okoli pravniških argumentacijskih skrupulov, temvečnaj se zastran izvajanja dokazov mirno nasloni kar na »splošno znano«vedenje. Tako je komisija najprej obsodila na smrt in izgubo imetja devetindvajsetoseb, ki niso prišle pred sodišče, nato na izgubo plemiškega imena inčasti deset že pokojnih vstajnikov, nazadnje pa so bili na smrtno kazen obsojeniše glavni kolovodje upora proti Habsburžanom: sedemnajst direktorjev,ki so bili v ječi v Pragi, in še petnajst drugih posameznikov, ki so pri organiziranjuupora igrali pomembnejšo vlogo. Med obsojenci so bili tudi znamenitiučenjaki, npr. rektor Karlove univerze Jan Jesenius, pa tudi pomembnidiplomati, dvorjani in pisatelji, npr. Kryštof Harant s Polžic, skratka intelektualnicvet sekularnega dela češkega nekatoliškega prebivalstva, ki je igralključno vlogo pri (re)produciranju zgodovinske kulture čeških dežel, z njihovousmrtitvijo pa je bil na simbolni ravni pokončan tudi zgodovinski češkinarod. Kajti tisto, kar je starih zgodovinskih identitet in identifikacij še ostalo,je bilo vezano na ljudi, ki so bili v naslednjih letih pognani daleč za mejedežel svetováclavske krone, predvsem na češkobratske in protestantske učenjakein duhovnike – na Jana Amosa Komenskega, Pavla Skálo, Pavla Stránskegain druge.Ko so bili tako odstranjeni politični voditelji, je Ferdinand lahko uresničilnaslednjo točko programskega boja proti protestantom, kakršno je konec16. stoletja kot deželni knez uspešno in tipološko analogno preizkusil že vNotran ji Avstriji. Restavracijske oblasti 22 so se namreč lotile duhovnih vodnikovnaroda, njegovih utrakvističnih, protestantskih in češkobratskih dušnihpastirjev. In če so pred Belo goro menili, da bo restavracija katolicizma na Češkemdolgotrajna, so prihajali zdaj vse bolj na misel, da je mogoče utrakvističniverski plevel, zlasti pa zlo seme herezije, ki da ga je med Čehi zasejala Bestiatriumphans Martin Luther, izkoreniniti že v nekaj letih. In takšne pobudeniso zrasle v čeških glavah, kajti med njimi ni bilo nikogar – niti med najbolj22 V deželah sv. Václava je šlo tako za politično kot za versko restavracijo, tj. za uvedbo popolne podložnostičeške krone habsburški nadoblasti in za ponovno uveljavitev katoliškega univerzalizma,ki je bil izgubljen po l. 1420.