1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

50Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6kor toliko spodobno vojsko, ki naj bi se lasala s polki, ki jih bodo nad uporneČehe poslali Habsburžani. Vse to pa je bil uvod v »češko vojno«, ki je prižgalazeleno luč za mednarodni spopad kontinentalnih razsežnosti, kakršnegaje bilo med katoliškim jugom Srednje Evrope in njenim protestantskimseverom pričakovati že dalj časa. Politična odisejada češkega nekatoliškegaplemstva, ki se je za slednje končala na najslabši mogoči način, je tako odprlazapornice na jezu verskih konfliktov tridesetletne vojne. Julija 1619 je češkigeneralni deželni zbor sprejel konfederacijo dežel svetováclavske krone, češkakrona je bila razglašena za volilno, vladar pa je bil dan zastran svoje močikrepko na uzdo najvišje češke aristokracije. Hkrati so bili s češkega prestolavrženi Habsburžani, za češkega kralja pa je bil izvoljen Friderik V. Pfalški, kije predstavljal nemške protestantske kneze.Seveda so imeli Habsburžani s češko krono vse drugačne načrte kot upornočeško plemstvo, ki se pri organiziranju upora ni zmoglo opreti ne na meščanstvo,ki je v 16. stoletju vse bolj izgubljalo vpliv, kakršnega je imelo npr.med husitskimi vojnami stoletje prej, ne na tretji stan. Stavili so na najemniškovojsko, za katero pa se jim ni zdelo potrebno priskrbeti niti red nega plačila.Češki plemiči so se radi sklicevali na Husovo ime, niso pa kaj dosti narediliza to, da bi obranili njegovo duhovno dediščino – versko svobodo, kiso si jo morali Čehi v husitskih vojnah trdo priboriti. Poleg tega so menili,da jim bodo sorodstvene vezi njihovega novega kralja pomagale, da bo tudiAnglija vstopila v vojno proti Habsburžanom. Ne le, da se to ni zgodilo, celoUnija protestantskih knezov v Nemčiji, s katere zunanjo pomočjo je krepkoračunalo češko plemstvo, je pustila Friderika Pfalškega na cedilu, pa tudi Nizozemskani poslala pričakovanih in še kako potrebnih vojščakov. Na drugistrani pa so imeli Habsburžani v rokavu nekaj krepkih adutov: moč svoješpanske veje, nemško Katoliško ligo, volilnega kneza Maksimilijana Bavarskega,Poljsko in podporo rimske kurije, v žep pa so pospravili tudi eneganemških luterancev, saškega volilnega kneza Johanna Georga. Ta je namrečUniji protestantskih knezov obrnil hrbet takoj, ko so mu Habsburžani zanagrado obljubili Zgornjo in Spodnjo Lužico, ki sta bili zgodovinsko del Češkegakraljestva.In tako se je zgodilo neizbežno: polki obeh strani so se spopadli 8. novembra1620 na Beli gori pri Pragi. Proti 27.000 žolnirjem Katoliške ligepod Johannom Tserclaesom grofom Tillyjem je stalo 21.000 vojakov upornihstanov, slednji pa so bili v komaj dvournem spopadu pred praškimi vratipovsem potolčeni. Ob tem so premaganci tudi takoj sprejeli svoj poraz, sepredali in si naivno celo mislili, da bodo zaradi sorodstvenih vezi s katoliškoaristokracijo odnesli celo kožo. Ko so se pogajali o predaji Prage, so od MaksimilijanaBavarskega zahtevali ne le splošne amnestije za vstajnike, temveč