1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

J. Vinkler, »Medkulturni dialog« Evropske komisije kot nova verskatoleranca in patent Jožefa II., imenovan »tolerančni« (1781)larne prikazni« –, ki je tako nezamenljivo zaznamovala vsakovrstno duhovnoiskateljstvo renesanse, in sicer iz strahu, da bodo nanj vsi planili kot besni steklipsi, in ko se spravi z idejo, da je človek pravzaprav le eden od drobcenih pritisnihvijakov v velikem stroju ene in edine prave vere – v konglomeratu, ustvarjenemza boj in totalno podreditev drugače verujočih.Zastran vprašanj vere postane konec 16. stoletja tudi v srednjeevropskemprostoru neizmerno lahko delovati, in za baročnega človeka bo slednjeves čas lažje, kot pa svojo dolžnost prepoznati in jo šele nato uresničevati;9. ljub ljanski škof si za svoj moto zagotovo ni po naključju izbral pomenljivihbesed Terret labor, aspice praemium, kjer ima labor nerazločljivo opravkaz neposred no akcijo, torej z delovanjem. To potezo baroka sijajno označujerezka izjava – pravzaprav pomenljiv signal baročnega časa in njegove nepopustljivementalitete, ki se ni utemeljevala v dia- ali poliloškem sporazumevanju,temveč v dejanjih samih – znamenitega kozaškega velikega hetmanaBogdana Zinovija Hmelnickega ob koncu neuspešnih pogajanj s katoliškimPoljskim kraljestvom (Gieysztor, Kieniewicz, Rostworowski, Tazbir in Wereszycki,1982: 185–188) – Škoda hovoryty (na drugačen način). Poskus dogovoritise v dobri veri in volji da nima več nobenega pomena, zato gre samoše za to, kako čim hitreje sekati glave. – Ne gre niti za narod niti za deželo,gre preprosto za trenutek, ko po celi Evropi zabuči Škoda hovoryty: takrat sezačne barok in traja vse dotlej, dokler besede velikega zaporoškega hetmanareprezentirajo osnovno črto idearija in imaginarija ter kredo slehernikovečloveške eksistence.Ferdinand je torej v svojih dednih deželah precej zlahka opravil z Luthrovovero, v Češkem kraljestvu pa je bil paralelogram sil(nic) čisto drugačen,in to predvsem zaradi druge zgodovinske politične in gospodarske situacije,kot je bila v notranjeavstrijskih deželah. Nenasilna katoliška protireformacijabi bila v deželah sv. Václava najbrž izrazito neučinkovita, če Ferdinandune bi pomogla neka neobičajna navada Pražanov, da se nezaželenih politikovradi znebijo tako, da jih zadegajo skozi okno – defenestracija (Skálaze Shoře, 1984: 36–39). Triindvajsetega maja 1618 je namreč več kot stotnijačeških plemičev vdrla v kraljevsko pisarno na Praškem gradu in vrgla skoziokno osovražena Ferdinandova ministra Viléma grofa Slavato s Chlumain Jaroslava Bořito z Martinic ter češkega vladnega sekretarja Filipa Fabriciusa.Možje so padli okoli 20 metrov globoko v grajski jarek, toda niso se ubili.Prileteli so namreč na kup gnoja in so jo razen grofa Slavate, ki se je težjepoškodoval, odnesli celo samo z nekaj modricami, je pa to bil začetni taktv molovski simfoniji upora češkega nekatoliškega plemstva in stanov protiHabsburžanom. Nato je bila sestavljena stanovska vlada, ki je štela tridesetdirektorjev. Ta je iz Češke izgnala jezuite in skušala postaviti na noge koli-49