1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

48Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6Ko je leta 1628 enaka usoda, kot sta jo v zadnjih letih 16. in na začetku 17.stoletja doživljala meščanstvo in tretji stan, zadela tudi plemstvo, je bila rekatolizacijav habsburških dednih deželah s slovenskim etnikom dokonč(a)na.Protestantski podložniki in njihovi gospodarji so se morali ali vrniti v »naročjematere cerkve« ali pa se napotiti v izgnanstvo. Odšlo je 700 plemiškihdružin (Grdina, 1999: 218), med njimi tudi družina Henrika grofa Thurna,ki je protireformacijo prvič doživel na Koroškem, kasneje pa se je proti njejbojeval kot eden voditeljev češkega stanovskega upora, posamezni majhniotočki luteranstva pa so se vse do TP 1781 ohranili samo v odmaknjenih koroškihdolinah (Schwarz, 2010: 137).Podobe religijskega vsakdanjika notranjeavstrijskih dežel iz tistega časatako precej dobro odražajo nastopajočo mentaliteto (predvsem katoliškega)verskega in političnega baroka, 17 ko atmosfera verskih sporov ter prepirov doseževrelišče, konflikti pa se začno izražati z neposredno akcijo in reševati zmetodami brevi manu. V Evropi je namreč tedaj nastopil trenutek, ko posebnamentaliteta porajajoče se dobe odločilno in dokončno zaznamuje tudi jezik,ki je tako ali tako najpopolnejši znani reprezentant (za)mišljenega in (ne nujnotudi) izrečenega ter najbolj zvit izdajalec zamolčanega. Tako postane npr.v Španiji, kjer ni bilo konec 16. stoletja ne duha ne sluha o kakšni koli drugiveri kot rimskokatoliški, ob zori 17. stoletja najobičajnejša zmerljivka carade hereje, »krivoverski vamp«. To je tudi trenutek, ko je treba biti un cristianoviejo, »stari kristjan«, in ko je treba dokazovati čistoto svoje teološke rasevse od Praočeta, če ne, se ni mogoče nadejati mirnega nočnega počitka, za preprosteduše pa pridevnika katoliški in dobri postaneta sinonima. Don Kihotovpribočnik Sančo Pansa namreč v znamenitem Cervantesovem romanu vriskatakole: »Strela, to pa je vino, in kako je dobro in kako katoliško!« (Černý,1996: 235, 236). In to je hkrati tudi trenutek, ko si (srednje)evropski človek neupa več izraziti svobodne in neodvisne misli – Jacob Böhme (1575–1624), JanAmos Komenský (1592–1670) 18 in njima podobni so tedaj pač precej »singu-17 Terminološko poimenovanje določene dobe ne pomeni nič drugega, kot ugotoviti začetekneke periode, v kateri bolj ali manj dominantno prevladujejo specifični ideariji, imaginariji, nravstvenaklima, način mišljenja, (ob)čutenja in delovanja, določen način zastavljanja vprašanj inodgovarjan ja nanje, določen stil življenja in umetnosti, kar vse ponavadi reprezentira predvsemtisto, kar je doba hotela postati, ne pa onega, kar je bila.18 Komenskega (v osnovi renesančno) geslo Omnia sponte flaunt, absit violentia rebus je bilo mentalitetiin ideariju baročnega človeka ravno tako tuje in nerazumljivo kot razmišljanja mistično navdahnjenegaJacoba Böhmeja, ki je v tragičnih dneh verskih sporov in spopadov v izraženi raznolikostiter enkratnosti bivajočega videl neponovljivo, celo edino možnost n(a)ravnosti sveta: »Vsakovrstnocvetje rase drugo ob drugem na zemlji. Med tem cvetjem ni prepirov okoli barve, vonja inokusa. Dopušča, da zemlja in sonce, dež in veter, toplota in hlad vplivajo nanj po svoji volji. Takoje tudi z božjimi otroki.« Vpraševal pa se je tudi: »Komu bi prišlo na misel soditi pticam v gozdu,njim, ki slave boga vseh stvari z raznolikostjo svojega petja? Mar jih bo Duh božji kaznoval, ker njihoviglasovi med seboj niso popolnoma ubrani? Naj raje prepevajo na vso moč in plešejo v njegovinavzočnosti.«