1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

44Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6toliških veroizpovedi iz dežel svetováclavske krone ter po c) končni generalizacijikatoliške reformacije, protireformacije in rekatolizacije ter baročne absolutističnepolitične teorije in vlade v Srednji Evropi. Ferdinand II. je tisti,ki mu velja med habsburškimi vladarji 17. stoletja pripisati uveljavitev katolišketeokracije v nemško-slovanskem prostoru vzhodno od evropskega Zahoda,in sicer teokracije, ki je bila formalno prvič preklicana ravno s patentomJožefa II., o čigar referenčnem okviru teče beseda.O deželnem knezu Slovencev s konca 16. stoletja je iz najzgodnejše biografije– iz Ferdinandi II, Romanorum Imperatoris Virtutes; spis je 1638. zagledalluč sveta v stolnem mestu habsburške monarhije in je privrel izpod peresanjegovega spovednika Williama Lamormaina – mogoče izvedeti, da jeimel možak menda dosti prirojene ljubeznivosti, ki se ji upirajo eksekucije, intako ni bil zaznamovan z duševno fiziognomijo apostola: še zdaleč ni bil podobenprotireformatorjem svete rimske cerkve – Hrenu, Brennerju in Stobejuv Notranji Avstriji ali Loheliusu, Carafi in grofu Harrachu v deželah sv.Václava. Bil pa je submisivna natura, ki ni v ničemer spominjala na neukročenovladarsko silo(vitost) kakšnega Filipa II. V zvezi s Ferdinandom so takonjegovi učitelji in spovedniki jezuiti (Bogarin, Becan in Lamormain) ugotovili,da ni iz pravega testa za velikega vladarja, da pa ga je mogoče izuriti v duhovniodvisnosti. In so tudi ga, tako da si je mali, rdečelasi, zaliti in nasmejanimož, ki je malo pil, malo govoril in ravno tako malo tudi mislil, vzel zaglavno poslanstvo tostranskega življenja pripravo na onostranstvo. Da pa bise obvaroval pred strahovitim presenečenjem, ki bi utegnilo njegovo dušopričakati, ko bo Vsevišnji tehtal, kaj je storil (prav) in česa ne, si je vzel k srcupouk jezuitov, da je najboljše zdravilo proti temu, če se povsem prepusti vodstvusvojega duhovnega mentorja – spovednika. In pri Ferdinandovi mentalnifiziognomiji se je ta metoda srečala z imenitnim uspehom. Imel je namrečidealne predispozicije za meniha ali celo za potencialnega svetnika, kajti njegovanajzgodnejša biografija se bere kot hagiografija svetnika pri živem telesu:da se ni menda nikoli s strastjo ozrl za lepo žensko; vsako jutro takoj povstajanju posluša dve maši v lastni kapeli, obeduje s kapucini ali z jezuiti inrad posluša njihova pobožna berila ter se celo med lovom, ki je poleg glasbemenda njegova edina strast, ustavlja, da bi tehtal lastno vest, ter že ob najmanjšemnemiru le-te leti k spovednici.Pošteno želi izvrševati svoje dolžnosti in se sčasoma privadi vladarskimopravilom, toda v resnici ga stvar sploh ne zanima prav dosti. Živi v fatalističniblaženosti. »Gospod,« je rad govoril, »če tvoja slava in moje odrešenjezahtevata, da bi postal močan, me povzdigni in slavil te bom; če pa hočeta,da bi ostal pri tem, kot sem, mi pomagaj in te bom prav tako slavil.« (Lamormain,1638: 31.) Do drugovercev ne goji nobenega sovraštva: »Bog mi je pri-