1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

42Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6trebne obrede (npr. poroča in pokopava). Nadvojvoda se ni dal pregovoritiin je leta 1578 ponovno izdal strog ukaz, da mora Knafelj iz Kranja. Tako jesled nji odšel na Brdo in tam v kapeli opravljal protestantsko bogoslužje, Kranjčanipa so ga hodili poslušat: ob neki priliki je imel menda kar 1800 obhajancev.Nadvojvodo takšno stanje seveda ni prav nič veselilo, zato je pisalAdamu baronu Egkhu na Brdo, naj vendar poskrbi, da Kranjčani ne bodoromali na njegovo posest, kranjskim meščanom pa je zažugal in jim ponovnoprepovedal poslušati nekatoliške pridigarje. Toda dotični niso pokazali kajprida volje ukloniti se zahtevam svojega vrhovnega posvetnega gospoda. Njegoveukaze so jemali precej zlahka, tako da je Knafelj z družino večkrat prišelv Kranj, tam krščeval in celo pokopaval na pokopališču župnijske cerkve;pridigal je v svoji hiši, na kateri je imel v portal vgraviran moto Hie BärtelKnäffel Prädikant. Mein Stärgkh steht in Gottes Handt (Gruden, 1912: 720).Zaradi takšnega razmerja moči, ko je rezultanta sil še kazala v protestantskosmer, so si slednji jemali marsikatero svoboščino, ki si je drugače ne bimogli. Tako se je ob različnih priložnostih, tako cerkvenih kot posvetnih,oglasila protestantska pesem, nekateri kranjski izpovedovalci »prave, starevere krščanske« pa so se menda na ves glas smejali in se norčevali iz katoliškegaduhovnika Mrcine, ko je na Kristusov vnebohod vodil tradicionalno procesijos svetim rešnjim telesom (ibid.). Mrcina se je nadvojvodi na ravnanjeprotestantov pritožil – da mu le-ti nagajajo. Seveda tudi nadvojvoda ni ostalgluh za pritožbe vikarja Mrcine in kranjskih hišnih posestnikov rimskokatoliškevere. Zato je ukazal zapreti sodnika Junauerja ter še tri druge meščane,v Kranj pa je poslal deželne komisarje, ki naj celo reč preiščejo. Zadevase je končala tako, da so komisarji pravico prisodili protestantski strani, petglavnih pritožnikov izmed katoličanov pa je sodnik, ki je bil do nadaljnjegazopet v sedlu, pognal skozi mestna vrata (več v: Vinkler, 2006 b: 514–517).Ferdinand II.: protireformacija in rekatolizacija vcislajtanskem delu Habsburške monarhijeOpisano stanje – katoliški deželni knez proti vsaj deloma reformiranimstanovom – je trajalo do nastopa Ferdinanda Štajerskega, kasneje ogrskega inčeškega kralja ter rimskega cesarja Ferdinanda II. Ta je bil poslušen sin svojegaočeta, nadvojvode Karla. Izvršil je namreč njegov verski in politični testament,da naj kot vladar habsburške Notranje Avstrije ob primerni priložnosti,po možnosti pa kolikor moči naglo, izkorenini seme reformacije v svojihdeželah. Tako se je kot deželni knez, kasneje pa kot češki kralj in rimski cesarv srednjeevropsko cerkveno, politično in kulturno zgodovino trajno vgraviralpredvsem z dvema sorodnima in med seboj povezanima dejanjema. Vslovenski in češki zgodovinski zavesti je ostal namreč znan po a) brezkom-