1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

J. Vinkler, »Medkulturni dialog« Evropske komisije kot nova verskatoleranca in patent Jožefa II., imenovan »tolerančni« (1781)Notranja AvstrijaV Notranji Avstriji, ki so jo sestavljale dedne dežele habsburškega deželnegakneza, pa bi morala biti situacija na prvi pogled »čista« kot gorski potok.Vendar ni bila. Protestantizem se v notranjeavstrijskem in tako tudi v(jezikovno) slovenskem prostoru 16. stoletja ni mogel uveljaviti kot idejniin verski izraz delujočega družbenega reda ter politične stanovske ureditve.Za kaj takega bi bil potreben tudi deželni knez, ki bi bil protestant, NotranjiAvstriji pa so kot habsburškim dednim deželam vladali deželni oblastniki,ki niso skrivali svoje katoliške (pravo)vernosti. Ob nastopu in sprejetjuluteranske reformacije v Reichu je notranjeavstrijskim deželam kot avstrijskinadvojvoda vladal Ferdinand I. Ta reformacijskemu gibanju v svojih deželahseveda ni bil prav nič naklonjen. Že 1527. je namreč izdal dekret, ki je zapovedoval,da »naj se vsak, kdor zaničuje Kristusovo božanstvo z besedo alipismom, kaznuje s smrtjo v ognju; kdor noče iti k spovedi ali prelamlja cerkvenezapovedi, naj bo zaprt ob kruhu in vodi; Lutrove knjige in spisi naj sesežgejo, uradniki, ki pa ne bi bili voljni izvrševati tovrstnih odlokov, morajobiti odpuščeni« (Gruden, 1912: 605).Porajajoče se reformacijske tendence, ki so močneje vidne vsaj od tridesetihlet 16. stoletja naprej, so si skušale izbojevati formalno priznanje na sestankuodposlancev deželnih zborov v Pragi (1541) in na zboru avstrijskihdežel na Dunaju (1556). Vladar se je proti takim težnjam skliceval na določboverskega miru iz Augsburga o veri podložnikov, ki da se mora ravnati poveri fevdnega gospodarja, ker pa je bil Ferdinand I. v zanj ne posebej prijetnihzunanjepolitičnih stiskah (turška nevarnost), se je bil prisiljen v tej rečivsaj na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (npr. na Tirolskem je protestantebrez milosti zatiral) vendarle držati zmernejše politike.Enak položaj je bil tudi za Maksimilijana II. (1527–1576): ta je bil protestantomcelo osebno naklonjen, Primož Trubar pa mu je pisal pisma(Rajhman, 1986: 38–43, 67–69, 74–77, 92–95), ga prosil za denar za svojoslovstveno akcijo prevajanja Svetega pisma v južnoslovanske jezike ter muposvetil celo eno svojih pomembnejših del (Ta drugi dejl tiga Noviga testamenta,1560). V Maksimilijanovem času je notranjeavstrijskim deželam načelovalKarel II., ki je skušal delati novovercem težave. Toda v paralelogramusil in moči med slednjimi in deželnim knezom je bila v drugi in zadnji tretjini16. stoletja na strani protestantskega deželnega plemstva še dodatna utež– turška nevarnost –, proti kateri so predstavljali kranjski, koroški in štajerskiplemiči s svojimi vojaki skupaj z Vojno krajino najjužnejši branik. Pritem je glavna vojaška in ekonomska teža lasanja z islamskimi vojščaki ponavadizdrknila prav na pleča notranjeavstrijskih plemičev, kajti na le-te pritiskahabsburški deželni knez, ki tedaj ni bil samo defensor pacis, ampak tudi39