1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

J. Vinkler, »Medkulturni dialog« Evropske komisije kot nova verskatoleranca in patent Jožefa II., imenovan »tolerančni« (1781)testantska stran ugotovili, da nista dovolj krepki, da bi verskega in političneganasprotnika pokorili z vojaško silo (prim. Ranke: 913–1206). Tako jebil augs burški verski mir pravnoformalno priznanje verskega in političnegastanja in situ, kar je bilo bolj ali manj neproblematično tam, koder se je protestantstvoali katolištvo pojavljalo zgolj manjšinsko ali sporadično, na mešanihobmočjih pa je imel deželni knez prerogativ, da veroizpoved, kakršnoje izpovedoval sam, uveljavi med svojimi podložniki (ius reformandi), tisti, kite vere še niso bili, pa so imeli na voljo versko konverzijo ali odhod iz dežele.Češko kraljestvo in OgrskaToda določila augsburškega verskega miru se niso uveljavila ne na Češkem,Moravskem in v Šleziji, kjer so bili Habsburžani od 1526. voljeni naprestol sv. Václava, ne na Ogrskem, kjer je bil Ferdinand I. leta 1526 izvoljenza ogrskega kralja (proti Janu grofu Zapoljskemu), v drugi polovici 16. stoletjapa celo ne v habsburških lastnih dednih deželah Notranje Avstrije – tj.niti na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Vzrokov, zakaj srednjeevropskikatoliški Habsburžani v deželah pod lastnim žezlom niso (z)mogli uveljavitidoločil augsburškega verskega miru, je več. Primarni so predvsem zgodovinskorazvojniin zunanjepolitični razlogi. Habsburška monarhija ni bilanamreč nikoli, in tako tudi v 16. stoletju ne, monolitna država, temveč boljali manj živopisen skupek, zbirka ozemelj, ki si jih je vladarska dinastija v nekajstoletjih tako ali drugače priposestvovala. Med ta ozemlja so sodila posameznaavtonomna kraljestva (le-ta do uvedbe absolutizma v 17. stoletju vmonarhijo niso bila močneje integrirana, temveč so bila s habsburško državopovezana samo preko osebe vladarja, v kolikor so bili Habsburžani voljenina tron kraljestva), svobodna kraljevska mesta, pa tudi dedne dežele, ki sobile personalna last habsburške družine, vsaka od teh jurisdikcij pa je imelasvoje specifične zgodovinske pravice, ki so jih Habsburžani kot vladarji načelomaspoštovali. Zaradi takšne upravne raznorodnosti ozemelj pod habsburškimžezlom se je dogajalo, da so bila načeloma ista pravna vprašanja – v16. stoletju npr. prav ureditev veroizpovedi deželanov napram veri vladarja –v raznih deželah pod Habsburžani deležna različne obravnave.V Češkem kraljestvu je moral tako habsburški katoliški monarh zaradipolitične moči in zgodovinskih privilegijev deželnega plemstva, stanov indeželnega zbora popuščati tudi zastran vere, in tako so češki plemiči od husitskihvojn (1420–1434) v prvi tretjini 15. stoletja pa do uveljavitve protireformacijev tretjem desetletju 17. stoletja (po zatrtju češkega stanovskegaupora proti Ferdinandu II., 1620–1629) uživali praktično neomejeno verskosvobodo. Ta se je sčasoma razširila tudi na meščane in tretji stan, z MajestátomRudolfa II. (1609) pa je imel vsakdo v deželah svetováclavske kro-37