1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

36Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6ver. Ti so tedaj de facto itak že prebivali v monarhiji, pa naj poslej tudi uradnopostanejo trgovci, meščani, mojstri, uradniki in predvsem – davkoplačevalci.Jožef II. je ta svoj razmislek – verska toleranca da je zgolj pragmatična,etatistična dopustitev nekatoliških ver, ki je narejena v dobro gospodarskegarazvoja države – zapisal tudi v pismo svoji materi Mariji Tereziji, ki ji ga je pisal20. julija 1777 iz Freiburga:»Bog me obvaruj pred tem, da bi si mislil, da je vseeno, ali bodo postalipripadniki države protestanti ali pa bodo ostali katoličani, in poleg tega, alise bodo oklepali bogoslužja, ki so ga podedovali po očetih, oz. ali se ga bodovsaj udeleževali. Vse, kar imam, bi dal, da bi vsi protestanti moje države prestopiliv katoliško vero. Beseda toleranca mi pomeni samo toliko, da želimzgolj v pozemskih stvareh vsakomur brez razlike po veri podeliti uradniško mesto,mu dovoliti posedovati imetje, opravljati obrt in biti državljan moje države,če bo za to sposoben in za državo ter njeno gospodarstvo uporaben /poudarilJ. V./.« (Arneth, 1867: 151–152.)Verska svoboda v Srednji Evropi pred reformamiJožefa II.V 16. stoletju se reformirane cerkve v svojih različnih oblikah (predvsemkot protestantska cerkev v Notranji Avstriji, kot kalvinizem in protestantizemna Ogrskem, kot utrakvistična husitska cerkev, protestantizem in cerkevčeških bratov v Češkem kraljestvu) uveljavijo po precejšnjem delu Habsburškemonarhije, in to navkljub nominalni vrhovni oblasti katoliškega knezav dednih deželah (npr. na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, tj. v NotranjiAvstriji) ter katoliškega nosilca svetováclavske in svetoštefanske kronev Češkem kraljestvu in na Ogrskem. Reformirane cerkve, zlasti protestantskegaznačaja, so se v omenjenih deželah krepkeje ukoreninile zlasti v drugipolovici 16. stoletja. Slednje velja še posebej za Notranjo Avstrijo, ki so jotvorile habsburške dedne dežele Kranjska, Koroška in Štajerska. Protestantizemse je tod razcvetel šele po letu 1550, kot delujoča deželna cerkev z lastnocerkvenoupravno in šolsko organizacijo pa šele v šestdesetih letih istegastoletja, kar pa je bilo v neposredni opreki z določili augsburške verske pomiritveiz leta 1555 (cuius regio, eius religio). Ta je sicer kot priznani v Reichu akceptiralatako katoliško kot evangeličansko cerkev augsburške veroizpovedi,toda določala je tudi, da ima deželni suveren, tj. deželni knez, tudi izključno(pravno)moč(je) in pravico uveljaviti, da naj bodo deželani enake vere,kot je on sam. Pri augsburškem verskem miru je šlo namreč za sankcioniranjepolitičnega, verskega in upravnega stanja v Reichu, ki se je oblikovalo odnastopa luteranske reformacije naprej, zlasti pa po šmalkaldski vojni (1546–1547, končni razplet s pasavskim mirom, 1552), ko sta tako katoliška kot pro-