1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

J. Vinkler, »Medkulturni dialog« Evropske komisije kot nova verskatoleranca in patent Jožefa II., imenovan »tolerančni« (1781)li na novo, naj ne bi imele zvonikov, zvonov niti takšnega vhoda z glavne uliceali trga, tj. portala, ki je bil značilen za cerkve dominantne veroizpovedi –za rimskokatoliške božje hrame.Z monarhovo odločitvijo v TP so bili de iure preklicani ukrepi posvetneoblasti, ki so bili sprejeti zastran uveljavljanja potridentinske katoliške protireformacijein rekatolizacije ter so bili v habsburških dednih ali priposestvovanihdeželah uveljavljeni po augsburškem verskem miru (1555), zlastipa po letu 1596; le-to pomeni z začetkom protireformacije in rekatolizacije vNotranji Avstriji tudi začetek poskusa katoliško obarvane verske unifikacijevseh dežel pod habsburškim žezlom. TP je bil hkrati tudi diskretno političnopriznanje krone, da sta protireformacija in rekatolizacija v habsburškemdelu Srednje Evrope v končni konsekvenci spodleteli, kajti Jožef II. je s TPsankcioniral ravno tisto stanje, ki po uveljavitvi protireformacijskih in rekatolizacijskihukrepov v Habsburški monarhiji naj ne bi več eksistiralo – nekatoličanipod katoliškim suverenom.Reforme se je lotil vladar, ki se je v pismu svojemu bratu, Leopoldu Toskanskemuoznačil z morda na prvi pogled protislovnimi, toda za naravo verskihreform zelo značilnimi besedami: »Ker sem po naravi len in brez velikeprizadevnosti, površen in lahkomiseln, moram v svojo sramoto priznati, danisem tako temeljit, kot se zdim, in da na meni ni nič drugega stalnega, kotsta moja vnema in častnost, toda če gre za dobro države in za služenje njej,lahko prestanem kakršno koli skušnjo.« (Denis, 1931: III, 71.) Tako je biltudi TP zgolj eden izmed številnih monarhovih ukrepov, s katerimi je želelHabsburško monarhijo strukturno in upravno preurediti na tak način, da bivrhovna absolutna oblast ostala kroni, da pa bi država ob tem vendarle lahkouspešno tekmovala z drugimi političnimi in gospodarskimi igralci na geopolitičnišahovnici med Baltikom in Adriatikom.Stanje, ki ga je skušal Jožef II. s TP urediti, je bilo namreč zgodovinskorazvojnoprecej zapleteno, zagotovo pa tako, da njegovi državi, v kolikor bi seodločila še naprej vztrajati pri rimskokatoliški verski unitarnosti, v tekmi ssosedami ne bi dajalo prav velikih konkurenčnih možnosti na področju gospodarskegarazvoja. Izgoni in izseljevanje nekatoličanov, kar je bilo posledicaprotireformacijskih ukrepov, in s tem povezana gospodarska škoda da pačne peljejo ravno k uspešnemu vodenju državne makroekonomije. In tega sose zavedali kameralisti, ki so habsburškemu monarhu pri reformah posojalisvoj miselni potencial, pa tudi vladarju je bilo jasno, da se bo treba sčasomazavoljo državnega erarja pač odreči ideji o verski unitarnosti, ki je bila kot sinonimza izpovedovanje katoliške pravovernosti mentalitetno in delovanjskojedro protireformacije. Zato naj v blagajno monarhije ne prispevajo samokatoličani, temveč je treba med državljane pripustiti tudi pripadnike drugih35