1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

J. Vinkler, »Medkulturni dialog« Evropske komisije kot nova verskatoleranca in patent Jožefa II., imenovan »tolerančni« (1781)devno krščanskega okolja, enakovrednost, dejstveno enakopravnost ter tozadevnotudi enako recepcijo glede na tradicionalno večinsko prebivalstvov posamez ni državi. Le-to pa je nezanemarljivega pomena znotraj evropskihgeostrateških aspiracij na Bližnjem vzhodu, in sicer glede na npr. kapitalističnomaksimo zahodnoevropskih neoliberalnih ekonomij, ki tako kot drugatovrstna gospodarstva gradijo na minimiziranju stroškov, tj. tudi stroškovdela, 5 in tako na (potencialnem) večanju dobička.Kaj torej početi z evropskimi muslimani, če njihovi bližnjevzhodni bratjepo veri Evropi prodajajo črno zlato, če upehana evropska ekonomija prežina novce iz blagajn muslimanskih šejkov, če želijo evropska podjetja, ki jim jepri oskrbovanju državnih naročil npr. v gradbeništvu doma bolj ali manj žepotekel rok trajanja, graditi v muslimanskih državah Magreba in če se zdi, daje mogoče evropsko gospodarsko konkurenčnost vsaj v enem od segmentovgraditi tudi tako, da se za delo v delovno ekstenzivnih panogah najame delavcev muslimanski Turčiji, ki poleg vsega ponuja še dvainsedemdesetmilijonskitrg? Kako torej nagovoriti evropske muslimane? S spoštovanjem inbrezkompromis no enako obravnavo vsakogar in vseh ali (zgolj) s strpnostjo, s tolerancodo njihove kulture in vere, ki je tokrat zvitorepno poimenovana tako,da učeno zveni – medkulturni dialog –, četudi izraza vsaj tretjina ljudi splohne razume, ostali dve tretjini pa ne vesta zagotovo, kaj pomeni? Ali evropskimuslimani potrebujejo versko toleranco v podobi »medkulturnega dialoga«?In: ali si nemuslimani zares želimo in zaslužimo takšno (zdi se, da kriptokatoliško)Evropsko unijo, ki islamsko kulturno in religijsko drugačnost odsploš nega (zgodovinskega) referenčnega okvira Evrope namesto z akceptiranjemnaslav lja zgolj s toleriranjem? Ali si želimo tako politiko in prav takšnenjene reprezentante doma in v evropskih centrih politične moči?Ovira, ob katero zadeva evropska politika, najbrž ni predvsem jezikovnain ne kulturna, temveč v zgodovinski perspektivi religijska ter posledičnorecepcijska, 6 in to ne na Bližnjem vzhodu, ampak znotraj meja Evropske unije.Zdi se, da ima isti vzrok – tj. evropocentrično razumevanje okcitanske kul-5 Slednje za seboj potegne premeščanje proizvodnje iz high cost countries v low cost countries: iz Zahodnena začetku v Vzhodno Evropo – najprej na Poljsko, Slovaško in na Madžarsko. Toda z razvojemkapitalistične ekonomije in z rastjo BDP-ja sčasoma tudi te države tendirajo k prehodu najprej medmiddle cost in nato med high cost countries, zato sledi prenos tehnologij in proizvodnje najprej v Bolgarijoin Romunijo in od tam v Turčijo (vse tri omenjene države gospodarstveniki razumejo tudikot prostore izjemnega logističnega pomena) ter nazadnje – morda – na Bližnji vzhod. Ta pa jepretežno – muslimanski.6 Le-to najbrž dokazujejo tudi resne diplomatske zadrege pri pripravi Lizbonske pogodbe, kjerse amandma preambule o relaciji sočasne Evrope napram lastni zgodovinski izkušnji sedaj glasi»DRAWING INSPIRATION from the cultural, religious and humanist inheritance of Europe«(Official Journal of the European Union C 306/10, 17. 12. 2007), medtem ko so bile medprvot nimi predlogi dominantne dokaj bolj katolicistično obarvane opredelitve evropske kulturneidentitete, če ta sploh obstaja.29