1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6poosebljenje tujosti, napačnosti, oporečnosti ali nevarnosti, še dovoljeno bivanjez gostiteljem, ne da bi bila pri tem ogrožena eksistenca gostitelja samega«.Sama vpeljava in uporaba izraza, kot je toleranca, tako neposredno evocirain performativno udejanji obstoj nečesa, kar naj bi bilo domnevno žesamo po sebi kontaminirajoče oziroma nevarno ali pa povsem tuje in nesprejemljivo,vendar do določene mere hkrati tudi obvladljivo in s tem v svojemobstoju pogojno dopustno, v kolikor je lahko regulirano in na vsakem korakupo potrebi ustrezno sankcionirano. Toleranca tako predpostavlja obstojnečesa, kar naj ne bi bilo niti dobrodošlo niti zaželeno, pri čemer pa ostaja vdružbeni moči tistega, ki tolerira, da prosto določa in še dopušča, kako in vkolikšnem obsegu bo potekala pripustitev in inkorporacija tako označenegadrugega. Toleranca torej ni nevtralen ali miroljuben koncept sožitja, kot se zdina prvi pogled, saj v svojem jedru nosi vpise »moči, avtoritete in normativnosti/poudaril Igor Ž. Žagar/ (str. 154–155).Jacques Derrida izpostavlja, da toleranca tako v osnovi nastopa kot »nasprotjegostoljubnosti« in zgolj kot oblika »dobrodelnosti«. Medvrstičnovpeljuje noto superiornosti, ki jo pripenja tistemu, katerega privilegirana pravicaje, da lahko tolerira, saj naj bi po tej logiki slednji predstavljal in govorils pozicije mišljenja in praks, ki naj bi imele status obče veljavnosti in univerzalnostinasproti tistemu, ki je zaradi podeljenega mu statusa toleriranegana ta način tudi izgrajen in označen za obliko partikularnosti, parcialnostiin posledično odklonskosti od tega, kar naj bi štelo za normativno obliko bivanjskosti(str. 139). V tem smislu toleranca tako ni le pokroviteljska gesta,temveč deluje predvsem kot izkaz moči in prisvajanje avtoritete, saj tisti, kitolerira, sam ni nikoli podložen toleranci. Slednjo kvečjemu podeljuje pravna osnovi diskurzivnega trika, ki toleriranega izgrajuje za posebno zaznamovanoali manjšinsko skupino in torej za nekaj partikularnega ter odklonskega,na osnovi česar je toleriranemu diskurzivno odvzeta možnost, da bi tudisam lahko bil izvor tolerance. Tolerirani – za razliko od tistega, ki tolerirain si v tem procesu pravzaprav aktivno prisvaja, podeljuje in utrjuje pozicijodom nevne obče veljavnosti in univerzalnosti povedanega in udejanjenega –v tem hierarhično postavljenem odnosu ne le da ni upravičen do tega, da lahkotolerira, ampak je sam obravnavan tudi kot nezmožen tolerance. Zvedenna raven partikularnosti je tolerirani kot predmet tolerance premeščen izvenpolja univerzalnosti in obče veljavnosti, kar ga v istem zamahu diskurzivnopostavlja, kot opozarja Wendy Brown, ne le za tistega, ki je potreben tolerancein ki kliče po njej, temveč sovpadno s tem manevrom hierarhiziranja tudi»za nižjo obliko življenja«. Prakse tolerance tako zaznamuje na eni stranipodeljevanje in uveljavljanje osrednjega statusa normativnosti tistih, ki tolerirajo,in obrobnega, liminalnega statusa tistih, ki so tolerirani. Na ta način20