1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

Z. Kodelja, Politika ničelne tolerancelegitimisti, ki nasilje opredeljujejo kot »nezakonito uporabo sile«, 6 in zagovornikiideje strukturnega nasilja, ki nasilje opredeljujejo kot »vsako oblikosocialne krivice, ki jo povzročijo posamezniki, ustanove in delovanje družbe,ne glede na to, ali vsebuje načrtno povzročitev poškodb z telesno ali duševnosilo«, 7 ampak tudi Levinas, ki ponuja še širšo opredelitev nasilja. Tavključuje tudi naravne pojave. Levinas na primer piše, da »nasilja ne zasledimosamo v trku dveh krogel za biljard ali v nevihti, ki uniči pridelek, prigospodarju, ki slabo ravna s svojim sužnjem, totalitarni državi, ki obrekujesvoje državljane, ali zavzetju in podreditvi ljudi v vojni. Nasilje najdemo vvsakem dejanju, v katerem se nekdo vede, kot da ima samo on pravico do delovanja,kot da vsi drugi obstajajo le zato, da njegova dejanja sprejmejo. Nasiljeje zato tudi vsako dejanje, ki ga trpimo, vendar pri njem ne sodelujemo.« 8Še več, zdi se, da je zanj »v tem smislu nasilna vsaka vzročnost: izdelava predmeta,zadovoljitev potrebe, želja in celo zanje o nekem predmetu«. 9 Glavnarazlika med Levinasovo in prej omenjenimi teorijami nasilja kot nezakoniteuporabe sile ali kot strukturnega nasilja pa je, da je nasilje v teh teorijah razumljenokot osrednji koncept političnih in moralnih teorij, medtem ko jeza Levinasa nasilje tudi metafizična, ontološka, fenomenološka in eshatološkakategorija. 10A tudi če Levinasovega specifičnega razumevanja nasilja ne upoštevamo,so tudi druge široke opredelitve nasilja še vedno preširoke, da bi bile sprejemljiveza zagovornike ozkih opredelitev nasilja. Tako denimo Tony Coady,avstralski filozof, ki se je mednarodno uveljavil s preučevanjem epistemologijeter politične in uporabne filozofije, kritizira konceptualne in praktičnetemelje obeh omenjenih teorij, ki nasilje opredeljujeta kot nezakonito upora-6 Robert Wolff na primer opredeljuje nasilje kot »nezakonito ali nepooblaščeno uporabo sile zauvelja vitev odločitev, ki so v nasprotju z voljo in željo drugih (Wolff, R. (1969), On violence, Journal ofPhilosophy, 606). Tudi Honderich podobno opredeljuje politično nasilje, ko piše, da je to »znatna aliuničevalna raba sile proti ljudem ali predmetom, raba sile, ki jo prepoveduje zakon in je usmerjena vspremembe v politiki, osebju in vladnem sistemu, s tem pa k spremembam v družbi« (Hondrich, T.(1980), Violence of equality, Harmondswork, 154). C.A.J (Tony) Coady pri svoji ostri kritiki širokihopredelitev nasilja uporablja prepričljive argumente, s katerimi želi pokazati, da obe omenjeni opredelitvinasilja – zlasti pa prva, ki ga opredeljuje kot nezakonito uporabo sile – ustvarjata absurdneposledice, saj v tem primeru »neodvisni državi s politično zakonito vlado ne bi bili vpleteni v nasilje,čeprav bi se obstreljevali z jedrskimi raketami. To bi se zgodilo, če bi obe zakoniti vladi zakonitodovolili vojno.« (Coady, C. A. J. (1986), The Idea of Violence, Journal of Applied Philosophy, 1986/1,12–15.)7 Cody pravi, da je to osnovna ideja koncepta strukturnega nasilja, ki jo je v svojih delih razvijal predvsemnorveški sociolog J. Galtung v Violence, Peace and Peace Research, The Journal of Peace Research,1969/2, 167–191 (C. A. J. Coady, Violence, Routledge Encyclopedia of Philosophy).8 Levinas, E. (1990), Difficult Freedom: Essays on Judaism, Baltimore: J. Hopkins University, 6, 18.9 Ibid., 6, 18.10 O vprašanjih, ki jih postavlja Levinasovo razumevanje nasilja, razpravlja Derrida v svoji znamenitirazpravi Violence and Metaphysics (Derrida, J. (2003), Writing and Difference, London, , New York:Routledge, 97–192).183