1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

178Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6janje strpnega odnosa do tistih, ki tako še naprej ostajajo vklenjeni v nadetejim spone drugosti, ki naj bi jo sedaj veljalo kvečjemu spoštovati in tolerirati.Zato, kot opozarja Brown, diskurz tolerance ne glede na to, kje je aktiviran,»jasno blokira razvoj in uresničitev prizadevanj po vzpostavitvi vsebinskeenakosti in svobode« za tiste, ki naj bi bili predmet tolerance (2006: 9),hkrati pa obvladuje tudi tiste, ki so postavljeni za vir tolerance.Diskurz tolerance tako po eni strani ne omogoča, da bi prišlo do političnoangažiranega razklepanja in preizpraševanja t. i. odklonskih in nepremostljivihrazlik, po drugi strani pa istočasno duši možnost, da bi predstavnikisrediščne skupine, ki so avtomatično postavljeni za sedež strpnosti inliberalnosti, tudi sami prišli do razumevanja t. i. drugega. Namesto tega diskurztolerance od tistih, ki tolerirajo, zahteva le zavzemanje moralističnopodčrtane drže do drugega, ki prvemu seveda podeljuje tako občutje kot statussuperiornosti. Ker diskurz tolerance prisega na spoštovanje esencialističnopoustvarjenih identitet odklonsko skonstruiranega drugega, ne omogočarazumevanja produkcije in narave teh razlik in tudi ne načinov njihovegapreraščanja; posledično tudi ne vodi v vzpostavljanje solidarnostnih povezavin skupnosti kot take. Tako nas, kot izpostavlja Brown, diskurz tolerance»razdvoji in razdrobi«, pri čemer »družbeno izoliranost predstavlja innaturalizira hkrati za vrsto nujnosti (ki naj bi jo producirale razlike) in /paradoksalnoza vrsto/ skupnega dobrega (ki ga je mogoče doseči in ohranjatile preko tolerance)« (2006: 88–89). Diskurz tolerance znotraj institucionalnegamultikulturalizma tako nastopa kot ideološko orodje, s katerim jemogoče deaktivirati potencialno politično usmerjena gibanja tako na stranietniziranih drugih kot tistih, ki naj bi bili utelešenje tolerance.Pri tem je še kako pomenljivo, da se institucionalno podprta in državnopromovirana raba diskurza tolerance in s tem poudarjanja nepremostljivihrazlik in ne solidarnosti vedno bolj krepi prav tam, kjer država ne izpolnisvojega dela pogodbe, ki se nanaša na zagotavljanje enakovredne obravnavevseh njenih prebivalk in prebivalcev ter na s tem povezano enako dostopnostosnovnih resursov in sredstev preživetja. Tega seveda v kapitalističnih razmeraheksploatacijske produkcije in neoliberalnega krčenja javnih sredstevter s tem povezane privatizacije osnovnih zdravstvenih in drugih storitev sodobnaneoliberalna država ne more nikoli doseči, zato gre pričakovati, dase bo zaradi poglabljajočih se strukturalnih neenakosti in diskriminatorneobravnave imigrantske delovne sile diskurz tolerance na ravni institucionalnihin drugih praks le krepil in stopnjeval. V sklopu tega zato tudi ne presenečaporast desničarskih strank in diskurza netolerance, ki ga te proizvajajo,kot tudi ne njihovo navidezno paradoksalno sožitje z domnevno levičarskimpolom liberalnih strank. Gre namreč le za drugo stran taistega kovanca, saj,