1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

176Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6Zaključek: diskurz tolerance in njegova ideološka vloga vmultikulturnih liberalnih demokracijahPolitične elite evro-atlantskih liberalnih demokracij so govor o enakostiin zahteve številnih družbenih gibanj v drugi polovici 20. stoletja po odpravidružbenih krivic, kot so prakse ekonomskega izkoriščevanja in družbenemarginalizacije, nadomestile z institucionalnim diskurzom tolerance.Slednjega so vpele v podstat govora o multikulturnosti evro-atlantskih liberalnihdemokracij in prepletle s politiko vzdrževanja esencialističnih kulturnihidentitet. Pri tem diskurz tolerance izhaja in gradi na predpostavki, daso identitete že vnaprej dane in samonikle tvorbe, njihovi sestavni elementiin identitetne razlike, ki naj bi iz tega izhajale, pa le povnanjenje posameznikovihinherentnih lastnosti, ki jih je ali pa ni mogoče dopustiti in s tempri pustiti v diapazon tistega, ki tolerira. Diskurz tolerance torej prisega naesencialistične, samozadostno osmišljene in atomizirane identitete, ki naj bipo tej logiki same po sebi delovale kot prepreke in vir sovražnosti. Na ta način,kot izpostavlja Wendy Brown, diskurz tolerance zabriše sledi in v ozadjeumakne dejstvo, da so t. i. nepremostljive kulturne in druge razlike, ki naj bijih bilo potrebno tolerirati, ter identitete, ki so dejansko izgnetene skozi diskriminatorneprocese podeljevanja in pripisovanja razlik, »družbeno in zgodovinskokonstituirane in so zato same učinek vektorjev moči in hegemoničnihnorm oziroma diskurzov o rasi, etniji, seksualnosti in kulturi« (Brown,2006: 16). Namesto tega diskurz tolerance producira razlike, ki postanejodružbeno pomenljive pri nadevanju identitete, razvrščanju ljudi in podeljevanjuprivilegijev ali odvzemanju osnovnih pravic; le-te tudi preosmisli inpostavi »za sama po sebi obstoječa dejstva in prakse, ki naj bi ljudi samodejnorazdvajale« (Brown, 2006: 47). Na ta način diskurz tolerance vse to,kar so dejansko učinki družbeno-institucionalnega nasilja in spremljajočihpraks izključevanja, posledično predstavi tako, kot da je kvečjemu posledicaindividualnih ali skupinskih predsodkov in sovražnosti in ne več sistematičnovzdrževane strukturalne neenakosti in diskurzivno producirane odklonskostidrugače označenega drugega. Diskurz tolerance družbene procese inprakse, ki so povezane z ustvarjanjem »marginalizacije, neenakosti in družbenegakonflikta in ki vse zahtevajo družbeno angažirano analizo in političnerešitve, zvaja na eni strani na osebno in individualno raven ali na drugina raven naravnega oziroma religioznega ali kulturnega konflikta« (Brown,2006: 15).Diskurz tolerance zato nastopa kot svojevrstno orodje depolitizacije, sajstrukturalno proizvedeno in sistemsko vzdrževano neenakost, ki je povezanaz ideološkim gnetenjem in pozicioniranjem, odklonsko poustvarjenegadrugega zreducira in utiri na raven problema, za katerim ne stojijo več kom-