1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

L. Burcar, Multikulturalizem in diskurz tolerance v dobiglobalnega kapitalizma in neorasizmalira in omejuje druge možnosti delovanja in političnega nastopanja prav tistih,ki so najbolj izpostavljeni praksam poglabljajoče se ekonomske eksploatacijein družbene diskriminacije.V imenu t. i. liberalno-pluralnega dopuščanja in ohranjanja homogenihetničnih kultur državno vodena politika multikulturalizma imigrante vpotegnein hkrati razdrobi na ograjene in med seboj izolirane etnizirane skupnosti,s čimer je onemogočeno njihovo povezovanje na ravni organiziranegain skupnega boja za osnovne socialne in ekonomske pravice. Ali kot izpostavljaYuval-Davis, uradni diskurz multikulturalizma »poglablja ločnice, stem ko poudarja različne kulture pripadnikov etničnih manjšin, namesto,da bi poudaril tisto, kar jih druži z drugimi temnopoltimi ljudmi (v smisluvseobsegajočega binarnega razlikovanja med črnci in belci), ki si z njimidelijo podobne tegobe rasizma, podrejenosti in ekonomskega izkoriščanja«(2009: 91). Državno vodena politika multikulturalizma torej prav z zastiranjempogleda nad dejansko potekajočimi procesi rasializacije in marginalizacijena eni strani ter s hkratnim razbitjem in preplastitvijo rasializiranihdrugih na etnične in fundamentalistično poustvarjene enklave na drugi(Bannerji, 2000: 47) tako ne le taktično onemogoča preseganje umetnih ločnicmed rasializiranimi drugimi, ki jih vseskozi strateško poglablja, marveč vozadje tudi dokončno potisne možnost, da bi do politične in kolektivne organizacijeizkoriščanih drugih dejansko prišlo.S preusmerjanjem pogleda od strukturalnih neenakosti h govoru o etničnihskupnostih in k uveljavljanju ozko determinirane kulturne »raznolikosti«kapitalistične evro-atlantske liberalne demokracije na osnovi politikemultikulturalizma na ta način pozicionirajo, uravnavajo in kontrolirajo političnosubjektiviteto svojih drugorazredno strukturiranih državljanov. Kerdržavno vodena politika multikulturalizma družbeno-politično problematiko,povezano z rasializacijo in ekonomsko eksploatacijo etniziranih drugih,reducira in nadomešča z vpeljevanjem okleščenih in esencialistično poustvarjenihzahtev po ohranjanju etničnih kultur, politična subjektiviteta inpripisana identiteta etniziranih drugih tako ostaja ujeta v ozke esencialističnopoustvarjene determinante, pri čemer diskurz tolerance igra vlogo regulatorja.Na tem mestu se tudi dokončno staknejo v zaključen krogotok vsepodmene novo vpeljanega kulturnega rasizma in iz njih izhajajoča interpelacijskaorodja evro-atlantskih držav v odnosu do imigrantov iz tretjega sveta.Tako postane dokončno jasno, zakaj je v večjem interesu zahodnih elit, da»njihove države tolerirajo oziroma priznavajo [kar v večini primerov pomeni,da same tudi generirajo] kulturni nacionalizem ali pa religiozni fundamentalizemnamesto, da bi se ukvarjale z zahtevami in posledicami razrednegagibanja med imigranti in ‘tujci’« (Bannerji, 2000: 16–17).175