1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

L. Burcar, Multikulturalizem in diskurz tolerance v dobiglobalnega kapitalizma in neorasizmatitete etniziranih drugih, je soudeležen pri poglabljanju kulturnih stereotipov,ki jih sam aktivira in na katere se aktivno naslanja pri kategorizacijiskupin ljudi, ki jih znotraj diskurza kulturnega rasizma in tolerance želi postavitiza kulturno determinirane in s tradicijo obremenjene, s tem pa torejtudi od liberalnega centra odstopajoče druge. Z zavračanjem notranje večznačnostiin razcepljenosti kultur in namesto tega s priseganjem na njihovohomogenost multikulturalizem kot uradni diskurz evro-atlantskih demokracijne preizprašuje koncepta kulture kot take. Namesto tega se zateka kposploševanju in krčenju razlik znotraj neke kulture ter zvajanju le-teh poden sam, posebej izbrani in določujoči skupni imenovalec, pod katerim najbi bilo mogoče prepoznati vse pripadnike neke kulture. Ker gre v liberalnihdemokracijah za razumevanje kultur – v katere naj bi bili ujeti le etniziranidrugi – kot vase zaprtih in tradicionalnih, nespremenljivih entitet, gre v temprocesu modifikacije kulture drugega največkrat prav za hkratno odbiranjein povzdigovanje tega, kar znotraj neke kulture šteje za tradicionalen sistemvrednot. To pa pomeni, da je modifikacija kulture znotraj liberalnega multikulturalizmavedno podvržena procesu, na osnovi katerega so v ospredjenajvečkrat postavljeni prav hierarhično zastavljeni in mizogeni vidiki nekekulture, medtem ko so ostali in prav tako prisotni enakopravnejši elementitaiste skupnosti odmišljeni in odrinjeni na obrobje, dokler niso v selektivnemprocesu določanja njenih reprezentativnih elementov dokončno zabrisaniin odmišljeni (Phillips, 2007: 44).Vpeljevanje kulture kot temelja identitete multikulturnih drugih zato nenastopa kot »oblika kulturne osvoboditve, temveč kot vrsta prisilnega steznika«(Phillips, 2007: 14). Od etniziranih drugih se v imenu izkazovanja kulturnestabilnosti in potrjevanja skupinske pripadnosti zahteva, da se prisilnouklonijo oziroma prilagodijo izkazovanju t. i. kulturne avtentičnosti oziromatradicionalizma, v kolikor želijo biti prepoznani kot multikulturni subjekti liberalnedemokracije in torej kot tisti, ki so upravičeni do institucionalne podporein financiranja skozi različne projekte na ravni institucionalnega multikulturalizma.9 Pri tem gre ponovno za selektivno rabo kulture in dvojno9 Multikulturalizem, ki izhaja iz esencialističnega razumevanja kulture, etnizirane druge posledičnosili v izkazovanje konformizma oziroma v prisilno skupinsko pokorjevanje le določenim praksamin vrstam mišljenja znotraj njihove skupnosti, v katerih zahodnoevropski pogled prepoznava inposledično pogojuje priznavanje t. i. avtentičnosti neke etnizirane skupine. To pa, kot ugotavljajofeministične kritičarke, nemalokrat pomeni, da institucionalni multikulturalizem favorizira in podeljujevečjo vlogo in administrativno moč le določenim in že etabliranim posameznikom znotrajetniziranih skupin, največkrat prav moškim, saj so »‘različne’ kulturne tradicije definirane ravno vsmislu kulturno specifičnih odnosov spola in nadzor[a] nad vedenjem žensk« (Yuval-Davis, 2009:92). Ker »liberalna konstrukcija skupinskega glasu« ne le predpostavlja, temveč zahteva, da »skupinaprevzame avtoritativen značaj«, torej da mora »obstajati vodstvo skupine, ki predstavlja njenonamensko homogenost, s tem ko govori z enim samim avtoritativnim glasom« (Yeatman v: Yuval-Davis, 2009: 92), je zanjo značilno, da se »zato lahko spaja s fundamentalističnim vodstvom, ki trdi,167