1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

L. Burcar, Multikulturalizem in diskurz tolerance v dobiglobalnega kapitalizma in neorasizmaki naj bi se zrcalile v povsem prepadnih življenjskih stilih, predvsem pa najbi zaznamovale mišljenje in posledično obvladovale delovanje manjšinskooznačenih drugih. To, da so t. i. »drugačne kulture«, kot izpostavlja Balibar,znotraj kulturnega rasizma osmišljene izključno kot »tiste, ki konstituirajoovire«, ali pa so »vzpostavljene kot ovire v procesu pridobivanja kulture«(2004: 123), 4 kaže, da gre znotraj kulturnega rasizma v 21. stoletju zaponovno oživljanje »komaj kaj predelane različice ideje, da so zgodovinskekulture človeštva razdeljene v dve glavni skupini: tisto, za katero se predpostavljauniverzalizem in napredek, in drugo, za katero se predpostavlja nepopravljivipartikularizem in primitivnost« (Balibar, 2004: 123). S tem so ponovnovzpostavljeni že znani konstrukti in vpeljana »stara razlikovanja med“zaprtimi” in “odprtimi”, “statičnimi” in “napredujočimi” /…/ družbami –razlikovanja, ki eno za drugim v igro prinesejo dvoumnost termina kultura«(Balibar, 2004: 123).Pojem kulture oziroma kulturne determiniranosti namreč nastopa kotselektivni označevalec, saj se nanaša le na etnizirane druge, ki, kot izpostavljaBaskar, znotraj posodobljenega rasističnega diskurza tako niso več ujetnikisvojih genov, marveč omejujočih kulturnih navad in izročil. Kar zaznamujenjihovo usodo, ni več biološka, temveč kulturna pogojenost (Baskar, 2004:132). To pa ne velja za konstrukcijo identitete prevladujočih skupin v t. i. liberalnihevro-atlantskih demokracijah. Medtem ko so predstavniki manjšinskihoziroma nebelskih skupin redefinirani kot ujetniki svoje kulture – tj.kot v celoti prežeti in zaznamovani s strani kulture – ter slikani kot avtomatizmibrez lastne volje, katerih vedenje je v celoti vodeno in obvladovano sstrani diktatov njihove kulture, so predstavniki belske kulture osmišljeni invzpostavljeni kot avtonomni, suvereni in racionalni subjekti. Njihova dejanjanaj bi tako odražala avtonomno refleksijo in samostojno moralno presojo,kar naj bi jih postavilo ne le zunaj kulture, temveč nad njo.To podobo od obdajajočega okolja povsem ločenega, avtonomnega in suverenegaracionalnega subjekta liberalnih demokracij, ki naj bi bil družbenemuokolju vedno torej že predhoden, pa je mogoče izgraditi le na osnovi diskurzivnegamanevra, ki racionalnost zahodnega posameznika abstrahira in4 V tem smislu multikulturalizem s spremljajočim diskurzom tolerance in svojevrstnim poudarkomna pluralnosti družbe ne predstavlja pomenljivega ideološkega preloma s starejšim diskurzom monokulturnostizahodnoevropskih družb in z njihovo vsiljeno zahtevo po asimilaciji drugih. Tudiznotraj tega modela, ki je v bistvu le predelana in retorično pluralizirana verzija monokulturalizma,namreč za nevtralne in univerzalne kulturne vzorce veljajo prakse središčno postavljene skupine,medtem ko so prakse multikulturno označenih drugih opredeljene za nestične in povsem odklonskeod hegemono zamišljene središčne skupine. Posledično so konstruirane kot zaostajajoče prakse,ki jih je potrebno še modernizirati. Ali kot se je izrazila Nira Yuval-Davis: »/V/ multikulturalističnipolitiki se nadaljuje naturalizacija hegemonične zahodne kulture, medtem ko manjšinske kulturepostajajo čedalje bolj opredmetene in ločene od normativnega človeškega vedenja.« (2009: 89.)161