1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

160Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6kot način vklepanja individuumov in skupin v a priori genealogijo, v determiniranost,ki je nespremenljiva in neoprijemljivega izvora« (Balibar, 2004:120). To pomeni, da je kultura preosmišljena in zvedena na vlogo tiste, ki najbi delovala tudi že kot narava, tj. kot edina in hkrati odločilna determinantavedenja in psihološkega profila tistega, ki ga središčna skupina posledičnolahko tudi slika kot vedno že ujetnika svoje kulture. Kot bomo pokazaliv nadaljevanju, se znotraj diskurzivnih praks neorasizma takšna rasializiranaraba kulture in spremljajoča oznaka kulturne determiniranosti, na podlagikatere naj bi bilo mogoče povsem natančno določiti celotno paleto posameznikovihkarakternih in vedenjskih lastnosti – to pa v ničemer bistvenone odstopa od klasičnih rasističnih podtonov projiciranja in vnaprejšnjegadoločanja negativnih lastnosti določenih skupin ljudi na osnovi barve njihovekože oziroma fenotipa (Phillips, 2007: 56) –, nanašata le na neevropejskeoziroma nebelske druge.Politična kategorija rase tako ni ovržena, marveč le konceptualno preoblikovana.Kultura in ne več biološki rasizem nastopa kot nova oblikavzpostavljanja diferencialnih razlik in hierarhij v odnosu med tolerirajočimigostitelji in nezaželenimi, a ekonomsko nujno potrebovanimi multikulturnimidrugimi. Zato Balibar tudi govori o t. i. kulturnem rasizmu oziroma»rasizmu brez ras«:Današnji rasizem, ki se /…/ osredotoča na imigracije, ideološko spada v okvir»rasizma brez ras«. /…/ To je rasizem, katerega glavna tema ni biološka dednost,ampak nepremagljivost kulturnih razlik. To je rasizem, ki na prvi pogled nepredpostavlja superiornosti določenih skupin ali ljudstev v odnosu do drugih,ampak »zgolj« škodljivost odpravljanja meja, nekompatibilnost življenjskih stilovin tradicij. (Balibar, 2004: 119.)Implodirane biološke podmene rase danes diskurz multikulturalizma, liberalnepluralnosti in tolerance nadomešča s kulturo in z iz nje domnevnoizhajajočimi nepremostljivimi razlikami med posameznimi skupinami ljudi.Tako priseljenci, kot pokaže Baskar, v tem procesu novega označevanja inkonstruiranja drugosti »niso več nesprejemljivi zato, ker pripadajo drugimrasam, temveč zato, ker pripadajo drugim (in povsem drugačnim) kulturam/…/ niso [torej ]več nesprejemljivi zato, ker so brez kulture (kar je bilo nekočrazumljeno kot posledica pripadnosti nižji rasi), temveč zato, ker je njihovakultura ireduktibilno drugačna« (Baskar, 2004: 128). 3 V tem subtilnejšemprocesu izgrajevanja odklonske drugosti neorasizem drugače označenegadrugega ograjuje in pogojuje s kulturo, pri čemer vpeljuje esencialističnopredstavo o kulturnih identitetah in razlikah kot danih in nespremenljivih,3 Tako Baskar še navaja: »‘Bosanci’ v očeh neorasistično razmišljajočih Slovencev niso več »brezkulture, temveč je njihova kultura »drugačna od naše« (znamenja te drugačnosti so vonj po loju,mujezinovo ‘zavijanje’ na minaretu, ritualno klanje ovac in piščancev …).« (Ibid.)