1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

L. Burcar, Multikulturalizem in diskurz tolerance v dobiglobalnega kapitalizma in neorasizmautrjuje esencialistično predstavo, da t. i. nepremostljive razlike in drugačnostdrugega izhajajo iz njegovih posebnih lastnosti oziroma praks in navad; te panaj bi kar same po sebi pomenljivo izvirale iz že dane in nespremenljive identitetetoleriranih drugih. Na ta način se diskurz tolerance izogne prevpraševanjutega, kako so odstopajoče razlike in iz tega izpeljana drugost etniziranihmanjšin dejansko proizvedene in naturalizirane znotraj družbenegasistema, ki na osnovi prenovljenega rasnega diskurza ustvarja in poglabljastrukturalne neenakosti ter usmerja in bdi nad procesi marginalizacije terizključevanja. Diskurz tolerance v ozadje umakne in odmisli družbeno-zgodovinskiin politično-ekonomski kontekst nastanka in reguliranja identitetmultikulturnih drugih znotraj novega vala prisilnih migracij ter zabriše slediideoloških mehanizmov, ki so neposredno vpeti v proizvajanje družbenopomenskihrazlik, na osnovi katerih poteka vzpostavljanje in pozicioniranjeetniziranih drugih kot marginalnih in nesovpadnih subjektov. Diskurz tolerance,ki gradi na esencialističnem pojmovanju identitete kot nespremenljivedanosti, tako ne upošteva procesov, skozi katere poteka izgradnja identitetoziroma s tem povezano vpisovanje projiciranih razlik in vzpostavljanje odklonskedrugosti. Konstruirano drugost, s celotnim naborom projiciranihlastnosti, ki je izgnetena skozi presečišče družbeno-političnih dejavnikov,jem lje za izvorne identitete posameznikov. Ker pogled usmerja k sprejemanjuin toleriranju tistega, kar je v bistvu že poustvarjena, pripisana identitetamarginaliziranih drugih, diskurz tolerance znotraj liberalnega pluralizmaneposredno sodeluje pri ohranjanju statusa quo in v njegovi podstati delujočihpraks izključevanja.Kulturni rasizem in evro-atlantske liberalne demokracijeIzgrajevanje in vpisovanje razlik, s tem pa kategorične drugosti, na katerihtemelji današnje upravičevanje praks izključevanja in marginalizacije, nepoteka več na podlagi ovrženega biološkega, temveč novega, kulturnega determinizma.Za posodobljeni rasizem, kot izpostavlja Balibar, je značilno, dabiološke stereotipe, ki jih je v času zagovora kolonialne ekspanzije in suženjstvamed drugim razvila evgenika, dandanašnji v kontekstu imigracijskihtokov znotraj evro-atlantskega prostora nadomešča in spreminja v kulturnestereotipe, ki sovpadajo z iskanjem navidezno »‘malih’ razlik« med enakopavperiziranimi proletarci (Balibar, 2007: 179). V tem diskurzu kultura nastopakot metafora ali pa kot tanka prevleka oziroma drugi sprejemljivejši izrazza politično kategorijo rase. Kultura je v posodobljeni rasistični diskurzvpotegnjena tako, da ostaja s politično kategorijo rase ne le prekriven, ampakzamenljiv pojem. Vanjo so namreč vtkani taisti ideološki vložki in interpretacijskepoustvaritve, ki jih najdemo že v starem poglavju o biološkem determinizmu.Kultura v tej novi rasializirani vlogi zato nenadoma »funkcionira159