1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

L. Burcar, Multikulturalizem in diskurz tolerance v dobiglobalnega kapitalizma in neorasizmaen koncept sožitja, kot se zdi na prvi pogled, saj v svojem jedru nosi vpise»moči, avtoritete in normativnosti« (Brown, 2006: 26).Toleranca tako vpeljuje in legitimizira posebno hierarhično in enodimenzionalnorazmerje, kjer je tolerirano, ki je pod to oznako avtomatičnozasnovano kot nezaželeno, napačno in celo odbijajoče, označeno izključnoza »izvor trpljenja in bolečine«, medtem ko tisti, ki tolerira, v tej diadi nastopakot utelešenje posebnih vrlin »potrpežljivosti in dobrohotnosti« (Bishai,2004: 62). Izvajanje strpnosti tako ne pomeni niti ne predpo stavlja razumevanjatistih, ki so označeni za druge. Prav tako tudi avtomatično ne vodiv sprejemanje drugega. Kajti toleranca v prvi vrsti pomeni le izkazovanjebenevolentne in pokroviteljske drže predstavnikov dominantne ali večinskeskupine; ta pa se kaže kvečjemu v uveljavljanju možnosti »popustljivegadopuščanja« obstoja drugega (Derrida, 2003: 127) – in sicer le v določenihrazsežnostih njihove drugačnosti, ki bistveno ne posegajo v domnevnohomogeno in univerzalno nastopajoče jedro središčno zamišljene skupnosti.Diskurz tolerance, kot izpostavlja Jacques Derrida, tako v osnovi nastopakot »nasprotje gostoljubnosti« in zgolj kot oblika »dobrodelnosti« (2003:127). Medvrstično vpeljuje noto superiornosti, ki jo pripenja tistemu, kateregaprivilegirana pravica je, da lahko tolerira, saj naj bi po tej logiki slednjipredstavljal in govoril s pozicije mišljenja in praks, ki naj bi imele status občeveljavnosti in univerzalnosti nasproti tistemu, ki je zaradi podeljenega mustatusa toleriranega na ta način tudi izgrajen in označen za obliko partikularnosti,parcialnosti in posledično odklonskosti od tega, kar naj bi štelo zanormativno obliko bivanjskosti.V tem smislu toleranca tako ni le pokroviteljska gesta, temveč delujepredvsem kot izkaz moči in prisvajanje avtoritete, saj tisti, ki tolerira, sam ninikoli deležen tolerance. Slednjo kvečjemu podeljuje prav na osnovi diskurzivnegatrika, ki toleriranega izgrajuje za posebno zaznamovano ali manjšinskoskupino in torej za nekaj partikularnega ter odklonskega, na osnovi česarje toleriranemu diskurzivno odvzeta možnost, da bi tudi sam lahko bil izvortolerance. Tolerirani – za razliko od tistega, ki tolerira in si v tem procesupravzaprav aktivno prisvaja, podeljuje in utrjuje pozicijo domnevne obče veljavnostiin univerzalnosti povedanega in udejanjenega – v tem hierarhičnopostavljenem odnosu ne le da ni upravičen do tega, da lahko tolerira, ampakje sam obravnavan tudi kot nezmožen tolerance. Zveden na raven partikularnostije tolerirani kot predmet tolerance premeščen izven polja univerzalnostiin obče veljavnosti, kar ga v istem zamahu diskurzivno postavlja, kotopozarja Wendy Brown, ne le za tistega, ki je potreben tolerance in ki kličepo njej, temveč sovpadno s tem manevrom hierarhiziranja tudi »za nižjoobliko življenja« (2006: 187). Prakse tolerance tako zaznamuje na eni strani157