1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

L. Burcar, Multikulturalizem in diskurz tolerance v dobiglobalnega kapitalizma in neorasizmapomeni »multikulturen« glede na in v odnosu do osrednje norme belskosti,ki pa sama ni koncipirana kot kulturno specifična in etnična, temveč kotutelešenje nevprašljive obče veljavnosti in univerzalnosti tako načina bivanjakot delovanja njenih posameznih članov. Ali kot izpostavlja Bannerji: zaradi»selektivnih postopkov etnizacije /poudarila L. B./ multikulturalizem sampo sebi nastopa kot sredstvo rasializacije« (2000: 78). Zahodnoevropske inanglo kulture na ameriških, kanadskih in avstralskih tleh postavljajo samesebe za osrednjo in nevidno normo, medtem ko »ostale kulture tolerirajo inhierarhično organizirajo okoli svoje osi« kot vrsto multikulturne prisotnostioziroma etnizirane in zaznamovane drugačnosti (ibid.).Institucionalno promovirani multikulturalizem s svojimi praksamivključevanja in tolerance etniziranih drugih tako predstavlja novo etapo innadaljevanje projekta asimilacije, kjer vključevanje drugače izgrajenih, tokratna principu »skorajda, vendar ne povsem skriti normi enakih« (Chanady,1995: 428), poteka na način njihove ponovne marginalizacije in getoizacije.Kot institucionalna politika multikulturalizem tako temelji na medseboj navidezno nasprotujočih si praksah in učinkih. Na eni strani, denimo,večina socioloških študij, kot izpostavlja Gunew, še zlasti pa zakonodajniposegi, ki urejajo področje migracij, migrante obravnavajo in koncipirajoizključno kot posebno vrsto »problema«. Manjšinsko označena skupina ljudije največkrat pojmovana kot statična in ahistorična ter za razliko od domnevnegastrpnega in potrpežljivega Zahoda slikana kot »primitivna in necivilizirana,prinašajoč s seboj v novo okolje predvsem družbene patologije,kot so, denimo, organizirani kriminal ali pa t. i. necivilizirane prakse, kot so,denimo, dogovorjene poroke« (Gunew, 2004: 17). Implicitno pa je slikanjemanjšinskih skupin kot odklonskih in problematičnih drugih razvidno tudiiz neprestano ponavljajočega se poudarjanja tega, da se morajo manjšine prilagajatizakonom in se podrejati običajem nove dežele, pri čemer sama prevladujočaskupina ostaja povsem izvzeta iz recipročnega procesa prilagajanjain odpiranja navzven (Edelstein, 2005).Po drugi strani pa v izobraževalnih programih in praksah znotrajparadig me liberalnega pluralizma poteka slikanje manjšin na omejeno pozitivističninačin. Kulturne razlike etniziranih drugih so postavljene na površinskiogled večinoma v obliki kulinaričnih posebnosti, glasbenih zvrsti innačinov oblačenja, ki so stereotipizirane in zvedene na raven t. i. »apolitičnihetničnih dodatkov« neke manjšinske skupine. Slednjo je tako mogočerazumeti in varno konsumirati skozi komodificirano skrčeno podobo njenekulture oziroma tega, kar je Stanely Fish poimenoval »butični multikulturalizem«(1997: 384). Tovrstno folklorizirano in stereotipično poenostavljenoosmišljevanje etniziranih skupin vodi v utrjevanje dominantnih predstav155