1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

138Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6kot primerno sredstvo za preprečevanje konfliktov in za udejanjanje partikularnihciljev posamičnih oseb ali skupin. Tudi tukaj strpnost ne predstavljavrednote ali nečesa, kar bi temeljilo na močnih vrednotah. Koncept koeksistenčnestrpnosti je, podobno kot koncept strpnosti v smislu dovoljevanja,v veliki meri opredeljen pragmatično oziroma celo inštrumentalno. To, kardrugo konceptualizacijo razlikuje od prve, je konstelacija odnosa med subjektiin objekti strpnosti. V tem kontekstu strpnost namreč ni nekaj, kar bidoločalo razmerje med avtoriteto ali večino na eni in manjšinami na drugistrani, temveč gre za odnos med dvema skupinama, ki razpolagata s primerljivomero moči oziroma oblasti. Obe skupini, ki se povežeta preko postulatakoeksistenčne strpnosti, namreč uvidita nujnost vzajemnega sprejemanjaza ohranjanje družbenega miru in zasledovanja lastnih ciljev. Ker dajetaprednost miroljubni koeksistenci pred konflikti, obe na osnovi vzajemnegakompromisa pristajata na spoštovanje obvezujočih pravil skupnega modusavivendi. Relacija tovrstne strpnosti tukaj ni več vertikalna, kot v konceptustrpnosti dovoljevanja, temveč horizontalna: tisti, ki tolerirajo, so hkrati tuditolerirani. Uvid v prednosti stanja strpnosti tukaj seveda nima normativnegaznačaja, temveč temelji na uvidu v nujnost sobivanja. Zato tovrstna konceptualizacijastrpnosti dolgoročno ne vodi k trajno stabilni družbi, kajti kakorhitro se družbeno razmerje oblasti premakne v korist ene od obeh skupin, letanima več razloga za ohranjanje tovrstne strpnosti (ibid.).Koncepcija spoštljive strpnosti (ibid.) temelji na moralno opredeljeniobliki vzajemnega spoštovanja strpnih individuumov ali skupin. Obe stranise v tem okviru medsebojno spoštujeta kot avtonomni osebi ali kot enakovredničlanici pravno urejene politične skupnosti. Četudi se njuna etičnaprepričanja o dobrem in dragocenem življenju ter njune kulturne praksemed seboj merodajno razlikujejo in so v mnogih pogledih nezdružljive, sevzajemno priznavata kot etično avtonomni kreatorki lastnega življenja oziromakot moralno in pravno enaki v smislu spoštovanja norm, ki jih lahkosprejemajo vsi državljani in državljanke in ki ne privilegirajo nobene »etičneskupnosti«. Osnova te koncepcije je spoštovanje moralne avtonomije posameznikain njegove »pravice do zagovora« recipročnih ter splošno sprejetihnorm in kriterijev. Koncepcija spoštljive strpnosti ne predvideva, da bi katerakoliod udeleženih skupin ali posameznikov, ki so eden do drugega strpni,morala sprejeti vrednote ali prakse drugega kot enako (ali vsaj delno enako)resnične in etično dobre, kot svoje lastne. Sprejema jih zgolj kot avtonomnoodločitev drugega in jih ne vidi kot nemoralne ali nepravične. Pri tem se torejspoštuje osebnost oziroma avtonomnost drugega, medtem ko se njegovaprepričanja in dejanja tolerirajo.V debatah o razmerju med multikulturnostjo in strpnostjo občasno naletimotudi na četrto koncepcijo, ki jo lahko označimo kot koncepcijo cenjen-