1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6Pisci Deklaracije so temu lastninskemu režimu naredili konec tako, da so»koristno posest« (propriété utile) obdelovalcev spremenili v homogeno lastninov današnjem pomenu besede, nefunkcionalne in iracionalne oblike dodatneali krovne lastnine pa opustili. Ta odločitev je tako odpravila »neposrednolastnino« (propriété directe) fevdalnih gospodov. Dajatve zakupnikovso zastarale in ti so naposled dobili dostop do popolne lastnine svoje zemlje.Z razvojem revolucijskih razmer, z zmago »kontrarevolucije znotraj revolucije«,o kateri vsaj v lokalni recepciji francoske revolucije vemo veliko premalo,tj. z direktorijem, konzulatom in cesarstvom, za katero je teror pripravil teren,se je pokazalo, da med koncepcijami razsvetljenih ideologov revolucijein interesi meščanske Francije Tretjega stanu ni povezav, prav narobe. Številnimeš čani so živeli od rent, ki so jih odkupili, in zato njihova lastnina uhajaopredelitvi v Deklaraciji. Potemtakem lahko ločimo, kakor pravi Pascal Nicollier(1995: 21), dominantno fevdalnost od pogodbene fevdalnosti. Prva jez Deklaracijo odpravljena, druga, prikrita, pa ostane v veljavi kot navideznaoblika nove lastninske pravice, (post)fevdalne pravice pa postanejo predmettrgovan ja in spekulacij. Zakonodajalci so to vrzel skušali zapreti z omejitvijoveljave takih odkupov na 99 let, po katerih se renta vrne dejanskemu posestniku.Besedi »sveta« v zvezi z lastnino, natančneje, v zvezi s pravico do lastnine,kar je nekaj povsem drugega, so pozneje pripisovali pomen, ki ga nima:pomeni zgolj to, da te pravice ni mogoče odpraviti ne glede na načelno zamenljivobjekt, na katerega se nanaša. Skratka, ni nobene vsebinske razlikemed »nedotakljivo« in »sveto« (člen 17.) pravico na eni strani in »naravno«in »neodpravljivo« pravico (člen 2.) na drugi, ki bi jo radi vpeljali tisti,ki bi radi uveljavili svetost svoje lastnine, opustili pa »naravne« pravice,se pravi posvetne pravice človeka in državljana, sprejete kot temeljno in neovrgljivokonvencijo. V Deklaraciji pravica do lastnine ni nič bolj sveta odpravice do svobode in od pravice do odpora zoper zatiranje, kvečjemu manj,saj s svobodo ni mogoče manipulirati in ni formalna pravica, kar lastnina je.Preambula govori o naravnih, neodtujljivih in svetih pravicah človeka, ki sood zgodnjega 18. stoletja v evropskem kontekstu oblikovale sprejemljive temeljemednarodnega prava (gl. Im Hoff, 2005 [1993]: 178 sq.). Še manj pa jena podlagi besede iz vsakdanjega besednjaka mogoče pripisovati piscem Deklaracijereligiozno rekonverzijo in vračanje k teologiji. Da zadeva razen besede,ki naj bi poudarila javna zagotovila Deklaracije, res nima nič opravitine z religijo ne s teologijo, dovolj nedvoumno dokazuje dejstvo, da je objekt,na katerega se ta »sveta« pravica nanaša, zamenljiv, poplačljiv in podvržendogajanju na trgu. Možno je denimo, da obstajajo predmeti ali nepremičnine,za katere je bila zakonito ugotovljena javna potreba, in družba oz. nje-122