1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

T. Kramberger in D. B. Rotar, Pravice vs toleranca ...da ocenjuje vsoto in obliko fiskalnih plačil (določanje višine, podlage, pobiranjain trajanja). Dandanes je ta naloga najpogosteje zaupana izvršni oblasti:ta predlaga fiskalni načrt, ki pa ga mora pregledati in potrditi (ali zavrniti)zakonodajna oblast.Petnajsti člen. Petnajsti člen Deklaracije uveljavlja razmerje odgovornostipredstavnikov oz. zastopnikov, delegatov, do predstavljanih oz. zastopanih,tistih, ki so jih delegirali: narediti jih hoče odgovorne do zastopanih. Absolutističnemumonarhu ni bilo treba polagati računov nikomur razen bogu,ki naj bi mu da l zastopniški mandat na zemlji (temu bi lahko rekli reprezentativna,t. j. zastopniška/predstavniška ali mandatna teokracija). Avtorji Deklaracijeso zato petnajsti člen zapisali kot pravico družbe do nadziranja inomejevanja pristojnosti agensov administracije (med katere je treba prištetitudi vse osebje Nacionalne skupščine). Člen pravzaprav zahteva transparentnostdelovanja oblastnih institucij in jemlje veljavo ter konec koncev tudi raisond‘etre uradniškim spletkam, ki so vladale v okrilju kraljevega dvora in vveliki meri odločale o njegovi politiki.Šestnajsti člen. Šestnajsti člen uveljavlja ločitev oblasti kot nujen pogojza demokracijo in za zagotovitev spoštovanja pravic človeka in državljana inaludira na to, da družbe, kjer te ločitve ni, niso svobodne, da pravzaprav živijov režimu divjaštva, podjarmljenosti in samovolje (nimajo ustave). Gledetega se Deklaracija navdihuje pri Montesquieuju in pri drugih filozofih,ki ne soglašajo z Rousseaujem glede neposredne demokracije. V Deklaracijije ločitev oblasti fokusirana na tiste politične in pravne funkcije, ki so bilev času revolucionarne spremembe režima najpomembnejše, predvsem na ločitevzakonodaje od izvršne oblasti, ki je pogoj za nadaljnje ločitve oblasti(predvsem za neodvisnost pravosodja), ki sestavljajo demokratične režime.Sedemnajsti člen. Zadnji člen Deklaracije podaja novo definicijo lastninskepravice, ki izhaja iz razsvetljenskih filozofskih refleksij in debat v 18. stoletju,ki niso bile omejene zgolj na Francijo (precejšen vpliv v teh debatah jeimel John Locke, ni pa bil njihov začetnik). Lastnina kot »sveta« (v pomenuneovrgljiva, naravna) pravica, kakor je zapisano v Deklaraciji, je homogenain zvezana s posameznikom ali skupino posameznikov, je potemtakemprecej drugačna od starorežimskega pojmovanja, pri katerem je bila lastninavečkrat kompozitna in hierarhizirana posest več oseb (lastniki, posestniki,zakupniki, namestniki, fevdalci, kombinirana gospoščina posvetne in cerkvenegosposke, seigneuriage in eklezije idr.). Režim multiplih lastnikov je bilpodedovan od ephyteusis iz rimskega prava (emphyteosis v srednjem veku; gl.Nicollier, 1995: 20–21) na eni strani in od številnih rab nejuridičnega izvora,ki so se skozi čas temu konceptu prilagodile.121