1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6ligije in njenega institucionalnega ogrodja v Starem režimu: Rimskokatoliškecerkve. Pri reglementaciji teh vprašanj v pluralni družbi seveda nikakorne gre za religiozna vprašanja. Protestanti (hugenoti in drugi), na primer, sos tem členom in z zakonodajo, ki temelji na njem, prešli iz režima verske tolerance,ki jim je v družbi odrejala katoliški cerkvi podrejen položaj, v državljanskirežim: to pomeni, da je iz zornega kota družbe in države njihova religijapostala enakovredna vsem drugim religijam na nacionalnem ozemlju– vsem mnenjem (in nič več kakor to) na tem ozemlju –, kar po deklaracijipomeni, da so bile vse postavljene v sfero zasebnih mnenj in predsodkov terda ni bilo več ne hegemone religije ne hegemone verske organizacije.Protestanti so bili v Starem režimu kljub določeni toleranci, katere ključnimehanizem in učinek ohranjanja status quo v družbi smo omenili, trpinčenina različne načine: denimo, ker je bil del civilnih postopkov, npr. vpisv matične knjige in poroke, v rokah katoliške hierarhije (ki je bila integriranav monarhijo kraljev z uradnim naslovom »Très chrétien«), njihove porokeniso imele pravne veljave, njihovi otroci pa so veljali za nezakonske inniso bili upravičeni do dedovanja premoženja staršev. Protestanti so bili žrtveše številnih drugih krivic, ki se nam danes zdijo škandalozne, tedaj pa sobile v katoliških deželah povsem običajne. Verska svoboda, ki je zvezana zzago tavljanjem svobode mnenja v desetem členu, hkrati onemogoča katerikoliverski organizaciji udeležbo v javni oblasti, ki bi utegnila hegemoniziratimnenja drugih organizacij. Z odpravo religioznih prerogativ pa pravzapravne skuša doseči verske enakopravnosti, ampak bržkone, tako je vsaj videti iznajine perspektive, meri na irelevantnost religij, ki izhaja iz tega, da je katoliškihierarhiji onemogočena vpletenost v novo obliko (ustavno monarhičnein republikanske) oblasti. Tukaj sta država in cerkev prvič v zgodovini dejanskoločeni druga od druge: gre namreč za rojstvo laične države. Od sprejetjaDeklaracije o pravicah človeka in državljana v Nacionalni skupščini na francoskemozemlju civilne in politične pravice ljudi nimajo več zveze z religijo.Ta nova zgradba pravne države in obenem povsem novega mentalnega reda,ki ob drugem zagotavlja mnenjsko svobodo, nastopi hkrati s subsidiarno pravicote svobode, s katero je njen laični aspekt utrjen in poudarjen: s svobodokulta, ki tudi ni več nujno atribut religije (npr. republikanski kult Najvišjegabitja, ki za številne ni več božanstvo, ampak človeški razum). Verska svobodaje del svobode mnenja, kar pomeni, da so religije uvrščene v neko določenokategorijo fenomenov, za katere je značilno, da nimajo imperativnenarave, kar ob drugem pomeni, da med različnimi konfesijami ni več hierarhičnihrazmerij. Vse so dolžne spoštovati javni red in zakone. Zakoni vselejaktualizirajo in zastopajo temeljne svoboščine, mednje sicer sodi svobodamnenja in prepričanja, vendar ne nujno v vseh pojavnih oblikah mnenj: to pa116