1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

108Šolsko polje, letnik XXI, številka 5– 6Suprême), 18 kar pomeni, da so vse moralne in intelektualne instance v človekovemdosegu in v njegovi službi. Vendar pa naravne pravice niso neomejene;omejujejo jih dolžnosti državljanov, ki so učinek teh pravic, a jih je pravtako treba z zakoni ugotoviti in zapovedati. Te dolžnosti ne smejo biti učinkisamovolje in prisil kakršnihkoli oblastnikov, kar so bile obveznosti podložnikovv Starem režimu: deklaracija zahteva racionalno opredeljevanje dolžnostiv prid ljudstva ali nacije.Preambula vzpostavlja določeno hierarhijo norm. Naravne in ustavnepravice so v tem redu postavljene najviše; državljani naj bi vseskozi imelimož nost primerjati kompatibilnost institucionalnih zapovedi z višjimi pravicamiiz Deklaracije. Ključni pomen in ključna vrednota Deklaracije stablagor vseh. To pojmovanje napoveduje ekonomsko prosperiteto in »srečnirazcvet« nove francoske družbe v svobodi in enakosti. Preambulo in prvihnekaj členov sta v glavnem napisala Honoré Gabriel Riqueti, grof Mirabeau(1749–1791), in Jean-Joseph Mounier (1758–1806), poslanec Tretjegastanu in zagovornik ustavne monarhije. Za Mirabeauja so bila revolucionarnanačela sicer nujno potrebna za spremembo družbe, ni pa se mu zdelo, daje za to treba odpraviti sleherno obliko monarhije. Deklaracija o pravicah človekain državljana potemtakem nikakor ni delo kakih fanatikov ali fundamentalistov,a prav tako ne iskalcev nemogočih kompromisov. To najboljeilustrira preverjanje različnih verzij v nastajanju Deklaracije, pregled intenzivnedis kusije in nemalokrat napornih usklajevanj posamičnih členov (gl.Putfin, 1978; Fauré (ur.), 1988; Furet in Ozouf (ur.), 1988; Gauchet, 1989;Jen nings, 1992; Nicollier, 1995).Prvi člen. Prvi člen odpravlja fevdalni oz. stanovski sistem in njegovevred note (in seveda sleherni drug sistem, ki temelji na uzurpaciji oblasti vdružbi in na ohranjanju te uzurpacije). Neposredno je izpeljan iz t. i. naravnegareda stvari, ki je obenem vodilna tema razsvetljenskega obdobja; gre zanačelo temeljne in neodpravljive družbene enakosti, v kompoziciji katerih niprostora za biološko utemeljevanje družbenih razlik, se pravi, za različice izključevanjali za rasizem. Po francoski Deklaraciji se ljudje rodijo enaki inenaki tudi ostanejo ne glede na njihove življenjske poti. Učinki teh poti nespreminjajo človeške narave oseb in ne lastnosti (mednje sodijo pravice), kijih te osebe po svoji naravi imajo. To na ravni družbenih odnosov pomeni,da človek ne more biti lastnina drugega človeka in da ni razmer in položaja,v katerem bi lahko te pravice ugasnile, bile upravičeno omejene ali suspendi-18 To sintagmo so, ne brez negodovanja tistih, ki se jim je »Najvišje bitje« zdelo preveč podobno religioznientiteti božanstva, dodali v teku zasedanj, pokazala naj bi, da je mesto božanstva v resnicimesto »razuma« (raison) kot vrhovne instance, druga verovanja pa so ali izpeljave iz razuma ali pasodijo med predsodke. Najglasnejši nasprotnik prisotnosti božjega v Deklaraciji je bil poslanecLaborde de Méréville (1761–1801; gl. Godechot, 1964: 115).