1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

T. Kramberger in D. B. Rotar, Pravice vs toleranca ...Sociohistorični kontekst nastajanja Deklaracije opravicah človeka in državljanaDeklaracija o pravicah človeka in državljana, ki jo je sprejela francoskanacionalna skupščina dne 26. avgusta 1789 in ki obsega preambulo in 17členov, je temeljno besedilo francoske revolucije in obenem njena zgoščenaidejna kulminacija, usmerjena zoper načela in mehanizme tedaj še obstoječedružbene konstitucije Starega režima (Ancien Régime; npr. zoper absolutizem,centralizirano in nediferencirano upravo, heteronomni in arbitrarnikazenski sistem, fevdalni red ipd.) in zoper religiozne sestavine oblasti. Besediloutemeljuje družbo na za tisti čas povsem novih načelih legitimnosti in jetemelj modernega ustavnega prava, četudi ga pretežno niso napisali pravniki,ampak filozofi (pri prevodu se tako ne moremo z nereflektirano gotovostjoopirati niti na tedanjo niti na kasnejšo pravno terminologijo, saj bi s temzgrešili epistemični horizont besedila), in temelji na kompleksnih in že precejčasa trajajočih debatah o principes philosophiques ter o optimalni družbeniorganizaciji. Aplikacija filozofskih idej (predvsem tistih o naravnem pravu)in concreto, ki se je skozi revolucijo in Deklaracijo zgodila v Franciji nakoncu 18. stoletja, pomeni prvo osvoboditev ljudstva izpod patronata plemstvain kralja v zgodovini Evrope. Kralj Ludvik XVI. je odlašal z ratifikacijoustave vse do 5. oktobra 1789, ko je popustil pritisku Nacionalne skupščinein ljudstva, ki je šlo nad Versailles.Skozi revolucionarno dogajanje se je na eni strani zgodila domala popolnainstitucionalna reorganizacija države, na drugi pa inavguracija temeljnihpravic, ki za razliko od tolerance, klasičnega cerkvenega (in monarhičnega)mehanizma za blaženje družbenih konfliktov brez odprave družbenih neenakosti,jamčijo, da državljan lahko uveljavlja svoje pravice tudi zoper državnooblast. Uredniški odbor, ki ga je Nacionalna skupščina (Assembléenationale) pooblastila, da pregleda deklaracijske osnutke, je prejel več predlogov.Naposled so kot podlago za nadaljnje usklajevanje sprejeli tri dokumente:enega je predložil Marquis de La Fayette (1757–1834) 8 , ki se je predpologiji) na UP FHŠ volens nolens pripeljala v bližnji stik z go. Vesno Mikolič in njeno toleranco terdemokracijo, pri katerih je, naj priznava, »vloga stereotipov in predsodkov« dejansko neizmerljiva.8 Marie-Joseph Paul Yves Roch Gilbert du Motier, Marquis de La Fayette (tudi Lafayette), francoskioficir in plemič, doma iz pokrajine Auvergne, tudi general v času ameriške državljanske vojne inpoveljnik Nacionalne garde (Garde nationale) v francoski revoluciji. V letih pred francosko revolucijo,ko je kralj Ludvik XVI. zaradi finančne krize iskal rešitev, se je La Fayette upiral zvišanjudavkov in se zavzemal za oblikovanje Nacionalne skupščine, v kateri bi dejansko bili predstavnikivseh treh stanov (klerikov, plemstva in ljudstva). Ko se je kralj 8. avgusta 1788 odločil v letu 1789sklicati Generalne stanove (Les États-Généraux), je bil La Fayette v Riomu izvoljen za predstavnikadrugega stanu, tj. plemstva, v zasedbi Generalnih stanov. Sklic Generalnih stanov 5. maja 1789 seje začel z diskusijo o tem, kako naj predstavniki volijo – po glavi ali po stanu; če bi volili po stanu,bi bili predstavniki ljudstva preglasovani od klerikov in plemičev, če bi volili per capita, bi dominiralTretji stan (Tiers état). La Fayette je kot član »Odbora tridesetih« agitiral za drugo možnost, se103