1. PDF dokument (3365 kB) - dLib.si

T. Kramberger in D. B. Rotar, Pravice vs toleranca ...gočilo vrnitev k »prvotni cerkvi«, se pravi: nekakšno religiozno obnovo, kiso jo napovedovale herezije, sekte in druge odrinjene cerkve, kakršna je bilav tedanji anglikanski Angliji tudi rimskokatoliška cerkev. Nekateri izmedLockovih naslednikov utemeljujejo versko toleranco z odsotnostjo substancialnihrazlik med verstvi, ki tekmujejo za hegemonijo. Navsezadnje je tolerancabolj vprašanje pristojnosti kakor pravic.V tem kontekstu je izredno pomemben opus že omenjenega Bernarda deMandevilla, čigar filozofija je bila za časa njegovega življenja stigmatiziranain zasmehovana. V resnici si je Mandeville drznil zavrniti tezo, da je človeškadejanja mogoče deliti na visoka in nizka; visoko(stno) življenje človekaje po Mandevillu le fikcija, ki so jo vpeljali filozofi in vladarji, da bi si udobnopoenostavili vladanje in svoja razmerja z družbo. Mandeville je sodil medtis te angleške mislece, ki so govorili o nastanku države brez božje pomočiin o družbeni pogodbi kot ustanovnem dejanju človeštva. Njegova premišljevanjaje mogoče paradigmatsko locirati v tesno bližino francoskega razsvetljenskegaduha, ki se seveda razvije kasneje. Za Mandevilla, avtorja Basnio čebelah (The Fable of the Bees, 1714; gl. Mandeville, 1993 [1714]), so vsa pričakovanja,naslovljena na cerkev, nesmiselna, ker ta temelji na iracionalnem,verska vzgoja pa omogoča prevlado iracionalnega, se pravi tistega, kar je trebaverjeti, ne pa spoznati, nad racionalnim in nad individualno svobodo. Nekajsi je potemtakem sicer mogoče obetati od tolerantne države, a ne prevečin ne za dolgo, 5 ker tako organizirana država hitro zabrede v iracionalnost innasilje, ki sta le drugi konec tolerance.Voltaire (1694–1778) se vpisuje v tok mišljenja, ki se je izoblikoval okolipreiskovanja političnih potencialov in meja »civilne tolerance«, ki se je skozi18. stoletje postopoma formalizirala, proti koncu stoletja pa v pomembnemsegmentu razločila v novo domeno pravic človeka in državljana, ki sosvojo temeljno konfiguracijo oblikovale zunaj religioznega polja. Tako se jeVoltaire v svojih bojih zoper družbene predsodke opiral na različne konfiguracijetolerance (filozofsko, religiozno, civilno idr.) in si jih parcialno ter selektivnoprilaščal. 6intervencije), John Toland (1670–1722), proponent racionalizma in svobodomiselnosti, avtorštevilnih političnih satir, pamfletov in polemik, Mathew Tindal (1657–1733), eminenten angleškideist, ki je izzval krščanske konvencije, problematiziral religiozno pokorščino in s številnimi spisiizjemno vplival na razmerje med državo in cerkvijo v okvirih svobodomiselnosti, Bernard de Mandeville(1670–1733), filozof, ekonomist in oster satirik, sicer pa eden najzanimivejših, najlucidnejšihin najradikalnejših predrazsvetljencev.5 Tolerančni patent Jožefa II. (1781) je sicer znak tolerance v prid protestantov, vendar pa nikakor niznamenje njihove enakosti v razmerju do drugih religioznih manjšin.6 Seveda bosta natančen bralec in bralka Voltairovih del hitro opazila, da so avtorjevi sklici na tolerancopolni ambigvitet, protislovij in nejasnosti, značilnih za okolje (francoskega in evropskega 18.stoletja), v katerem ta koncept ni bil povsem definiran, ampak je šlo za progresivno elaboracijo ideje.Zbornik Qu‘est-ce que la tolérance? Perspectives sur Voltaire (gl. Siess (ur.), 2002) lepo orisuje težavnost101