številka 1. Letnik 2010 (.pdf) - Bolnišnica Golnik

26razvedrilodnje noge, da lahko obira zelenje iz visokoraslegagrmičevja), topije. Velik slon jev bližini lomil drevo in od blizu smo mirnoopazovali družino, ki je skrbno varovalamladička.Pakirajmo, gremo naprej! A nesrečanikoli ne počiva. Skoraj bi se že moraliposlužiti zavarovanja »Flaying doctors«.prekrasen razgled, spektakularne sončnevzhode in zahode. Ob soju lune in tišininoči smo vsi majhni spremljali premikanjeorjaških gmot - povodnih konjev lenekaj metrov od nas. Vsaka kosilnica zatravo se skrije pred temeljitim obrokomteh vodnih velikanov.Veliko nasprotje jezeru Baringo starabne kot zdravilo za različne tegobe,pa tudi tiste, ki prepojene na osti suliceubijejo slona. Ni je rastline ali stvari, kipri Masajih ne bi bila uporabna. In danje mineval – na nebu so se začeli zgrinjatitemni oblaki, zapihal je veter … Na našihobrazih zaskrbljenost, obrazi Masajev pavedno bolj nasmejani. Po štirih letih je vNa srečo so ledvični kamni postali delpeska v rezervatu, zlomljena roka (oskrbljenakasneje po poti) pa je pričalao spopadu z mravljami, ki so se kljubvsemu odločile svoje gnezdo zgraditi v»varnem« zavetju nahrbtnika. 1 proti 0 zamravlje.Na popotovanju po planoti Laikipie,ki se nahaja na kar 1800 m nadmorskevišine, spoznamo razliko med navadnoin Gravyjevo zebro, in glej, tudi žiraf jeveč vrst! Ja kako naj pa Mzungo (takonamreč domačini rečejo nam, belcem)vse to ve?Noči so tu mrzle – le 10 stopinj. Šotorskilodgi so urejeni z vsem udobjem,domačini radi poskrbijo za kakšno »toplo«presenečenje: zvečer smo v posteljahnašli termoforje, ki so na taki nadmorskivišini še kako dobrodošli. Malomanj prijetno presenečenje pa nam jepripravila mlada pljuvajoča kobra, ki si jezaželela toalete v kopalnici šotora. Zaslišalse je krik savane. Na njeno žalost jepredstavo plačala z življenjem. Minila nasje želja po tušu in v zraku je ostalo vprašanje:»Kje je njena mama?«Baringo je drugo največje in najsevernejšejezero v Keniji in eno od le dvehsladkovodnih jezer. Glavna atrakcija jeraznolikost ptičjih vrst – tu jih domuje preko400. V jezeru je veliko rib, kar privlačipelikane, kormorane in velike ribje orle.Tu je tudi dom plemena Njemps. Po tradicijiso živinorejci, vendar edino pleme,ki poleg paše živine tudi ribari. Za ostalaplemena je jesti ribo tabu. Slamnati lodgineposredno ob jezeru so nam ponudilialkalni jezeri Bogoria in Nakuru, ki se obnepozabnem spektaklu tisočev flamingovdobesedno roza obarvata. PodročjeBogorie je še vedno vulkansko aktivno inzahodni breg je poln gejzirjev in termalnihbazenov, kar je sicer nevarno, ampakzna biti tudi idealno mesto za hitro savnoutrujenih popotnikov ali pa priročno – nebi verjel, ampak jajce v gejzirju se resskuha (lastne izkušnje, salmonela izključena).In le streljaj naprej je dom mnogihdrugih živali, kot so zebre, impale, bivoli,dik dik (najmanjša antilopa na svetu, kiživi v paru in ko en partner umre, končaživljenje tudi drugi), leopard, gepard, hijene,šakali ... Tu je tudi najboljše območjeza opazovanje redke antilope Veliki kuduin ogroženega belega nosoroga.Maji Moto camp – pogled na širnoprostranstvo savane! Masajska dobrodošlicaje poskrbela za prijeten začeteknašega druženja z masaji. Sankale innjegovi bojevniki so nam bili za hrbtompraktično dan in noč. Naučili smo sestreljanja z lokom, izdelali smo si masajskinakit, se igrali preproste igre, ki Masajemkrajšajo dolge večere ali popestrijodan, se naučili zakuriti ogenj, celo sodelovalipri tradicionalnem klanju koze – noja, bili so pomisleki ali bi pili kri … Plesv krogu in poskakovanje ob petju sta priMasajih tradicija.Še pred sončnim vzhodom smo seodpravili na peš turo raziskovanja. Sankalev bojni opremi (bili smo malo skeptični,kako nas bi rešila njegova sulica,mačeta in lok) in osem nevednih mzungov.Spoznavali smo rastline, ki so upo-Madji Motu padel pravi dež! (20 minutninaliv) in naj še kdo reče, da s seboj nenosimo sreče (vsaj za nekatere). Mogočeje temu pripomogel naš ples, v kateremsmo skušali vsaj biti podobni Masajem.Obisk vaške šole je posebno doživetje.Šola je v bistvu velika koliba sredi ničesar,v kateri so za polovičnimi zidovi izlepenke nanizani razredi. Majhne klopi inza vsako po trije učenci. Učbenikov splohni ali pa jih je premalo. Neizmerno veseljenad obiskom, novim svinčnikom in zvezkomti privabita solze. Njihov širok, zvedavin temen pogled z začudenjem vpijavsako besedo, ki je izgovorjena. Učilnicaje hkrati tudi skladišče za vse mogoče.Za otroke šola pogosto pomeni kraj, kjerbodo dobili topel obrok, za mnoge ediniv tistem dnevu: pod drevesom akacije, vogromnem kotlu vode skuhana mešanicazdrobljenih žit (pomoč iz ZDA).Nevenka in Roman – lastnika agencije,s katero smo potovali, sta v vsakempogledu poskrbela, da nam na dopustune bo dolgčas. Kolesarjenje? Sredi Afrike?Pri 40 stopinjah celzija? Se hecate?In seveda smo šli … Z modernimi kolesiin masajskim bojevnikom na čelu. »Pole,pole« (počasi, počasi) – je bila njegovaedina zahteva – ampak nismo mi čakalinjega – pošteno smo potili pot, da smodohajali tempo po savani.Maji Moto - kraj, kjer delno živiš življenjeMasajev, spoznaš njihove običaje,optimizem – občutiš pa tudi malo grenkobe.V nekaj dneh se ti zastavi vprašanje:Ali je mogoče ne tako živeti, temvečpreživeti? Ti ljudje se bojujejo z golim pre-