številka 1. Letnik 2010 (.pdf) - Bolnišnica Golnik

azvedrilo25Pa smo šli …Skupina trčenih, kot radi rečejo prijatelji…iskat sonce, napolnit dušo, ujetizadnje trenutke prvinske narave ...»Jambo, jambo!« nas v swahiliju vzgodnjih jutranjih urah na letališču v Nairobijupozdravita Kim in Jackson, masaja,ki sta skrbela za udobno in atraktivnovožnjo s štiripogonskimi Toyotami. Šoferjiso, avtomobili tudi, mi polni pričakovanj… Avantura se lahko prične!Po nekaj urnem počitku smo že napoti proti severu, po dolini Velikega tektonskegajarka (Great Rift Valley), protivznožju Mt. Kenije. Rodovitna pokrajinaposkrbi, da naše oči, navajene zeleneSlovenije, ne doživijo prevelikega šoka.Nepregledni nasadi ananasa, kave, čajain sisala nam še kar ne dovolijo, da občutimotisto pravo, črno Afriko.Prečkamo Siru in kot bi odgrnil zaveso– odpre se popolnoma drug svet.Cesta postaja vse bolj prašna in luknjasta.A to nas ne moti in prepustimo sepolpuščavski in precej divji pokrajini, kjerživi nomadsko pleme Samburu. Le semin tja smo videli posamezne pastirje, kiso s sulico v roki pazili svoje črede kravin koz. V iskanju zaplat zelenja in vode seneprestano selijo po deželi. To je pleme,v katerem je že stoletja močno prisotnatradicija. Obrezovanje tako za dečke kotdeklice je povsem normalno. Pri njih veljapoligamija in deklice so že ob rojstvuobsojene, da se bodo po 12 letu in cirkumcizijiporočile z moškim, ki bo plačaldružini največje število koz in krav. Bogastvose meri z živino, drugo jim ni pomembno.Moški so pastirji in bojevniki,ženske skrbijo za svojo manjato (koča izblata in vej), družino, hrano, vodo, kurjavo.Otroci že zgodaj postanejo pastirji,saj je za večino šola nedosegljiva.Nastanili smo se v campu, ki ga vodigrupa žensk Umoja. To so ženske, ki sozbežale od nasilnih mož in družine, ženske,ki so zbežale obrezovanju. Prijaznopovabilo nas je prepričalo, da počitekzamenjamo za ogled njihove vasi. Zapeleso nam nekaj njihovih »domačih« in mismo z njimi zaplesali. Oblečene v pisanaoblačila in ovešene s prekrasnimi raznobarvnimiogrlicami in nakitom so dajalesvetlobo peščeni, pusti pokrajini. Medmanjatami so se podili otroci, ženske paso umetelno izdelovale nakit – kar sicerizgleda sila preprosto, ko pa poskusiš,ugotoviš, da je to umetnost. Naše kolibeso bile neposredno ob reki Ewaso Ngiro(Rjava reka) in že prvi večer smo se odločili,da velike črne mravlje in komarji nebodo naši sostanovalci. Zdelo se je, dauspešno …Naše raziskovanje okolice se je nadaljevalovišje ob reki – spet nov svet.Tu se je mogoče prepričati, da je vodaresnično vir življenja. Pokrajina je divjain čudovita. V reki so se leno namakalikrokodili, v bližini pa smo opazovali čredepavijanov, žirafe, orikse (vrsta največjeantilope, ki s svojim skoraj metrskim ravnimrogovjem lahko ubije leva), gerenuke(antilopa, ki se edina zna postaviti na za-