številka 1. Letnik 2010 (.pdf) - Bolnišnica Golnik

16paliativni kotičekInterdiscplinarni timski pristopkot srce paliativne oskrbe»Široko sprejeta predpostavka temeljina opredelitvi (Corner, 2003;Clark in Seymour, 1999), da s timskimdelom bolj učinkovito pokrijemopotrebe bolnika in njegove družine.Ko torej strokovnjaki različnihdisciplin združijo svoja znanja inveščine, lahko bolnikom ponudijoustrezno koordinirano celostnooskrbo.«Golničanom je bila v zadnjih letih paliativnaoskrba približana skozi mnogorazličnih aktivnosti, izobraževanj, projektov,ki so se v praksi odrazili v bolj celostnempristopu k obravnavi neozdravljivobolnih in umirajočih bolnikov ter njihovihsvojcev na naši kliniki.Da bi paliativna oskrba lahko svojo»zaščito« ponudila osebi kot celoti, seopira na različne pristope, znanja, veščinein izkušnje, ki prej kot iz medicine izhajajoiz duhovne oskrbe in zdravstvenenege. S svojim izvorom namreč prinašapaliativna oskrba v skrb za bolnike tudipoudarek na psihosocialnem in duhovnempodročju obravnave, ki sta bili doslejpogosto zanemarjeni (Crawford inPrice, 2003). Predvsem pa prinaša izrazittimski duh ter s tem tudi enakovredenpartnerski odnos z bolnikom in svojci. Dabi lahko paliativna oskrba enakovrednonaslovila tako bolnikove telesne, psihološke,socialne kot tudi duhovne potrebe,stiske in težave, je potreben paliativnitim strokovnjakov, v katerem so običajnozdravnik, medicinska sestra, socialni delavec,klinični psiholog, delovni terapevt,fizioterapevt, dietetik, duhovnik in prostovoljci(Sepeluveda, Marlin, Yoshida inUllrich, 2002). Ker je uvajanje interdisciplinarnihoblik timskega dela v sicer tradicionalnohierarhičnem zdravstvenemsistemu občutljivo, zahtevno in gotovoterja svoj čas ter veščine, bomo v nadaljevanjuspoznali nekatere osnovne značilnostirazličnih vrst timske obravnave vzdravstvu, skozi katere bomo tudi lažjerazumeli specifičnosti timskega pristopav paliativni oskrbi.Paliativni timi se med seboj razlikujejotako v svoji strukturi kot tudi pristopu(Crawford in Price, 2003; Ajemian, 1993).Glede na funkcioniranje članov tima medseboj in v odnosu do bolnika ter njegovedružine govorimo o multidisciplinarnih,interdisciplinarnih ter transdisciplinarnihtimih. Kar nekajkrat se mi je že zgodilo,da sem na naši kliniki slišala, kako timskodelo ni vendar nič novega in kakozdravniki in medicinski sestre že ves časdelajo timsko. Moji sogovorniki so govorilipredvsem o multidisciplinarnem timskemdelu.V obstoječem zdravstvenem sistemupogosto delujejo multidisciplinarneskupine oziroma timi, za katere je ponavadiznačilna hierarhična struktura, kije povsem ustrezna in učinkovita v velikosituacijah, kot npr. v primeru operacije, kijo izvaja kirurška ekipa. Namen multidisciplinarnegatima je z ustrezno koordinacijoosvetliti različne vidike določenegaproblema in možne rešitve (Hermsenin Ten Have, 2005; Rosenfeld, 1992).Medtem ko v multidisciplinarnem pristopučlani delajo vzporedno in neodvisno(Hermsen in Ten Have, 2005; Rosenfeld,1992) ter individualne profesionalne identiteteizpodrinjajo, nadomeščajo timskoidentiteto, je pri interdisciplinarnempristopu timska identiteta najpomembnejša(Ajemian, 1993). Pogosto dobijobolniki oskrbo s strani multidisciplinarnegatima brez formalne komunikacije medčlani tima, medtem ko v interdisciplinarnemtimu poteka sprejemanje odločitevin izmenjava informacij skozi konsistentnoin zanesljivo medsebojno komunikacijo,ki je ključna za povezano in učinkovitotimsko funkcioniranje (Ajemian,1993). V učinkovitem interdisciplinarnemtimu posamezen član razume vlogo inveščine drugih članov ter tudi medsebojnokomplementarnost. V tovrstnem timuso področja odgovornosti jasna in opredeljenaglede na posameznikov strokovniprofil in izobrazbo. Pomembno je, daposamezni člani tima razumejo svobododrug drugega pri sprejemanju odločitevznotraj svojega področja dela. Razumevanjetega prispeva k razvoju povezanetimske strukture. Vodenje tima, avtoritetain odgovornost so dodeljene osebi, katerestrokovno področje je najprimernejšeza obravnavo določene klinične situacijein ki ima najustreznejše veščine za vodenjetima, kar pa se lahko spreminjaod primera do primera (Ajemian, 1993).V interdisciplinarnem timu tako posameznikisodelujejo in delujejo skupaj,solidarno, toda še vedno iz določenespecifične orientacije, vezane na lastnostroko. Čeprav gre za skupen problem,se k njemu ne pristopa znotraj skupnegakonceptualnega okvira (Hermsenin Ten Have, 2005; Rosenfeld, 1992).V tem kontekstu višjo raven integracijedela predstavlja t.i. transdisciplinarnipristop, v katerem člani tima presežejotako konceptualne kot tudi metodološkemeje svojih disciplin, ki so sicer naravnepri multi- ter interdisciplinarnem timskemdelu (Corner, 2003, Opie, 1997, Rosenfeld,1992). Skozi delo v transdisciplinarnemtimu naj bi »vzniknila nova področja