št. 4 - Revija Socialna pedagogika - ZZSP

Marija Lebedina-Manzoni, Ivana Jeđud: Predstava o sebi pri otrocih in mladostnikih z motnjami vedenja… 367- postaja vse bolj abstrakten (v skladu z razvojem mišljenja)- postaja vse bolj diferenciran (videnje sebe v različnih vlogah)- razvija se idealna predstava o sebi (kakšen bi želel biti, razvojhipotetičnega mišljenja)- adolescenti postajajo vse bolj introspektivni (za razliko odnevprašljivega sprejemanja sebe v obdobju otroštva, si postavljajovprašanje - Kdo sem jaz v resnici?)Poznavanje predstave o sebi, ki jo imajo otroci in mladostnikiz motnjami vedenja, je izjemnega pomena z vidika razumevanjanjihovega vedenja, kot tudi za prevzemanje ustreznih intervencijskihmeril, ki bi pripeljali do boljše resocializacije in njihovegasubjektivnega občutka zadovoljstva.Glede na to, da smo poudarjali pomembnost interakcije z zunanjimokoljem pri formiranju predstave o sebi, se moramo zavedati pogostoneugodnih življenjskih okoliščin, v katerih odraščajo in specifičnevplive v posameznikovih življenjskih obdobjih, ki se odražajo vprocesu nastajanja predstave o sebi.Dosedanje raziskave na področju raziskovanja samoocenesamodojemanja otrok in mladostnikov so pokazala, da se otroci inmladostniki z motnjami vedenja pomembno razlikujejo od splošnepopulacije, pri čemer ta populacija pogosteje izkazuje nagnjenost kslabši samooceni, tj. razvijajo nizko mišljenje o sebi glede na ostalopopulacijo (McCharthy in Hoge,1984, po Lacković- Grgin, 1994; Žižakidr.,1993). Burns (1982) navaja, da ima večina prestopnikov nizkosamodojemanje. Kaplan, Johnson in Bailey (1986) navajajo, kakose negativno samodojemanje meri z oceno otrok o njihovi zavrnitvis strani učitelja in staršev ter lastnim samozavračanjem v povezavi zodklonskim vedenjem. Tasić (1994) je na vzorcu 1023 učencev iz 33oddelkov 8. razreda osnovne šole v Zagrebu raziskoval razliko medotroci, ki izkazujejo in ki ne izkazujejo motenj vedenja, o pojmovanjupojma o sebi. Rezultati so pokazali, da se vprašani, ki izkazujejo motnjevedenja, pri vseh parih pridevnikov samoopisa ocenjujejo pomembnomanj ugodno glede na vprašane, ki ne izkazujejo motenj vedenja. Pravtako so otroci, ki so izkazovali motnje vedenja, doživljali pomanjkanjekomunikacije s starši. Tasić navaja, kako je raziskava opozorila naobstoj izrazite povezanosti med realnim pojmom o sebi in dobrimuspehom v šoli, uspešne osebnostne socializacije, ugodnega statusaotroka v skupini in obratno. Rezultate raziskave razume kot indikator,