Å IVLJENJE OTROK V PRVI POLOVICI 19. STOLETJA - Oddelek za ...

UNIVERZA V LJUBLJANIFILOZOFSKA FAKULTETAODDELEK ZA PEDAGOGIKO IN ANDRAGOGIKODIPLOMSKO DELOŽIVLJENJE OTROK V PRVI POLOVICI 19. STOLETJA:Od dela otrok doma, v tovarni, do dela v sirotišnici in poboljševalniciJESENICE, 2009MARTINA MEŽNAREC

UNIVERZA V LJUBLJANIFILOZOFSKA FAKULTETAODDELEK ZA PEDAGOGIKO IN ANDRAGOGIKODIPLOMSKO DELOŽIVLJENJE OTROK V PRVI POLOVICI 19. STOLETJA:Od dela otrok doma, v tovarni, do dela v sirotišnici in poboljševalniciŠtudijski program:pedagogika - D, zgodovina - DMentorica: red. prof.dr. Mojca Kovač ŠebartSomentorica: red. prof.dr. Marta VerginellaMARTINA MEŽNARECJESENICE, 2009

Diplomsko delo posvečam vsem, ki so zaupali vame.Hvala.

PovzetekDiplomsko delo z naslovom Življenje otrok v prvi polovici 19. stoletja: Od dela otrok doma, vtovarni, do dela v sirotišnici in poboljševalnici predstavlja in primerja zgodovinske,gospodarske in družbene značilnosti britanskega in slovenskega okolja v omenjenem obdobjuter analizira družinsko življenje v meščanskem, kmečkem in delavskem okolju. Predstavljeneso različne teorije o otroštvu in njegovem obstoju, prav tako pa tudi samo otroštvo in odnosodraslih do otrok v omenjenih oblikah družin. V diplomskem delu je analizirano stanje šolstvain pedagogike v Veliki Britaniji in na Slovenskem ter prve oblike socialnih služb, ki sonastale med drugim tudi kot posledica spremenjene kazenske politike; v omenjenem obdobjuse je odvijal prehod iz tradicionalne kriminologije v moderno, prehod pa je analiziran skoziprizmo totalnih ustanov (zaporov, sirotišnic in prisilnih delavnic), ki so s svojo kaznovalnopolitiko skrbele za ustrezno stanje v družbi. Diplomsko delo predstavlja tudi tip posameznika,ki je prevladoval v omenjenem obdobju, h kateremu so težile namere vzgoje in državneganadzora, ki je vse bolj posegal v družino.Ključne besede: britanska in slovenska zgodovina, industrijska revolucija, demografska rast,izkoriščanje delavske sile, družine in otroštvo v meščanskem, kmečkem in delavskem okolju,izobraževanje, totalne ustanove, sirotišnice, kriminologija.AbstractThis diploma thesis, entitled Children’s life in the first half of the 19 th century: fromchildren’s work at home, in factories to children’s work in orphanages and reform schools,presents and compares historical, economic and social characteristics of the British andSlovenian environment in this time period and analyses family life in bourgeois, peasant andlabour environments. It presents various theories of childhood and its existence as well as thechildhood and adult attitudes towards children in the different types of families mentionedabove. The text analyses the state of education and pedagogy in the British and Slovenianenvironments and the first forms of social services that emerged as a result of the revisedpenal policy. In this time period the transition from traditional to modern criminology tookplace. This transition is analysed through the prism of total institutions (prisons, orphanagesand forced workshops), which sought to shape society using punishment policy. This diploma

thesis also presents a type of individual common in the period, whom educational and stateauthorities attempted to control. Such attempts at control were having increasing effects onthe family at that time.Keywords: British and Slovenian history, industrial revolution, demographic growth,exploitation of labour force, family life and childhood in bourgeois, peasant and labourenvironments, education, total institutions, orphanages, criminology.

StranKazalo ………………………………………………………………………………………….1PREDGOVOR ……………………………………………………………………………….. 41 UVOD ……………………………………………………………………………………….61.1 Namen ……………………………………………………………………………...….61.2 Metodologija ………………………………………………………………………..…72 VELIKA BRITANIJA IN SLOVENSKE DEŽELE MED DUNAJSKIM KONGRESOM1815 IN REVOLUCIJO 1848 …………………………………………………………………92.1 Zgodovinsko dogajanje obdobju 1815-1848…………………………………………...92.1.1 Zgodovinsko dogajanje v Veliki Britaniji v obdobju 1815-1848………………..92.1.2 Zgodovinsko dogajanje na Slovenskem v obdobju 1815-1848 ………………..102.2 Gospodarstvo v obdobju 1815-1848 …………………………………………………112.2.1 Industrijska revolucija ………………………………………………………….112.2.1.1 Industrijska revolucija v Veliki Britaniji …………………………..…122.2.1.2 Bombažna industrija v Veliki Britaniji ………………………………142.2.1.3 Težka industrija in prometna revolucija v Veliki Britaniji …………..152.2.1.4 Gospodarstvo na Slovenskem v obdobju 1815-1848 ………………..152.3 Družbene značilnosti v Veliki Britaniji in v slovenskih deželah v prvi polovici 19.stoletja……………………………………………………………………………….........172.3.1 Demografska eksplozija………………………………………………………...172.3.1.1 Demografska eksplozija v Veliki Britaniji……………………………172.3.1.2 Demografska eksplozija na Slovenskem……………………………...182.3.1.2.1 Umrljivost otrok na Slovenskem……………………………192.3.1.2.2 Družbena ureditev na Slovenskem ………………………….222.3.2 Položaj delavstva in izkoriščanje otroške delovne sile…………………………242.3.2.1 Položaj delavstva in izkoriščanje otroške delovne sile v VelikiBritaniji…………………………………………………………………….....242.3.2.2 Položaj delavstva in izkoriščanje otroške delovne sile naSlovenskem………………………………………………………...…………251

2.3.4 Poskusi nižjih slojev po izboljšanju življenjskega in delavskega položaja v VelikiBritaniji……………………………………………………………………………….263 DRUŽINSKO ŽIVLJENJE V VELIKI BRITANIJI IN NA SLOVENSKEM V PRVIPOLOVICI 19. STOLETJA…………………………………………………………………..303.1 Definicija družine……………………………………………………………………..303.2 Teorije o nastanku moderne nuklearne družine………………………………………313.2.1 Frederic Le Play………………………………………………………………...313.2.2 Peter Laslett……………………………………………………………………..343.2.3 Oblikovanje nuklearne družine v Veliki Britaniji od srednjega veka do 19.stoletja………………………………………………………………………………...373.3 Družinsko življenje v Evropi v prvi polovici 19. stoletja…………………………….403.3.1 Družinsko življenje v prvi polovici 19. stoletja………………………………...413.3.1.1 Družinsko življenje meščanskih družin v prvi polovici 19. stoletja ….413.3.1.2 Družinsko življenje delavskih družin v prvi polovici 19. stoletja…….423.3.1.3 Družinsko življenje kmečkih družin v prvi polovici 19. stoletja……..433.3.2 Poroke…………………………………………………………………………..443.3.3 Pogled na vlogo moškega v družini…………………………………………….463.3.4 Pogled na vlogo ženske v družini………………………………………………473.4 Otroštvo……………………………………………………………………………….493.4.1 Proučevanje otroštva v preteklosti……………………………………………...493.4.1.1 'Neobstoječe' otroštvo………………………………………………...503.4.1.2 'Odkritje' otroštva……………………………………………………..533.4.2 Otroštvo v različnih modelih družinske socializacije…………………………..553.4.2.1 Otroštvo v meščanskih družinah……………………………………...553.4.2.2 Otroštvo v delavskih družinah………………………………………..563.4.2.3 Otroštvo v kmečkih družinah…………………………………………573.4.3 Nadzorovanje in discipliniranje otrok v prvi polovici 19. stoletja……………...594 VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE V VELIKI BRITANIJI IN NA SLOVENSKEM V PRVIPOLOVICI 19. STOLETJA…………………………………………………………………..614.1 Pedagoški nazori v prvi polovici 19. stoletja…………………………………………614.2 Položaj vzgoje in šolstva v prvi polovici 19. stoletja…………………………………624.2.1 Šolstvo v Veliki Britaniji v prvi polovici 19. stoletja…………………………..642

4.2.2 Šolstvo slovenskih dežel v prvi polovici 19. stoletja…………………………...685 NADZOROVALNA IN KAZNOVALNA POLITIKA PRVE POLOVICE 19. STOLETJA………………………………………………………………………………………………...735.1 Totalne ustanove……………………………………………………………………...735.1.1 Predhodnice totalnih ustanov…………………………………………………...755.1.2 Sirotišnice in prisilne delavnice kot oblika nadzorovanja in vzgajanja otrok inmladine ……………………………………………………………………………….765.1.2.1 Sirotišnice in prisilne delavnice v Veliki Britaniji……………………765.1.2.2 Sirotišnice in prisilne delavnice na Slovenskem……………………...795.2 Kriminologija ………………………………………………………………………...815.2.1 Tradicionalna kriminologija in prehod v moderno kriminologijo……………...825.2.2 Tradicionalna kriminologija…………………………………………………….825.2.3 Moderna kriminologija …………………………………………………………845.2.4 Spremembe kazenskega prava v Veliki Britaniji in na Slovenskem v prvipolovici 19. stoletja …………………………………………………………………..875.3 Razvoj mladinskega kazenskega prava……………………………………………….886 PREVLADUJOČ DRUŽBENO NUJNI ZNAČAJ POZANEVNIKA V PRVI POLOVICI19. STOLETJA…………………….........................................................................................946.1 Webrov duh kapitalizma……………………………………………………………...956.1.1 Družbene razmere, v katerih se je oblikoval 'duh kapitalizma' ………………...956.2 Individuum protestantske etike……………………………………………………….966.3 Vzgojno – socializacijski model na Slovenskem …………………………………….987 SKLEP ……………………………………………………………………………………1008 LITERATURA…………………………………………………………………………….102Izjava o avtorstvu3

PredgovorZa obravnavo tematike življenja sirot v prvi polovici 19. stoletja sem se odločila iz različnihrazlogov; eden med njimi je ta, da v prostem času opravljam prostovoljno delo na Centru zasocialno delo na Jesenicah, kjer se med drugim srečujem tudi s problematiko neurejenihdružinskih razmer, rejništva, mladoletnega prestopništva ipd. Prav pogled na to problematikome je spodbudil, da sem se jo odločila raziskati in analizirati v razmerah in okolju 19. stoletja,natančneje v obdobju okoli leta 1838, ko je izšel roman Oliver Twist. V tem romanu je avtorCharles Dickens realistično opisoval življenjske razmere v 19. stoletju, predvsem pa jih jebralcem približeval preko odraščanja malega dečka Oliverja, ki mu je usoda namenila, da jeob rojstvu osirotel, kmalu postal cenena delovna sila, bil prisiljen v kriminal in po sodbahsodnikov večkrat skoraj umrl na vislicah, kar je bila v obravnavanem obdobju najprimernejšakazen za male in velike zločince.Oliver Twist je bil deček, rojen v Angliji v tridesetih letih 19. stoletja nepoznani materi, ki jeumrla takoj po rojstvu svojega sina. Prvih devet let svojega življenja je preživel v bednihrazmerah sirotišnice, nato pa je bil premeščen v prisilno delavnico za odrasle, kjer je zostalimi sirotami predel volno. Ko je nekega dne prestradan po borni večerji zaprosil zadodatno porcijo hrane, je v vodstvu ustanove završalo. Bil je tepen, skoraj obsojen na visliceter 'poslan na dražbo sirot'; ponujeno je bilo namreč 5 funtov tistemu, ki bi Oliverja sprejel ksebi v uk. Po incidentu na sodišču, ko je Oliver s solzami v očeh naprošal sodnike, naj ga neprepustijo v nemilost neusmiljenemu dimnikarju, je svoj novi dom našel pri pogrebnikuSowerberryju. Ta je dečka vzljubil, a se mu je kmalu zameril, ko je Oliver pretepel starejšegavajenca Noaha, ker je žalil njegovo pokojno mater. Zavedajoč se, da bo znova postavljen nadražbo, je Oliver pobegnil v London. Na poti proti mestu je beračil in naposled naletel nadečka njegovih let, Jacka. Ta ga je povabil v hišo njegovega dobrotnika Fagina, kjer se bolahko najedel in odpočil. Vendar pa nedolžna zgodba o 'Faginu – dobrotniku' ni bila resnična;izkazalo se je namreč, da je Fagin učitelj, ki mlade sirote uči trikov in zvijač tatvin. Ko je bilna ulico ob spremstvu dveh dečkov poslan tudi Oliver, se je zapletlo že pri prvem poskusu.Temu se je namreč posvetilo, da dečka kradeta bogatim meščanom in odkritje ga je takošokiralo, da je začel bežati. S tem je pritegnil vso pozornost nase, bil ulovljen in odpeljan nasodišče. Kazni je ušel na pobudo gospoda Brownlowa, ki se je odločil, da bo bolehnega dečkavzel k sebi domov in skrbel zanj. Oliver je v Brownlowovi hiši užival svoje otroštvo, se učilin igral, a je bil že ob prvi priliki, ko je v mestno knjižnico nesel knjige, ugrabljen in odveden4

nazaj v Faginovo podrtijo. Kmalu je dobil tudi novo zadolžitev – s Faginovim pajdašemSikesom naj bi vlomil v neko hišo. Vlom se je ponesrečil, Sikes je zbežal, Oliverja pa jeobstreljenega pustil na hišnem pragu. Na srečo so ljudje, ki naj bi jih Oliver oropal, dečkavzeli k sebi. Pri njih se je Oliver spoprijateljil z Rose, prav tako siroto in počasi okreval.Skupaj z družino se je preselil na podeželje, a so idilično obdobje kmalu prekinili Rozinabolezen in stari 'pajdaši', ki so se odločili Oliverja umoriti in odstraniti vse dokaze, da je splohkdaj obstajal. Ko je Oliverjeva nova družina izvedela za njihove namene, se je začel pregonna zločince, v katerem se je Sikes po nesreči obesil. Fagin in številni ostali preganjalci so bilizajeti, čakala jih je smrtna kazen z obešanjem. Medtem je Oliver našel svojo pravo družino –izkazalo se je namreč, da je Rose sestra njegove pokojne tete, gospod Brownlow pa ga jeposinovil (Dickens 1976).Dickinsova zgodba nam služi torej kot okvir, ki na literarni način opisuje prostor in čas, ki gabomo obravnavali v diplomske delu. S predstavitvijo zgodovinskega obdobja ter opisomdružbenega in gospodarskega stanja v Veliki Britaniji in na Slovenskem, bodo osvetliliživljenje ljudi v prvi polovici 19. stoletja. Predstavljeno bo življenje družin in otrok vrazličnih družinah, prav tako pa tudi v državnih ustanovah, ki so bila tako na Slovenskem kotVeliki Britaniji namenjena predvsem regulaciji revščine in nadzoru nad njihovimioskrbovanci. Analizirali bomo tudi odnos države do kriminalnih dejanj otrok, ki se skorajcelotno 19. stoletje kazenskopravno še niso razlikovali od odraslih.5

1 UVOD1.1 NamenV diplomskem delu bomo proučevali problematiko otroštva in mladostništva v prvi polovici19. stoletja na Slovenskem in v Angliji. Predpostavljamo, da je bilo življenje otrok inmladostnikov v omenjenem obdobju težko, saj je bil to čas velikih sprememb, ki so kotposledice industrijske revolucije vplivale na družbene in družinske odnose. Našopredpostavko bomo dokazovali s pomočjo opisa in analize slovenskega in angleškega okolja,v katera bomo v nadaljevanju besedila umestili analizo življenja kmečke, delavske inmeščanske družine. Opisali bomo takratni pogled na otroštvo ter analizirali otroštvo inmladostništvo v treh različnih družbenih slojih: meščanskem, delavskem in kmečkem, zakatere predvidevamo, da so obstajali tako v slovenskem kot angleškem okolju. 1Najprej bomo analizirali gospodarsko, družbeno in življenjsko okolje v 19. stoletju v VelikiBritaniji in na Slovenskem. Predstavili bomo posledice industrijske revolucije, pri čemerbomo upoštevali, da se je industrijska revolucija v Angliji začela vsaj pol stoletja prej kot naSlovenskem. Analizirali bomo razloge in posledice industrijske revolucije, ki se navezuje naštevilne gospodarske spremembe, ki jih bomo predstavili v diplomskem delu. Te gospodarskespremembe so: pojav in uvajanje parnih strojev v tovarne in naraščanje števila slednjih,agrarna revolucija, razvijanje pomorstva in trgovine idr. Predstavili bomo tudi družbenoživljenje v omenjenem obdobju v Angliji in na Slovenskem, obravnavali demografskoeksplozijo in umrljivost ter ponazorili proces nastajanja proletariata. Novonastali družbenirazred je bil na začetku industrijske revolucije zelo izkoriščan, kar bomo v kasnejšempoglavju pokazali z analizo življenja delavske družine. Predstavili bomo življenjske indelavske pogoje delavskega razreda, predvsem se bomo posvetili analizi delavskega boja zaizboljšanje le-teh razmer.Po analizi družbenih razmer v prvi polovici 19. stoletja bomo obravnavali proces spreminjanjadružine; analizirali bomo nastanek moderne nuklearne družine, ki ga je sprožila industrijska1 Meščanski sloj na Slovenskem je bil v prvi polovici 19. stoletja zelo redek (obstajal je sicer nemško initalijansko govoreči meščanski sloj), saj je večino slovenskega prebivalstva predstavljal kmečki sloj, ki se jetekom stoletja preoblikoval v delavskega.6

evolucija ter se pri tem opirali na Le Playa, Lasletta in Stona, ki so v preteklosti raziskovalidružino. Opisovali bomo spremembe odnosov staršev do otrok ter spreminjanje pogleda naotroštvo. Pri tem bomo analizirali meščanske, delavske in kmečke družine, za katere bomopredvidevali, da so obstajale v angleškem in slovenskem okolju ter v sintezi povzeli njihoveskupne značilnosti oziroma razlike.Sledila bo analiza stanja šolstva v Angliji in na Slovenskem v prvi polovici 19. stoletja.Medtem ko so bile v nazadnjaškem angleškem šolstvu vsakršne spremembe do konca stoletjaredkost, pa se je šolstvo na Slovenskem že od terezijanskih reform dalje zelo spreminjalo.Analizirali bomo tudi pedagoške misli avtorjev iz angleškega in slovenskega okolja prvepolovice 19. stoletja, ki so vplivali na razvoj takratnega šolstva. Avtorji, katerih delo bomopredstavili so bili Carpenter, Spencer, Owen in Slomšek.Predstavili bomo tudi ustanove, ki so služile nadzoru nad posamezniki v takratni družbi. Nakratko bomo predstavili razvoj in politiko zaporov, prisilnih delavnic in sirotišnic. Slednje vobravnavanem obdobju niso služile vzgajanju in izobraževanju, temveč predvsemizkoriščanju mlade delavno sile. Do večjih sprememb je prišlo tekom 19. stoletja, ko sosirotišnice vse bolj dobivale vzgojno vlogo. Analizirali bomo tudi značilnosti kazenskegaprava v omenjenem obdobju in predstavili prehod iz tradicionalne v moderno kriminologijo.Gre za čas, v tem času je prišlo do sprememb v pogledu na kazensko odgovornostposameznika, ki se je spreminjal v skladu s spremembami družbeno nujnega značaja – odpogleda, da je za kazensko dejanje odgovoren posameznik sam, do pogleda, da je odgovornadružba, ki je zato posledično dolžna prevzgajati. Obravnavali bomo tudi spremembe odnosaoblasti do otrok in začetke mladoletnega kazenskega prava, ki je nastalo z vključevanjempedagoških načel v splošno kazensko pravo.V zadnjem poglavju bomo analizirali tudi prevladujoči družbeno nujni značaj posameznika, kije produkt v nalogi opisanih družbenih razmerij v zahodni družbi v omenjenem obdobju, t.j.avtonomni posameznik oz. posameznik protestantske etike, prav tako pa bomo analiziraliprevladujoč družbeno nujni značaj posameznika na Slovenskem.7

Manufakture so bile najštevilčnejša oblika proizvodnje v času t.i. protoindustrializacije 7 ,poleg manufaktur pa je bila tedaj razširjena tudi domača proizvodnja na podeželju. Ta časlahko alternativno poimenujemo tudi kot čas tehnične revolucije, ki se je začela vsedemdesetih in osemdesetih letih 18. stoletja, njen začetek pa označujejo številne tehničneiznajdbe. 8 Ročno delo pa so zaradi vse večjih potreb in neproduktivnosti te oblike dela začeliizpodrivati stroji. S tem je tehnična revolucija prešla v industrijsko, ki jo označuje strojnodelo. Ob vedno večjem številu strojev so manufakture postajale premajhne in okoli 1840 sojih zamenjale tovarne. Prav tako so manufakture zaradi vedno bolj specializiranega delapostajale neprimerne, saj je bil industrijski proces zaradi povečane delitve dela razdrobljen vveč tehničnih nalog. Stroji so vedno bolj izpodrivali človeka, ki je postajal le še njihovupravljavec. Vpeljevanje strojev je vodilo v neizogibno podaljševanje delovnika in vse večjeizkoriščanje delavcev, ki so postajali vse glasnejši v zahtevah o izboljšanju položaja (pravtam; več o tem sledi v nadaljevanju besedila).2.2.1.1 Industrijska revolucija v Veliki BritanijiVelika Britanija je bila prva država, kjer je prišlo do prehoda od ročnega dela k strojniproizvodnji. Prehod je bil postopen in se je začel v bombažni industriji, nato pa še v težkiindustriji, rudarstvu in prometu. Ta prehod se je v Veliki Britaniji začel skoraj pol stoletja prejkot v ostalih evropskih državah. Zgodovinarji, ki so proučevali industrijsko revolucijo, sozačetek prehoda postavili v leto 1780 (nekateri celo v 1760), ko je država v svetovni politikiže stopala na vodilno mesto (Hobsbawm 1968, str. 41). Velika Britanija je postajala 'tovarnasveta', k temu pa so pripomogli številni dejavniki. Imela je velike zaloge premoga in železa,ostale predelovalne materiale, potrebne za razvoj industrije, pa je dobivala iz kolonij, ki soprav tako ponujale širok tržni prostor. Prav ti trgi (tuji in domači) so spodbujali razvojtekstilne in težke industrije. Zahteve po izdelkih so v skladu z demografsko eksplozijo strmonaraščale, kar je omogočilo razvoj proizvodnje preko tovarn, strojev in tehničnih novosti (The7 Protoindustrializacija je proces, ki je trajal v Veliki Britaniji že od 16. stoletja dalje in katerega posledica je bilnastanek domače proizvodnje (angl. cottage industry). Ta je bila organizirana s strani kapitalističnih podjetnikov,ki so podeželane, ki v času, ko niso imeli lastnih opravil na poljih, zalagali z različnimi surovinami. Podeželskidelavci so si v skladu z delom na lastnem kmečkem gospodarstvu svobodno odrejali delavnik, v domačoproizvodnjo pa so bili vključeni tudi otroci, na katere so očetje in dedje prenašali svoje znanje. Ker so zaradisvobodnejšega dela delavcev kapitalistični podjetniki težko nadzorovali standard in urnik dela v domačiproizvodnji, so se obrnili v mehanizacijo, ki je omogočala večjo, hitrejšo in kvalitetnejšo proizvodnjo. S tem paje protoindustrializacija prehajala v pravo industrializacijo (The world book encyclopedia 1990, str. 248).8 Leta 1767 je James Hargreaves patentiral predilni stroj, dve leti kasneje James Watt parnega, iz leta 1785 paizvirajo Cartwrightove mehanične statve. Sledile so številne druge iznajdbe, ki so omogočale mehanizacijo dela,s katero je bila omogočena večja proizvodnja (Bleicken idr. 1976, str. 476).12

world book encyclopedia 1990, str. 246). Poleg strme rasti števila prebivalstva pa je dosprememb prihajalo tudi v družbeni ureditvi. Kljub rešenem agrarnem vprašanju 9 je biloživljenje na podeželju še vedno težko, zaradi česar se je prebivalstvo množično preseljevalo vmesta, kjer je oblikovalo nov družbeni razred, proletariat. 10 Do sprememb pa je prišlo tudi videologiji meščanskega razreda, ki je zahtevalo svojo soudeležbo pri vladanju 11 (Bleicken idr.1976, str. 476). Prav tako je industrijsko revolucijo vzpodbudilo tudi spremenjeno mišljenjeljudi, ki so v želji po dobičku svoj zasebni kapital vlagali v tovarne, rudnike in železnico, sčimer se je rojeval kapitalizem (Hobsbawm 1968, str. 45). Vse to je Veliko Britanijo ločevalood preostalih evropskih držav, ki so bile še vedno urejene po principu ancien regime, kjer jefevdalizem ostal zasidran do revolucije 1848, poljedelstvo pa je bilo usmerjeno predvsem vlastno preskrbo. Ker so v njih vladale fevdalne razmere, zaradi pomanjkanja napredkatehnološka revolucija ni mogla preiti v industrijsko (Moraze 1976, str. 244).9 Fevdalizem v Veliki Britaniji je bil v času industrijske revolucije že končan: med kmete se je razdelila dotlejskupna srenjska zemlja in nastajale so manjše ograjene kmetije. Zemljišča so bila ograjena z živo mejo in zidovi,kar je omogočalo boljše in kvalitetnejše obdelovanje zemlje, napredovali pa so tudi ovčereja, govedoreja inkonjereja (Trevelyan 1960, str. 755). Ograjevanje srenjske zemlje je poleg izboljšav v kmetijstvu in demografskerasti povzročilo, da je bilo skupnih virov konec in je manjši odstotek ljudi s podeželja delal na lastni zemlji.Številni so se zaposlili kot delavci v tovarnah, ker pa so z nizkimi mezdami težko vzdrževali svoje družine, so semorali v tovarnah zaposliti tudi njihovi otroci in žene (Goody 2003, str. 182). Do napredka v kmetijstvu,katerega bi lahko označili tudi kot kmetijsko revolucijo, je prišlo že pred industrijsko revolucijo, o čemer pričajoštevilni tehnični izumi, ki pa se pred tridesetimi leti 19. stoletja še niso uporabljali. Že leta 1733 izumljenisejalnik je bil uporabljen le redko, 1731. leta patentirani plug pred letom 1870 ni bil uporabljen, do leta 1830 paso vsakdanje orodje predstavljali še srednjeveški srpi, cepci in kose. Napredek na področju kmetijstva je bil žepred industrijsko revolucijo posledica novih oblik izrabljanja zemljišč, kolobarjenja ter v presežke usmerjenegapridelovanja. Angleško podeželje je namreč predstavljalo jedro notranje trgovine in je uspešno preživljalo mestain nastajajoča industrijska središča, prav tako pa je izdelava potrebnega orodja pripomogla k razvijanjuželezarske industrije (Braudel 1991, str. 232). Kljub vsem novostim in pozitivnim aspektom v agrarni revoluciji,pa je prišlo tudi do nekaterih negativnih posledic. Ker se je industrijska revolucija tako hitro širila, so napodeželju propadale obrti, ki so tukajšnjemu prebivalstvu omogočale glavne zaslužke (suknarstvo, urarstvo,mlinarstvo, pletenje košar itd.), kot tudi obrti, ki so kmečkemu prebivalstvu prinašale dodatne zaslužke. Odslejse je podeželje ukvarjalo le še z agrarnimi dejavnostmi, konec vaške obrti pa je bil eden glavnih razlogovpodeželske revščine in množičnega izseljevanja ljudi v mesta (Trevelyan 1960, str. 757).10 Pred industrijsko revolucijo je več kot 90% prebivalstva živelo na podeželju, kjer je obdelovalo zemljo, a jekljub dolgemu in težkemu delu pridelalo le malo več, kot je bilo potrebno za lastno preživetje. Prav tako so tudisami izdelovali oblačila, pohištvo in orodje (The world book encyclopedia 1990, str. 246). Že na prehodu v 19.stoletje pa je kmečko prebivalstvo izgubljalo svoj podeželski karakter, saj je zaradi ukinjanja skupne obdelovalnezemlje in ograjevanja le-te ostajalo brez sredstev preživetja, del pa se je moral za dodaten zaslužek polegobdelovanja polj preživljati tudi s postranskimi proizvodnimi dejavnostmi. Sčasoma je kmečko prebivalstvo vVeliki Britaniji skoraj popolnoma izginilo, saj se je spreminjalo v delavstvo (Goody 2003, 178).11 Pod vplivom industrijske revolucije in idej francoske revolucije, ki je izbruhnila leta 1789, se je meščanstvovse bolj politično prebujalo. Meščanske zahteve so bile uresničene leta 1832, ko je bila izvedena volilna reforma,s katero so višji meščanski sloji dobili volilno pravico. Istočasno so bili odpravljeni tudi t.i. »gnili okraji« (angl.rotten boroughs), ki so imeli manj kot dva tisoč prebivalcev, prav tako pa so volilno pravico izgubljala manjšamesta. Po volilni reformi se je v parlamentu sprostilo 144 poslanskih mest, ki so jih sedaj zasedli prebivalcivelikih mest. Nižji sloji so še vedno zaman upali, da bi tudi sami dobili politično zastopstvo (Maurois 1939, str.399).13

Vodilna panoga britanske industrije je bila do štiridesetih let 19. stoletja bombažna industrija,predvsem pa predilstvo in tkalstvo. Poleg bombažne industrije so obstajale tudi druge panoge,ki pa so bile redke, zaposlovale so manjše število delavcev in imele manjši vpliv na okolico,saj niso gradile množičnih tovarn (Hobsbawm 1968, str. 52).2.2.1.2 Bombažna industrija v Veliki BritanijiBombažno industrijo je poleg manufaktur in domače proizvodnje poganjala tudi kolonialnatrgovina. Iz kolonij, ki jih je imela Velika Britanija po vsem svetu, predvsem pa iz Indije, soBritanci dobivali poceni surovine, ki so jih nato v tovarnah obdelali ter jih z visokimi dobičkiprodajali na domačem in svetovnem trgu (Hobsbowm 1968, str. 45 ). Kmalu so zahteve inpotrebe po bombažnih izdelkih postale prevelike in bombaž so začeli gojiti tudi doma,predvsem v vlažni okolici Manchestra (Moraze 1976, str. 253). Bombažna industrija je bilauspešna predvsem zaradi široke uporabnosti njenih proizvodov, saj je prebivalstvo po celemsvetu uporabljalo tekstilne izdelke. Surovine, iz katerih so nastajali, so bile poceni, njihovaizdelava pa je bila posledica skrajno nečloveških ukrepov in drastičnih metod, na primersuženjskega dela. Bombažna industrija je imela močan vpliv na preostalo gospodarstvo,mestom je dajala novo podobo, uvajali so se novi stroji in nove oblike prometa. V letih 1816-1848 so izdelki, izdelani v bombažni industriji, predstavljali polovico vsega britanskegaizvoza (Hobsbawm 1968, str. 53). Sprva je bombažna industrija potekala v obliki domačeproizvodnje, torej so delovno silo predstavljali rokodelci in neodvisni kmetje, ki so bombažneizdelke izdelovali v času, ko lastnih opravil na poljih niso imeli. Ko pa je potreba po tekstilnihizdelkih začela naraščati, so delovno silo bombažne industrije predstavljali s podeželjapriseljeni delavci. Bombažna industrija je postajala mesto izkoriščanja delovne sile, predvsempa otrok. Pospešeno se je vpeljevala tudi mehanizacija, ki je s stroji nadomeščala živodelovno silo. Delavci, ki so živeli in delali v skrajno nečloveških pogojih, so bili stalnonezadovoljni in so se pogosto upirali. Zaradi upornosti delavcev so podjetniki raje zaposlovaliotroke in ženske, ki so jim plačali manj, prav tako pa je bilo tudi manj možnosti uporništva(Hobsbawm 1968, str. 55). Pogosto pa so bili nezadovoljni tudi kapitalisti, ki so spoznavali,da dobički niso večni in da občasno pride tudi do zastojev. Primanjkovati je namreč začeloinvesticijskih možnosti, ki so omogočale velike zaslužke, prav tako pa je padati začela rentadobička. Rešitev, ki so jo našli kapitalisti, je bila sledeča: potrebno je zmanjšati stroške. To jebilo mogoče z znižanjem plač delavcev, nadaljnjo mehanizacijo in nadomeščanjem14

usposobljenega strokovnega delavca z manj usposobljenim in slabše plačanim (prav tam, str.57).2.2.1.3 Težka industrija in prometna revolucija v Veliki BritanijiRazvoj britanske težke industrije je usmerjalo premogovništvo. Premog je namreč v 19.stoletju postal glavni vir energije v industriji in kot kurivo v gospodinjstvih. Velika Britanijaje na začetku 19. stoletja izkopala okoli 10 milijonov ton rude, kar je predstavljalo 90%svetovne proizvodnje, do leta 1850 pa se je količina nakopanega premoga povečala kar na 49milijonov ton (Hobsbawm 1968, str. 61). Poleg premogovništva se je razvijala železarskaindustrija. Sprva velikega povpraševanja po železnih izdelkih še ni bilo in železarstvo se jemed Napoleonovimi vojnami razvijalo dokaj počasi, predvsem na račun vojaških izdelkov. Poletu 1815 pa se je izkop železa skokovito povečal, narasla pa je tudi proizvodnja jekla zaizdelavo najrazličnejših strojev. V obdobju med 1830-1850 je proizvodnja železa narasla s680.000 ton na 2.250.000 ton, porast pa je bil predvsem posledica razvoja železnice in vednovečje odvisnosti industrijskih panog od železa (Trevelyan 1960, str. 750). Revolucija se jeodvijala tudi na prometnem področju, zahvaljujoč napredku težke industrije in tehničnihnovosti. 122.2.1.4 Gospodarstvo na Slovenskem v obdobju 1815-1848Industrijska revolucija je v predmarčni dobi dosegla tudi slovenske dežele, ki so jo vprimerjavi z ostalimi deželami Habsburške monarhije prejemale zadnje. Število manufaktur jenaraščalo že konec 18. stoletja, predvsem pa po obnovitvi avstrijske oblasti v bivših Ilirskihprovincah in po zaslugi uveljavljanja gospodarske svobode. Številne so bile predvsemmanufakture v založništvu in vaški obrti, uporabljale pa so predvsem energijo vodne sile12 Leta 1825 je začela z delom prva moderna železnica, ki je povezala rudarsko središče z obalo. Z njo je bilavzpostavljena povezava odmaknjenih industrijskih središč in središč svetovne trgovine. Pet let kasneje je zdelom začela prva redna potniška proga med Liverpoolom in Manchestrom. Med leti 1830-1850 je bilo vkraljevini položenih že 10000 km železnic, ki niso prinesle le prednosti v gospodarstvu, ampak tudi vvsakodnevnem življenju ljudi (Woodward 1991, str. 148). Do sprememb je prišlo tudi v vodnem prometu, insicer že po letu 1807, ko je prvi parnik začel izpodrivati jadrnice ter je postajal stalnica na britanskih rekah,kmalu pa tudi v trgovini preko Atlantika. Pospešeno so gradili prekope, preko katerih so, poleg železnic, sparniki prevažali premog v najbolj odročne kraje (Trevelyan 1960, str. 745).15

(Gestrin 1969, str. 69). Vodilna neagrarna gospodarska panoga na Slovenskem je biloželezarstvo, vendar pa so vsa slovenska podjetja po tonaži pridelanega železa krepkozaostajala za nemškimi. Najmodernejše in najuspešnejše podjetje na Kranjskem je bilaželezarna Prevalje, ki je leta 1836 začela proizvajati železniške tračnice (Čepič idr. 1979, str.419). Bila je prva, ki je namesto vodne energije uporabljala premog. Uveljavljanje slednjegase je razširilo predvsem proti sredini 19. stoletja, poleg pridelovanja premoga pa sopridelovali tudi svinčevo rudo in živo srebro (Gestrin 1969, str. 69). Na Slovenskem soprevladovali manjši rudniki, ki so z izjemo rudnika v Lešah pri Prevaljah, kjer je bilozaposlenih 600 delavcev, zaposlovali v povprečju 30 rudarjev. Zaradi slabih prometnihpovezav in dragega transporta premoga v oddaljene kraje, je bila izkopana ruda uporabljenapredvsem v sosednjih krajih, kar izpričuje tudi povezava leškega rudnika in prevaljskeželezarne. Do sprememb je prišlo šele proti sredini stoletja, ko je bila na slovenskem ozemljuzgrajena t.i. južna železnica, ki je povezovala Dunaj in Trst (Čepič idr. 1979, str. 424).Poleg rudarstva in železarstva so na slovenskem ozemlju v predmarčni dobi obstajale tudištevilne manufakture in manjše tovarne, kot del razvijajoče se tekstilne industrije pa je bilodejavno še suknarstvo, svilarstvo, platnarstvo, žimarstvo in slamnikarstvo. Parni stroji so bilina Slovenskem sicer najprej uvedeni v prometu, ampak so kmalu zašli tudi v manufakture intovarne; prvi parni mlin je bil postavljen v Trstu leta 1819. 13 Kapital, ki je omogočal razvojindustrijske revolucije, je bil pretežno tuj, kakor je bila tuja tudi večina strokovnjakov invodilnih delavcev. Med slovenskimi podjetniki so izstopali domači fevdalci, ki so bili delstarega plemstva in fevdalci, katerim je bilo plemstvo podeljeno. Poleg teh pa so kapitalposedovale tudi delniške družbe. Med tujim kapitalom je prevladoval tržaški kapital, vkaterega se je stekal angleški, ameriški, nemški, židovski, avstrijski idr. (Čepič idr. 1979, str.426).Do napredka je prišlo tudi v agrarni proizvodnji. Odpravljene so bile številne tradicionalneoblike obdelovanja zemlje. Uveljavljene so bile nove rastline (krompir in koruza), s katerimiso si ljudje dokončno opomogli po katastrofalnih lakotah v letih 1815-1817. Vse boljmnožično so pridelovali tudi strniščne, industrijske in krmne rastline, kar je omogočilo prehodod ekstenzivne pašniške k intenzivni hlevski proizvodnji. Vse bolj se je začela razvijati13 Trst je bil vsestransko najrazvitejše mesto na Slovenskem. Bil je največje mesto na Primorskem, obenem patudi najpomembnejše industrijsko in trgovinsko središče ter glavno pristanišče monarhije. Tukaj so se tehničnenovosti pojavile najprej, vključno s prvim parnikom leta 1819. V Trstu je bila leta 1833 ustanovljena paroplovnadružba Lloyd, katere parniki so vozili po celotnem Sredozemlju (Čepič idr. 1979, str. 415).16

živinoreja, katere stranski produkt je bil gnoj. Uporaba le-tega je še povečala že tako povečanpridelek. Povečala se je količina obdelovalne zemlje, do katere so prihajali z razdeljevanjemskupne zemlje in tudi z izsuševalnimi deli. Povečala pa se je tudi skrb za gozdarstvo (Čepičidr. 1979, str. 429).2.3 Družbene značilnosti Velike Britanije in slovenskih dežel v prvi polovici 19.stoletja2.3.1 Demografska eksplozijaV obdobju 1800-1900 je na evropskih tleh prišlo do drastičnega dviga števila prebivalcev, insicer je številka s 112 milijonov skočila na 218 milijonov (Bergant 1981, str. 17). V skladu ssrednjeveško vlogo ženske, katere status je v družini utrjevalo redno rojevanje otrok, je do 19.stoletja prevladovala miselnost, da mora imeti družina čim več potomcev oziromarazpoložljive delovne sile. Na prehodu v 19. stoletje pa se je miselnost v industrijskih državahspremenila, kar je privedlo do postopnega omejevanja in upadanja števil rojstev. 14 S prakso'manj je več' so prve začele meščanske ženske, ki so po industrijski revoluciji v povprečjurodile manj otrok kot njihove predhodnice stoletje prej. Zaradi vsestranskega napredkamedicine in izboljšanih higienskih razmer je vse več otrok dočakalo odraslo dobo. Številorojstev se je tekom industrijske revolucije zmanjševalo, povprečna življenjska doba pa se jepodaljševala po celotni Evropi. Le-ta je še konec 17. stoletja znašala 30 let, stoletje kasneje pa45 let. Tudi to je bilo posledica vsestranskega napredka. Demografske spremembe so imeledaljnosežne posledice na vrednotenje rodnosti ter otrokovega in družinskega življenja (pravtam, str. 18).14 Na upadanja števila rojstev so v 19. stoletju vplivali različni dejavniki. Eden izmed njih je bilo stanje, ki ga jepovzročila industrijska revolucije. Revščina in stiska delavskega razreda sta bili tako močni, da so svoje otrokepošiljali v tovarne namesto v šole. Država je otroško delo na prelomu stoletja prepovedala, kar je povzročilo vsevečje število zanemarjenih in zapuščenih otrok, ki so se potikali po ulicah in iskali dom v sirotišnicah. K upaduso vplivala številna filozofska gibanja, ki so poudarjala človeško odgovornost in razum, prav tako pa tudiuvajanje osnovne šole. Ženske so se vse bolj osvobajale tisočletnih spon, ki so jo vezale na dom in otroke ter sezačele izobraževati in zaposlovati, kar jim je omogočilo prevzemanje novih družbenih vlog. V 19. stoletju jeprišlo do spremembe človekovega dojemanja življenja in usode: od pasivne vdanosti v božjo voljo do aktivnegaposeganja v lastno življenje in napredek (Bergant 1981, str. 20).17

2.3.1.1 Demografska eksplozija v Veliki BritanijiDemografska eksplozija v Veliki Britaniji je bila obenem pogoj in posledica industrijskerevolucije. Leta 1790 je v Veliki Britaniji živelo osem milijonov prebivalcev, leta 1820 žedvanajst, na sredini 19. stoletja pa že osemnajst milijonov (Braudel 1991, str. 232). Taštevilka je med drugim naraščala tudi zaradi večanja števila članov delavskih in kmečkihdružin, saj je več družinskih članov predstavljalo večji zaslužek (Woodward 1991, str. 151).'Boom' v številu prebivalstva je bil posledica izboljšanih življenjskih, medicinskih insanitarnih razmer v času industrijske revolucije. Več je bilo bolnišnic, skrb za matere inotroke se je izboljšala. Smrtnost je začela upadati; že leta 1800 je upadla s 33,37 ‰ na 27,1‰, v naslednjih dvajsetih letih pa še za 6 ‰. Stopnja rodnosti je narasla na rekordnih 37 ‰.Številke nam dokazujejo, da je pri angleški demografski eksploziji odločilno vlogo imelaindustrializacija, saj je bila rodnost najvišja prav v tipičnih industrijskih pokrajinah. V mestuLancashire, kjer je cvetela bombažna industrija, je bila na začetku 19. stoletja skoraj polovicavseh zaposlenih mladih delavcev, starih med 17 in 30 let, poročena in je imela otroke.Zgodnje poroke in številna rojstva v teh družinah so pospeševala demografsko rast (Braudel1991, str. 233). Življenjsko raven so poleg povečanega števila sklenjenih zakonskih zvez inotrok dvignile tudi zajezene epidemije, izboljšana prehrana in številne poljedelske terindustrijske spremembe (Trevelyan 1960, str. 745). Po demografski eksploziji pa je v Anglijiin kmalu tudi po vsej preostali Evropi prišlo do nekaterih družbenih sprememb, ki so seodrazile na področju družine.Demografska rast je torej Veliko Britanijo že od druge polovice 18. stoletja daljenekontrolirano polnila s prebivalstvom. Prav tisoči ali celo milijoni ljudi, ki so živeli v bedi inpomanjkanju, pa so bili odločilni za razmah industrijske revolucije, saj je le-ta 'ustvarila' pravtoliko izkoriščanih in poceni plačanih delavcev, kolikor jih je potrebovala. Demografska rastin industrializacija sta hodili z roko v roki, o čemer nam priča tudi upad umrljivosti in porastrodnosti na prehodu stoletij, ki ju je omogočil izboljšan življenjski standard, posledicaindustrijske revolucije (Braudel 1991, str. 235).2.3.1.2 Demografska eksplozija na SlovenskemDo demografske eksplozije je po končanih velikih lakotah in premaganih boleznih vpredmarčni dobi prišlo tudi na Slovenskem. Nataliteta se je, zahvaljujoč tudi vedno večjemu18

številu šolanih babic na podeželju in izboljšanim življenjskim pogojem zvišala, in sicer je bilanajvišja v letih 1830-1845 na Goriškem, kjer je znašala 37 ‰, medtem ko je bila mortaliteta vistem obdobju 29 ‰ (Čepič idr. 1979, str. 432). Leta 1846 je na današnjem slovenskemozemlju živelo 1.077.000 prebivalcev, ki so večinoma govorili slovenski jezik. Največslovenskega prebivalstva je živelo na Kranjskem (36 %), kjer so slovensko govorečiprebivalci predstavljali 90 % vseh prebivalcev. Poleg slovenskega jezika je bil v uporabi vvseh deželah tudi nemški, italijanski in madžarski jezik (Melik 1980, str. 194).2.3.1.2.1 Umrljivost otrok na SlovenskemKljub naraščanju števila prebivalstva, pa je umrljivost otrok še vedno ostajala visoka in Davis(1989) je med najpomembnejšimi razlogi zanjo navedel naslednje: ženske so bile že v časunosečnosti podhranjene, saj so prednost pri obedih zaradi težaškega dela na njivi imeli moški.To je imelo za posledico tudi podhranjenost in šibkost novorojenčkov. Babice, ki soprisostvovale porodom, so bile neusposobljene in nepoučene o higieni, s čimer je naraščalanevarnost najrazličnejših okužb in poškodb ob rojstvu. Pogoste so bile bolezni dihal (jetika,bronhitis, tuberkuloza), ob prezgodnjem rojstvu pa je lahko nastopila tudi usodna škrlatinka.Kmalu zatem, ko se je novorojenček rodil, ga je mati 'zapustila' zaradi dela na polju ingospodinjskih opravil, ki jih je bilo potrebno redno opravljati. Njihova prehrana je bilaneprimerna, prav tako pa tudi osnovne otroške stvari, npr. cucelj. Na njem so se pogosto paslemuhe in leglo bakterij je še povečalo možnost okužb že tako ogroženih bitij (Davis 1989, str.42).Za boljši vpogled v umrljivost otrok v prvi polovici 19. stoletja na Slovenskem dodajamo triprimere iz življenja slovenskih družin, in sicer dva s primorskega in enega s koroškega okolja.Prvega smo povzeli po delu M. Verginella (1990), ki je napravila raziskavo slovenske družineiz Doline pri Trstu. Avtorica na podlagi Statusa Animarum II za obdobje 1830-1845ugotavlja, da je bila umrljivost otrok kljub napredku, ki ga je prineslo predmarčno obdobje, ševedno zelo visoka, starši pa so morali imeti veliko otrok, če so si želeli zagotoviti dediče inskrbnike v starosti. V povprečju je na pet rojenih otrok odraslo dobo dočakal le eden. Leta1848 poročena Janez in Uršula Pangerc sta imela pet preživelih potomcev, ki so se rodili vobdobju 1851-1870. Prvo in drugorojeni hčeri sta dočakali odraslo dobo, tretje rojena hči jeumrla pri dvajsetih letih, sin Jožef Gašper je podedoval hišo in si v njej ustvaril novo družino,zadnje rojena hči Antonija pa je zbolela. Pet preživelih otrok se je torej rodilo v obdobju19

devetnajstih let, kar priča, da vaški duhovnik verjetno ni zabeležil rojstev in smrti vsehPangerčevih otrok, saj je bilo število vseh rojstev v 19. stoletju na Slovenskem višje kotštevilo rojstev preživelih otrok (Verginella 1990, str. 15). Rodnost v vasi Dolina pri Trstu jebila v obdobju predmarčne dobe precej nestalna, kar je verjetno posledica izbruha jetike vtridesetih letih. Tabela 1 nam prikazuje primerjavo med številom rojstev in smrti vposameznih desetletjih.Tabela 1: Števila rojstev in smrti v predmarčni dobi v vasi Dolina pri Trstu (Verginella 1990,str. 19):1810-1819 1820-1829 1830-1839 1840-1849Število rojstev 336 365 346 418Število smrti 229 327 340 367Naravni saldo + 107 + 38 + 6 + 51Posebnost vasi Dolina pri Trstu, ki je od poznega srednjega veka spadala v upravni okvirKranjske, je bila strpnost do nezakonskih otrok. Praksa stigmatizacije in izločanja matere, kije rodila nezakonskega otroka in je zato morala zapustiti svojo družino in družbo, je veljalapraktično povsod v 19. stoletju, vendar v Dolini ni bila v veljavi. Tukaj sta nezakonski otrokin njegova mati še naprej živela v skupnosti, otroci pa so po vnovični poroki matere le-tejsledili v nov dom ali pa so priznani s strani biološkega očeta bivali pri starih starših. Strpnostje bila verjetno posledica nizkega števila nezakonskih rojstev v predmarčni dobi, karponazarja tabela 2 (prav tam, str. 20). Drugače pa je bilo, kot pokažeta A. Puhar (1982) in I.Destovnik (2002), na Koroškem.Tabela 2: Zakonska in nezakonska rojstva v odstotkih v Dolini pri Trstu v obdobju 1810-1849(Verginella 1990, str. 20):ZakonskarojstvaNezakonskarojstva1810-1819 1820-1829 1830-1839 1840-184998,8 % 98,4 % 97,1 % 95,7 %1,2 % 1,6 % 2,9 % 4,3 %20

Koroška je bila slovenska dežela, v kateri je bilo v drugi polovici 19. stoletja izpričanih največnezakonskih rojstev. Medtem ko je povprečje nezakonskih rojstev v preostalih deželahmonarhije znašalo 14,99 % vseh rojstev, je bila številka na Koroškem kar 44,48 %. Velikokmečkih deklet je svoje nezakonske otroke puščalo pri svojih starših, ki so otroke s sedmimileti poslali na delo. Dekleta, ki so si delo našla v mestih, so imela malo časa za svoje otroke,namesto lastnega mleka pa so jih hranila s kravjim, zaradi česar so ti otroci pogosteje umirali.Če so otroci ostali doma na podeželju, so imeli le malo stikov z materjo, zaradi česar se mednjimi niso razvili niti osnovni človeški stiki (Puhar 1982, str. 39). Visok delež nezakonskihotrok na Koroškem ni bil posledica individualne izbire kmečkih žensk oziroma njihoveganemoralnega in razuzdanega življenja, kakršna je bila miselnost višjih slojev o nižjih slojih vpredmarčni dobi. Nanj je vplivala predvsem gospodarska struktura, ki je zaradi nenehnihpotreb po delovni sili na eni strani nižjim slojem prebivalstva onemogočala sklepanjezakonskih zvez, na drugi strani pa je neporočenim ženskam omogočala boljše življenje, saj sole-te delale in bile za svoje delo plačane, njihovega zaslužka pa niso pobrali soprogi. 'Pankrti'so bili socialno sicer stigmatizirani, vendar je bila koroška družba do njih precej strpna pravzaradi njihovega izjemno visokega deleža in uporabnosti kot delovne sile na kmetijah. Vobdobju med leti 1832 in 1850 je bilo med vsemi rojenimi otroci skoraj 10 % nezakonskihotrok, v naslednjem petdesetletju pa je delež nezakonskih rojstev narasel že na 20 %. Od 699otrok, ki so bili v koroškem Šentjanžu in v okoliških Rutah rojeni v obdobju med 1832 in1945, je bilo kar 118 oziroma 17 % nezakonskih. Večino teh otrok so rodile kmečke alikajžarske hčere, in sicer kar 56 %, sledile pa so jim gostačice s 24 % in dekle s 15 %.Preostale nezakonske otroke so rodile beračice ter zakupnikove in kovaške hčere. Od 118nezakonskih otrok jih je preživelo 93, nezakonski otroci pa so od vsega števila umrlih otrokpredstavljali 15 % (Destovnik 2002, str. 171).Tretji primer pa ponazarja najpogostejše razloge visoke umrljivosti slovenskih otrok, kar jeproučeval James C. Davis. V svojo raziskavo je vključil družine iz vasi Vižovlje na Krasu.Kot je razvidno iz spodnje tabele so od dvanajstih otrok, ki so se rodili v kmečki družini izVižovelj na Krasu, odraslost dočakali le trije. Preživel je Jožef I., ki je pri 72-ih letih umrl zapljučnico ter Marijana in Ivan, ki sta bila rojena v letih 1833 in 1835. Podatkov o letu njunesmrti nimamo, a predvidevamo, da sta umrla po letu 1898, ko je umrl Jožef I. Zadnja rojenahči Apolonija je umrla pri 21-ih letih za jetiko, ostali sinovi in hčere pa že v časumladoletnosti. Razloge njihovih smrti je zapisal vaški duhovnik. V prvih dnevih po rojstvu soumrli trije otroci, in sicer Jožef, ki je umrl kot nedonošenček, Mihel, ki je zaradi šibkosti umrl21

po dveh dneh in Ana, ki je iz istega razloga umrla po tednu dni. Tretje rojeni sin Anton jedočakal 10 mesecev starosti in predzadnje rojeni Franc eno leto, prva Marijana pa je umrla pridveh letih, prav tako Andrej. Šesti po vrsti rojeni Anton je umrl pri 12-ih letih za škrlatinko.Tabela 3: Število umrlih in preživelih otrok povprečne kmečke družine (Davis 1989, str. 45):Ime otroka Datum rojstva in smrti Vzrok smrtiJožef 1820 – 1820 prezgodnje rojstvoAna 1822 – 1822 (7 dni) slabotnostAnton 1823 – 1824 (10 mesecev) naravenMihel 1825 – 1825 (2 dni) slabotnostJožef I. 1826 – 1898 pljučnicaAnton 1828 – 1840 škrlatinkaMarijana 1830 – 1832 običajenMarijana 1833 – ? (odrasla)Ivan 1835 – ? (odrasel)Andrej 1837 – 1839 grižaFranc 1841 – 1842 jetikaApolonija 1843 – 1864 jetika2.3.1.2.2 Družbena ureditev na SlovenskemDružbena posledica agrarne in industrijske revolucije na Slovenskem je bila spremembadružbene ureditve. Del kmečkega razreda, ki je še na začetku predmarčne dobe predstavljalskoraj 90 % vsega prebivalstva, se je tekom napredujoče industrializacije postopomadiferenciral in transformiral v delavstvo, ki je na Slovenskem predstavljalo nov družbenirazred (Gestrin 1969, str. 70). Na začetku industrijske revolucije se je sicer zdelo, da se bopoložaj kmečkega stanu izboljšal, vendar je bilo stanje drugačno. Kmečke posesti so se pouvedbi dednega zakupa začele drobiti med sinove, številne med njimi so propadle. Beda napodeželju je naraščala 15 in kmečko prebivalstvo je dodatne zaslužke vse bolj iskalo v15 Že v 18. stoletju so tudi na Slovenskem obstajale številne ideje o nadzoru revščine. Ustvarjalci predlogov oodpravi revščine so menili, da so za njeno regulacijo nujno potrebni zavodi – poimenovali so jih ubožnice,sirotišnice, vzgojevalnice in prisilne delavnice. Ti zavodi naj bi služili predvsem kot šole za vajence ter za22

neagrarnih dejavnostih. V kmečkem razredu je do večjih sprememb prišlo že konec 18.stoletja, ko sta dva patenta spremenila fevdalna razmerja: z leta 1778 uvedenim robotniškimpatentom se je znižalo število dni tlake, prav tako se je spremenilo dedovanje na kmečkihposestvih – dosmrtni zakup so spreminjali v dedni zakup. Štiri leta kasneje je bil uveden šenevoljniški patent, s katerim je bila odpravljena osebna odvisnost podložnikov. Oba patentasta delno omejila pravico zemljiških gospodov, ki so izgubljali sodne pravice nad svojimipodložniki (Gestrin 1969, str. 65). Po smrti Jožefa II. leta 1791 se je znova okrepil vplivfevdalcev, saj je prišlo do reakcionarne obnovitve starega stanja, že kmalu po prihoduNapoleona pa je vnovič prišlo do spodbudnih novosti. V okviru Ilirskih provinc so bili izdaništevilni dekreti, ki so zagotavljali osebno svobodo, enakost vseh državljanov pred zakoni,prebivalstvo je dobilo pravico do svobodnega gibanja in izbire poklica, stanovska družba jebila odpravljena itd. Vseeno pa ti dekreti niso privedli h koncu fevdalizma, saj je po koncuIlirskih provinc leta 1815 znova prišlo do vladne reakcije in odpora zemljiške gosposke.Trajalo je še tri desetletja preden je bil leta 1848 fevdalizem dokončno odpravljen (Rösner2007, str. 227). Prodiranje proizvodnje na podeželje in selitve podeželskega prebivalstva vnastajajoča mesta sta povzročila nastanek proletariata ter polproletariata, to je kmečkegadelavstva, ki je – če je želelo preživeti – poleg svojega rednega dela na njivi opravljalo šedodatna neagrarna dela (Gestrin 1969, str. 68; več o tem v nadaljevanju). Med slovenskimprebivalstvom se je v času predmarčne dobe po zaslugi oblikovanja slovenske buržoazijepostopoma oblikovala narodna zavest. Njeno širjenje je bilo sprva domena redkihposameznikov, saj je bilo vsakršno javno politično agitiranje po mirovnem kongresuprepovedano. Pomembne nosilce slovenskega narodnega gibanja so predstavljali slovenskiizobraženci, med njimi mnogi duhovniki ter nastajajoča slovenska buržoazija. Ta je bilaposledica razvijajočega se kapitalizma in je bila na Slovenskem nov pojav (Cvirn idr. 2001,str. 119). Dotlej so višji razred na Slovenskem predstavljali tujci, predvsem Nemci in Italijani,ki do slovenske kulture in jezika niso čutili simpatij. Nasprotno, imeli so ju za manjvredna inbrez prihodnosti. Nastajajoča slovenska buržoazija, ki si je z inteligenco prizadevala zaenakopraven slovenski jezik, je bila maloštevilna in si je lastila le manjši del kapitala naSlovenskem, zaradi česar je imela omejen vpliv na gospodarstvo. V lasti je imela manjšadiscipliniranje postopačev. Financirali so se iz prostovoljnih krajevnih prispevkov. Reveže so delili v prave inneprave, ki so se ločevali predvsem po sposobnosti za delo. 'Pravi' reveži so bili ostareli in bolni ter nedoraslesirote, ne pa tudi slepi in pohabljeni, ki so kljub svojim hibam lahko opravljali vsaj najlažje delo. Zanje je biloposkrbljeno bolje kot za 'neprave' reveže, med katere so šteli vse, ki niso hoteli delati in so beračili naokoli; te sozaprli v zavode in jih prisilili k delu. Prav tako so k delu privajali tudi mlade sirote, ki so jih v zavodih vzgajali vkrščanskem duhu (Šorn 1984, str. 107).23

podjetja, obrtne delavnice, trgovine in založništvo. H krepitvi narodne zavesti je prispevalatudi slovenska inteligenca, katere število je tekom predmarčne dobe prav tako naraščalo(Gestrin 1969, str. 70).2.1.3.2 Položaj delavstva in izkoriščanje otroške delovne sile2.1.3.2.1 Položaj delavstva in izkoriščanje otroške delovne sile v Veliki BritanijiVelik del angleškega kmečkega prebivalstva je že na prehodu v 19. stoletje postopomaizgubljal svoj podeželski značaj, saj je zaradi ukinjanja skupne obdelovalne zemlje inograjevanja le – te ostajal brez sredstev preživetja, del pa se je moral za dodaten zaslužekpoleg obdelovanja polj preživljati tudi s postranskimi proizvodnimi dejavnostmi. Sčasoma jekmečko prebivalstvo v Veliki Britaniji skoraj popolnoma izginilo; del je svojo dotlej kmečkonaravo spremenilo v delavsko, del pa se je odselil v mesta, kjer je iskal zaslužek, ki ga napodeželju ni več imel (Goody 2003, 181). Nastanek proletariata kot produkta industrijskerevolucije je bil najpomembnejša družbena posledica industrijske revolucije. Delovne razmereso bile težke, disciplina na delovnih mestih je bila sila stroga. 16 Podjetniki so zaposlovalimoške in ženske ter tudi otroke. V obdobju 1834-1847 je bilo v britanski bombažni industrijizaposlenih 25 % moških, 50 % žensk in deklet ter 25 % dečkov, ki še niso imeli 18 let(Hobsbawm 1968, str. 67). Ženske in otroci pa niso predstavljali edine izkoriščane in slaboplačane delovne sile – poleg njih so za najbolj izkoriščane veljali priseljenci, predvsem Irci(Braudel 1991, str. 234).V 19. stoletju so bili v Veliki Britaniji izdani številni Zakonski akti o vajeništvu (angl.Apprenticeship Acts), s katerimi je država počasi, a vztrajno prevzemala nadzor nad otroškimdelom. Prvi tak zakonski akt je bil izdan leta 1802 in je bil sprva namenjen le zaščiti revnihvajencev v bombažni industriji, kasneje pa se je osredotočil na celotno otroško delovno silo.(Stone 1990, str. 138). Zakon iz leta 1802 je omejil delovnik vajeniških sirot na dvanajst ur.Leta 1819 je bil izdan nov zakon, ki je dvanajsturni delavnik določil še za vse ostalezaposlene otroke, mlajše od 16 let. Težko si je predstavljati izkoriščanje otrok v tovarnah predletom 1802, ko še ni bilo nobenega zakona, ki bi njihovo delo reguliral (Woodward 1991, str.16 Delavci so delali pod strogim nadzorom delodajalcev, socialnega varstva niso imeli, njihov delavnik pa jetrajal od petih zjutraj do osmih zvečer (Iannaccome 1998, str. 42). V primeru, da niso upoštevali strogihdelodajalčevih navodil, so morali plačevati visoke kazni, mezde pa so bile minimalne ali celo plačane v naturi alibonih, ki so jih delavci lahko vnovčili le v delodajalčevih prodajalnah (Hobsbawm 1968, str. 67)24

151). V tridesetih letih 19. stoletja je v Veliki Britaniji prišlo do večjega poseganja države napodročje otroškega dela, saj je javnost ganila podoba izmučenih, sestradanih in bolnih otrok.Številni človekoljubi so na otroštvo začeli gledati kot na čas igre. Poudarjali so, da otrok brezotroštva ne razvije telesne moči, ki jo potrebuje v odrasli dobi. Ko je bilo v tridesetih letih vbritanskih kolonijah odpravljeno suženjstvo, so zahteve po odpravi oziroma omejitviotroškega dela postajale vse glasnejše in pojavljati so se začele zahteve po novostih tudi natem področju. Ker vlada ni pristala na zahteve po uvedbi enotnega deseturnega delovnika, sose zahteve filantropov osredotočile samo na otroško delo. Leta 1833 je bil izdan nov zakon, kije za odrasle delavce določil dvanajsturni delovnik, omejil delo mlajših od 14 let na osem urdnevno ter prepovedal vsakršno tovarniško delo otrok, mlajših od devet let. Uvedeno pa jebilo tudi državno nadzorništvo in plačani nadzorniki so spremljali delodajalce in njihovospoštovanje zakona. S tem, ko je vlada omejila otroško delo, je čas otroštva uradno označilakot čas, potreben zaščite – če je treba tudi pred starši, ki zakona niso spoštovali in so svojeotroke še naprej pošiljali v nevzdržne razmere tovarn. Nek britanski državni inšpektor je vsvojem poročilu v tridesetih letih 19. stoletja zapisal: »Če ima oče svoje naravne pravice,potem jih ima tudi otrok; in če oče otroka oropa njegovih pravic, potem naj država postaneotrokov varuh in mu odvzete pravice povrne.« (Cunningham 1995, str. 141). Kljub omejitvamin prepovedim, ki jih je uzakonil zakon iz 1833, pa je otroško delo obstajalo še naprej in vbombažni industriji je bilo leta 1835 43 % vseh zaposlenih delavcev mlajših od 18 let,manchestrske bombažne delavnice pa so leta 1852 zaposlovale 76 % vseh tamkajšnjihštirinajstletnic in 61 % vseh štirinajstletnikov (prav tam). Leta 1842 je bil delovnik žensk inmladine skrajšan na deset ur na dan, dve leti kasneje pa je bil uveden še polovični delovni čas,ki je otrokom omogočal obiskovanje pouka (Heywood 2001, str. 141).2.1.3.2.2 Položaj delavstva in izkoriščanje otroške delovne sile na SlovenskemPoložaj delavstva na Slovenskem je bil zelo raznolik in odvisen od področja dela. Medtem koje bil za kvalificirane delavce in mojstre dokaj ugoden, pa je bil težak za večinskonekvalificirano delovno silo. Število delavcev je hitro naraščalo, čeprav je bilo v povprečjuprecej nižje kot v ostalih evropskih deželah v istem obdobju. Delavski položaj je zaznamovalostalno podaljševanje delovnika, ki večinoma ni bil krajši od 12 ur. Delavska zavest naSlovenskem, z redko izjemo delavcev idrijskega rudnika, še ni obstajala. Veliko delavcev jebilo namreč še vedno tesno povezanih s kmetovanjem in so se po razredni pripadnosti boljšteli za kmete. Pomemben del kapitalističnega razvoja pa je imelo tudi na Slovenskem otroško25

delo in leta 1846 je bilo v vseh 25 parnih delavnicah na našem ozemlju zaposlenih 257 otrok,mlajših od 14 let, kar je predstavljalo 28 % vse delovne sile v delavnicah. Otroci so delali po13 ur dnevno, vključno z nedeljami in prazniki. V prevaljskem rudniku so otroci, ki so imeli12 let ali več, po 12 ur dnevno čistili oglje ali vlekli vozičke, delali so tako podnevi kotponoči, medtem ko so v okolici rudnika delali že osemletni otroci, ki so tolkli kremen inopravljali ostala pripravljalna dela (Čepič idr. 1979, str. 427).Otroci so na Slovenskem predstavljali pomembno delovno silo, kar ni bilo zgolj posledicaindustrijske revolucije. Otroško delo je namreč obstajalo že tekom celotne zgodovine, saj sootroci imeli najrazličnejše delovne zadolžitve na kmetiji in v domačih delavnicah, fužinah,rudnikih. 17 V 19. stoletju so bili industrijski obrati, ki niso zaposlovali otrok, zelo redki. Zaslovensko ozemlje je bil leta 1842 izdan osnutek zakona za zaščito zaposlenih otrok. Ta jedoločal, da bo odslej redno otroško delo možno šele po dopolnjenem dvanajstem letu starosti(in ne več po sedmem, kar je bilo do tedaj v veljavi), da bo otroški delavnik dolg največ desetur za otroke stare med 9 in 12 let ter dvanajst ur za otroke stare med 12 in 16 let, prav tako paje prepovedal nočno delo za vse, ki še niso dopolnili 16 let starosti. Osnutek je naletel na hudodpor gospodarskih združenj, ki bi ob sprejetju predlogov po vsej verjetnosti propadla (Puhar1982, str. 291).2.1.3.3 Poskusi nižjih slojev po izboljšanju življenjskega in delavskega položaja v VelikiBritanijiNižji sloji so predstavljali večino britanskega prebivalstva. Živeli so v revščini in bedi termoralno propadali. 18 Revni so imeli tri možnosti: lahko so se poskušali dvigniti na družbeni17 Idrijski rudnik je začel z obratovanjem konec 15. stoletja in v njem so pomembno delovno silo predstavljaliprav otroci. V rudniku so bili zaposleni redno ali pa le občasno, ko so nadomeščali svoje očete (Puhar 1982, str.287).18 Dickens (1976) nam v svojem romanu nazorno prikaže ulice londonskih slumov, kjer je bila revščina največja:»Nekaj časa sta hodila po živahnejšem in najbolj obljudenem delu mesta; nato sta krenila v ozko ulico, boljumazano in siromašno, kot je katera tistih, ki sta jih že prehodila, in naposled sta se ozirala za hišo, kamor stabila namenjena. Na obeh straneh so bile hiše visoke in velike, toda zelo stare, in najhujši reveži so bivali v njih;to je kazala dovolj že njih zanemarjena vnanjščina, pričala pa tudi zanikrnost nekaterih moških in žensk, ki so sepriplazili zdaj pa zdaj s sklenjenimi rokami v dve gube mimo njiju. Mnogo stanovanj je imelo spredaj štacune, abile so trdno zaklenjene in so razpadale, ker so ljudje stanovali samo v gornjih hramih. Nekaterim hišam, starimin razpadanim, so branili močni tramovi, uprti ob stene in krepko zasajeni v tla, da se niso zrušile na cesto; paprav te slabe luknje, kakor je bilo videti, so si izbrali klateži brez strehe za nočišča, kajti precej hrapavih desk, kiso nadomeščale vrata in okna, je bilo odtrganih tako, da se je ravno človek lahko pretaknil skozi odprtino.Obcestni žleb je bil zamašen in blaten. Še podganam, ki so tu pa tam ležale, gnile in kužile zrak, je bilo videti, daso poginile od gladu.« (Dickens 1976, str. 45).26

lestvici, lahko so dalje tiho moralno propadali ter se vdajali alkoholu in kriminalu ali pa so seuprli in poskušali spremeniti razmere delavskega sloja. Prva možnost je bila praktičnonemogoča, saj je bila meščanska družba skrajno individualistična in se ni ozirala na sloje,nižje od sebe. Njeno vodilo je bilo: »Pomagaj si sam!«. Nasproti množice revežev so stalibogati kapitalisti, ki so na račun revnih in obubožanih uživali dobičke ter se pri tem nanje kajmalo ozirali (Trevelyan 1960, str. 751).Država je revščino skušala regulirati že od časa kraljice Elizabete I. dalje, ko so bili na koncu16. stoletja izdani Zakoni za reveže (angl. Poor laws). Kljub svoji navzven 'filantropsko'usmerjeni naravi so bili namenjeni predvsem regulaciji beračenja, ki je postajalo vse večjidružbeni problem in katerega zdravilo je bilo, po mnenju meščanov, delo. Tistim, ki se nisobili sposobni preživljati sami (ostareli, slepi, pohabljeni, itd.), je sicer pomagala država in jimomogočala osnovne vire preživetja. Za vse dela sposobne potepuhe, delomrzneže in mladesirote pa je leta 1723 v veljavo stopil poskusni Zakon o prisilnih delavnicah (angl. WorkhouseTest Act), ki je odredil, da si morajo najti delo in prenehati z beračenjem. Prav tako so zzakonom začeli ustanavljati ubožne oziroma prisilne delavnice (angl. workhouses). Te so kajkmalu postale pravi zapori, v katere so bili strpani reveži in vsi, ki so bili »/…/ nevarni in jihje bilo potrebno ločiti od ostale družbe.« (Jamison 1965, st. 10). Zakon je določal tudi, dabodo podporo k nizki mezdi dobivali samo še tisti reveži, ki bodo v prisilnih delavnicah delaliin tudi živeli. S tem so delavnice postale totalne ustanove in so dobile popoln nadzor nadnjimi, saj številnim revežem ni preostalo drugega, kot da v delavnicah tudi živijo (prav tam).Leta 1795 je država skušala revščino regulirati z uvedbo t.i. speenhamlandskega sistema. Potem sistemu je bil določen minimalen znesek, s katerim naj bi družine preživele, izračunan paje bil glede na porabo in ceno kruha. Če je moška mezda znašala manj kot je bil določenznesek, so družine od župnije prejele ubožni davek. Ker je bil ta sistem uveden v času, ko jebila Velika Britanija v vojni s Francijo, je bil sicer uspešen, a ne dolgo. Povečalo se je številodelovne sile, ki je bila zaradi zagotovljenih doklad pripravljena delati za minimalno mezdo, stem pa je le še bolj bredla v vode revščine (Maurois 1939, str. 374). Država se je na prehodu v19. stoletje začela vse bolj zavedati problematike teh zakonov in pripravljala se je novareforma. Leta 1834 je bil sprejet dopolnilni Zakon o revnih (angl. Poor Law Amendment Act),ki je določil, da morajo tisti, ki so delovno sposobni, še naprej služiti denar v prisilnihdelavnicah, odvzeta pa jim je podpora. Kot razlog ukinitve podpore so navedli, da je bila le-taškodljiva, saj naj bi zmanjševala samostojnost in samospoštovanje delavcev ter prevelika27

potrošnja javnega denarja. V letih 1831-1836 se je skupna vrednost podpore revnim znižala s7 milijonov liber na 4,5 milijone (prav tam, str. 402). Povsod po Evropi je v časuindustrializacije veljalo prepričanje, da socialna podpora omogoča »/…/ zajedavsko inzločinsko življenje množicam dela sposobnih ljudi.« (Geremek 1996, str. 269). Seveda je bilostanje drugačno, saj so raziskave dokazale, da so bili prejemniki socialne pomoči večinomaotroci, mlajši od 15 let in da je bila med njimi le petina sposobnih za delo (prav tam). Podporaje bila torej ukinjena, vseeno pa ni bil sprejet noben ukrep, ki bi določil minimalno dovoljenomezdo. Prisilno delo je postalo izključno ekonomske narave, čut za človeka in omogočanjerevežem dostojnejšega življenja revežem pa je izginilo. Število revežev, ki so živeli na robupreživetja, je znova sunkovito naraslo (Jamison 1965, str. 11). Zakon za reveže je postopomaizgubljal moč in bil šele leta 1929 dokončno odpravljen (Geremek 1996, str. 267).Tretja in najbolj radikalna možnost, ki jo je imel revež na voljo glede svojega položaja, je bilupor. Prvi, osamljeni in neorganizirani upori so se vrstili že od uvedbe prvega stroja dalje.Delavstvo je kot glavnega krivca njihovega vse slabšega položaja krivilo stroje in jih začelouničevati. Gibanje, imenovano ludizem po njegovem idejnem vodji, je bilo strogo kaznovano– nastope s silo je čakala smrtna kazen. Po letu 1813, ko je bilo v Yorku zaradi razbijanjastrojev usmrčenih 18 delavcev, so le-ti svoje nezadovoljstvo začeli izražati na srečanjih inprotestih (Abendroth 1971, str. 9).Leta 1819 je prišlo do prvega odmevnejšega upora nezadovoljnih delavcev. 19 Dogodek,poimenovan 'Peterloo', je imel velik odmev med prebivalstvom in je odločilno vplival namiselnost vseh družbenih slojev (Trevelyan 1960, str. 775). Izdanih je bilo Šest zakonov(angl. Six Acts), ki so zahtevali omejitev pravice do zborovanja in svobodo tiska (Maurois1939, str. 391). S tem in podobnimi dogodki, ki so spremljali celotno obravnavano obdobjemed 1815 in 1848, se je rodilo socialno gibanje, ki je že imelo razredno zavest; usmerjeno jebilo v delavski razred. 20 Delavci so namreč vse bolj stremeli k reševanju lastnega razrednegavprašanja (Hobsbawm 1968, str. 267). V drugi četrtini stoletja je delavstvo spoznalo, da jepotrebna skupna akcija. Nastajati so začeli prvi sindikati in društva za vzajemno pomoč (prav19 Kljub prepovedi javnih zborovanj so se 16. 8. 1819 na trgu Svetega Petra v Manchestru, po katerem jedogodek tudi dobil ime, zbrali mirni delavci, odločeni, da izrazijo svoje nezadovoljstvo in dosežejo uresničitevsvojih zahtev po izboljšanju njihovega položaja. Zahtevali so odpravo žitnih zakonov in parlamentarno reformo,s katero bi dobili volilno pravico. Mirno delavsko množico je napadla gardna konjenica, ki je do smrti poteptalaenajst ljudi ter številne ranila. Delavske zahteve so bile zatrte (Trevelyan 1960, str. 775).20 Do tega časa so se namreč 'bogatim' upirali 'revni', odslej dalje pa govorimo o delavskem gibanju, v katerem seje novonastali delavski razred upiral razredu kapitalistov (Hobsawm 1968, str. 268).28

tam, str. 269). Med leti 1829-1833 so delavci večkrat neuspešno poskušali oblikovati Splošnozvezo dela (angl. General Labour Union), katere namen je bil oblikovanje vsenacionalnezveze delavcev ter uvedba socialistične brezrazredne družbe. Leta 1834 je bila ustanovljenaVelika nacionalna združena tržna zveza (angl. Grand National Consolidated Trades Union),ki pa je zaradi neprestanih novih neuresničenih zahtev delavcev za izboljšanje položaja kmalutudi propadla. Vodstvo sindikatov in Zveze je bilo še prešibko in premalo enotno, da bi lahkouspešno izvajalo svoje delo (Abendroth 1971, str. 16). Po številnih neuspehih so delavcispoznali, da samo zahteve po izboljšanju delavskih in življenjskih razmer zaradinepovezanega vodstva ne bodo privedle do sprememb. Oblikovane so bile nove ideje, ki so zadelavstvo zahtevale volilno pravico. Z Ljudsko listino (angl. People's Chart) 21 , po kateri jebilo poimenovano novo gibanje čartistov, je delavstvo leta 1839 svoje zahteve predstavilo vparlamentu. Zahteve, ki bi Veliko Britanijo spremenile v demokracijo, so bile zavržene.Čartisti so še nekaj let zaman poskušali uresničiti svoje zahteve, nato pa je njihovo gibanjeleta 1848 dokončno razpadlo (prav tam, str. 18).21 V Ljudski listini so čartisti zahtevali splošno, enako in tajno volilno pravico za vse moške nad 21 leti starosti,enakovrednost volilnih okrajev, odpravo premoženjskega cenzusa, tajno glasovanje, letne volitve parlamenta inplačilo poslancem (Woodward 1991, str. 153).29

3 DRUŽINSKO ŽIVLJENJE V VELIKI BRITANIJI IN NASLOVENSKEM V PRVI POLOVICI 19. STOLETJA3.1 Definicija družinePojem družine, kakršnega poznamo danes, se je oblikoval postopoma od 18. stoletja dalje.Pred tem časom se je pojem družine navezoval na širše sorodstvo, ki ni nujno bivalo skupajpod skupno streho in skupaj opravljalo domačih aktivnosti ter na ljudi, ki so bivali podskupno streho, a niso bili krvno ali zakonsko povezani (Černič 1988, str. 544). Danes družinov širšem pomenu besede opišemo kot »/…/ skupnost oseb, ki so med seboj sorodstvenopovezane, bodisi s poroko bodisi z rodom.« (Petit v Flandrin 1986, str. 10), zato lahko družinov širšem smislu poimenujemo tudi rodbina. V ožjem pomenu besede pa je družina »/…/skupnost oseb, ki so med seboj sorodstveno povezane in živijo v skupnem gospodinjstvu.«(prav tam). Večinoma se opis nanaša na očeta, mater in njune neposredne potomce.Moderna sociologija sodobno nuklearno družino pojmuje kot institucijo, ki je ločena odostalih sorodnih in javnih institucij in odnosov ter je strukturirana po spolu in starosti, torej josestavljata moški in ženska, ki imata otroke in bivata v istem domu (Švab 2001, str. 48). VVeliki Britaniji se ta definicija pojavi po letu 1829, ko podoben opis družine poda Murray,medtem ko se je v Franciji pojavil že okoli leta 1680 (Flandrin 1986, str. 13). Oblikovanjemoderne definicije družine je bilo posledica številnih sprememb v družbi in družinskih vlogahter tudi odkritja otroštva v 17. stoletju. V 19. stoletju je sprva predvsem v višjih slojih inkasneje tudi v nižjih prišlo do ločevanja javne in zasebne sfere življenja. Moški so bili vednobolj vključeni v zunanji svet poklicnega boja, s čimer jim je pripadala skrb za družino, ženskepa so se umikale v intimno sfero domačega okolja. To je privedlo do oblikovanja novedružbene vloge ženske – materinstva. Kljub usmerjenosti moških v javno, poklicno sfero, paje meščanski ideal predvidel tudi novo moško družbeno vlogo. Od moških se nista pričakovalile fizična in materialna podpora družine, ampak tudi čustvena (Švab 2001, str. 37).Pri proučevanju oblik in tipov družin je potrebno poudariti, da ne proučujemo družine kottake, ampak predvsem življenje, ki v njenem okviru poteka. Družina ni le pasivni objekt, nakaterega vplivajo zunanje spremembe in se v skladu z njimi tudi spreminja, ampak jepredvsem aktivni subjekt, ki se staplja z neposrednim okoljem in obdobjem, v katerem30

obstaja, ga sprejema in se v skladu z njim tudi spreminja. To aktivno dejavnost družine innjeno nenehno spreminjanje pa najbolje opišemo s pojmom družinsko življenje. Le-to jekompleksno in dinamično, vpleteno v določen čas in prostor ter se nenehno povezuje inspreminja v skladu z demografskimi spremembami, kulturo, tradicijo, ideologijo družbe ipd.Poleg notranjih odnosov, ki potekajo znotraj posamezne družine med njenimi člani, so torej zaproučevanje družine pomembni tudi odnosi, ki jih sklepa z zunanjim okoljem, torej odnosidružine z družbo, v kateri obstaja in prilagajanje le-tem (prav tam, str. 56).3.2 Teorije o nastanku moderne nuklearne družineDanes obstajajo številne teorije o družini, njenem pomenu, funkciji in strukturi. Avtorji tehteorij (npr. Le Play (1871), Laslett (1974), Stone (1990)) so se pri svojih študijah opirali naštevilne vire, med katerimi pa jih je velika večina zaradi svoje subjektivnosti nezanesljivih inje zato postavljene trditve potrebno kritično presoditi in preveriti še z drugimi viri. To sopredvsem osebni viri, ki nam omogočajo vpogled v zasebnost, in sicer številni dnevniki,spomini, pisma, življenjepisi, literarni in likovni viri, katerih glavna pomanjkljivost je njihovasubjektivnost. Nezanesljivi so tudi številni neosebni viri, ki jih je izdajala cerkev, med njimipredvsem priročniki z nasveti o družinskem življenju. Ujemanje med cerkvenimi nasveti inrealnim dojemanjem družine takratnih ljudi je seveda vprašljivo in nepreverljivo. Poleg tehnezanesljivih virov pa so za raziskave o družinskem življenju bolj zanesljivi uradnidokumenti, med njimi prvi popisi prebivalstva, demografske statistike, župnijski registri indrugi dokumenti (oporoke, poročne pogodbe, popisi zakonskih in nezakonskih rojstev, smrti,itd.), ki pa jih moramo prav tako sprejemati kritično, saj jih je preverjala in cenzuriralaCerkev, ki je podatke zbirala po točno določenih predpisih (Černič 1998, str. 547).Datiranje obstoja določenega družinskega tipa je odvisno predvsem od sprememb vgospodarstvu in družbi; številne ekonomske spremembe, med njimi tudi industrijskarevolucija, so privedle do socialnih sprememb, ki so odločilno preoblikovale družbo in tudidružino kot del le-te (Švab 2001, str. 27). V nadaljevanju bomo predstavili delo Frederica LePlaya in Petra Lasletta, ki sta proučevala družino, njene vrste in spreminjanje z zgodovinskegain sociološkega vidika.31

3.2.1 Frederic Le PlayFrancoski sociolog Frederic Le Play je v svojem delu L'òrganisation de la famille (1871)predstavil model družine, ki naj bi se oblikoval preko treh stopenj (Burke 1992, str. 53).Zanimala so ga predvsem vprašanja trdnosti razmerij in števila članov v družini. Le Playtristopenjsko klasifikacijo družin z zgodovinskega stališča začenja s patriarhalnim tipomdružine. To je tradicionalna družinska skupnost oziroma klan, v kateri starši in otroci živijoskupaj še po poroki in oblikovanju novih družin že odraslih otrok. Te družine so zelo široke,saj jih sestavlja veliko članov, katere poleg krvnih in zakonskih vezi povezuje občutekdružinski pripadnosti, povezanosti in trdnosti. Po Le Playu naj bi patriarhalni tip družineizviral že iz srednjega veka in je preživel prehod tudi v zgodnji novi vek. Z vsakim naslednjimdružinskim tipom trdnost in tradicionalnost upadata, povečuje pa se občutek individualizma inintime (Černič 1988, str. 544). Patriarhalna družina je po mnenju M. Bergant (1981) naevropskih tleh obstajala že v sužnjelastniškem družbenem redu, nato je prešla v fevdalizem inv nekaterih predelih ostala prevladujoča družinska oblika vse do 20. stoletja. Njena tradicija vEvropi je torej stara dve tisočletji. Patriarhalna družina je pod neizpodbitno avtoriteto očetaoziroma patriarha predstavljala zaokroženo družbeno enoto, sposobno lastnega preživetja. Vodnosu do neposredne okolice, v katero je bila integrirana, je ohranila precejšnjo meroavtonomije ter je pridelala in izdelala vse, kar je potrebovala za obstoj. Sestavljalo jo je večještevilo članov najrazličnejših sorodstvenih povezav in generacij, ki so skupaj skrbeli zanemoteno delovanje hišnega gospodarstva. Skupaj so delali, kuhali, jedli, vzgajali svojepotomce, skrbeli za ostarele in bolne člane, se zabavali,… Patriarhalna družina jepredstavljala družbeni mikrokozmos, saj je združevala osnovne družbene vloge in funkcije(Bergant 1981, str. 42). V patriarhalnih družinah je bilo število rojstev visoko, število otrok pazaradi visoke smrtnosti nekoliko nižje, vendar še vedno povsem sprejemljivo za opravljanjerazličnih zadolžitev. Otrok je že s petimi leti dobil zaposlitev, saj ni predstavljal le dediča,ampak predvsem delovno silo. Člani patriarhalne družine svojih lastnih interesov in želja, kiniso sovpadali z interesi in željami družine, niso nikoli izpolnili. Pravice niso imeli niti priizbiri zakonskega partnerja. Tega so jim izbrali starši v skladu z dobrobitjo, ki jo je izbiraprinesla. Mladi so od svojih staršev dolgo ostali odvisni, saj možnosti za osamosvojitev zlastnim delom in iniciativo niso imeli (prav tam, str. 44).Drugi tip družine Le Playovega modela je rodovni (angl. stem) tip družine, ki je značilen začas predindustrijske družbe. Za ta tip družine so še vedno značilne tradicionalne vrednote in32

močna povezanost družinskih članov. Vseeno pa se od patriarhalnega tipa rodovna družinarazlikuje v tem, da pri starših ne ostanejo več vsi moški potomci, ampak samo še eden –večinoma prvorojenec. Tega je oče tekom življenja vpeljeval v vlogo 'glave družine' ter jenanj prenašal znanje, potrebno za vodenje domačega gospodinjstva (Flandrin 1986, str. 52).Zadnji tip družine po Le Playovi klasifikaciji je nestabilen oziroma nestalen tip družine, ki jepoimenovan kot nuklearna družina. Ta se je po Le Playovem mnenju oblikovala v časuindustrializacije med delavskim ljudstvom, ki je opustilo tradicionalne družinske vrednote.Avtor klasifikacije je kot pripadnik buržoazije v omenjenem tipu videl krizo družine in jepredlagal ponovno vpeljavo tradicionalnih družinskih vrednot in smernic (Černič 1988, str.544). V novih nuklearnih družinah se je dotedanja družinska trdnost porušila s poroko sinov,saj so takrat le-ti zapustili družinsko gnezdo in si ustvarili svoje. Družinski člani namreč vnovih družinah niso več iskali trdne pripadnosti družini in tradiciji, ampak so se začeli umikativ zasebno sfero lastnega doma (Flandrin 1986, str. 52). Z industrijsko revolucijo se jeproizvodna funkcija družine ločila od njenih preostalih funkcij, kar je spodbudilo začetekdružinskih sprememb. Manjšalo se je število družinskih članov; odslej družinske skupnostiniso več predstavljali sorodniki, stari starši in najeta delovna sila, temveč le še starša in njuniotroci, ki so skupaj živeli v neurejenih in majhnih stanovanjih, ki so jih najeli v mestih inindustrijskih središčih, kamor so bežali iz podeželske bede. Kljub temu, da je patriarhalnadružina postopoma povsod izginjala, pa so se moški trudili, da bi se njena ureditev ohraniladalje. Trdili so namreč, da so le oni edini materialni vzdrževalci svojih družin in navkljubmnožičnemu zaposlovanju žensk in otrok v industriji so svoje zahteve uresničevali z nizkimimezdami slednjih dveh. Kljub temu, da so bile ženske zadolžene za praktično vsagospodinjska opravila, poleg tega pa so še vzgajale otroke in hodile na delo v tovarno, s čimerje bil njihov prispevek družini več kot očiten, so veljale za vzdrževane družinske člane(Bergant 1981, str. 54).Po Flandrinu (1986) je Le Play zmotno pisal o velikih patriarhalnih in rodovnih družinah, vkaterih naj bi se otroci rojevali vsako leto. Ženske naj bi se možile že pri dvajsetih letih inimele v skladu s trajanjem rodne dobe med petnajst in štiriindvajset otrok. Kasnejše raziskave,ki so preučile demografska poročila, so pokazale, da so imele ženske med šest in osem otrok.K ugotovljeni trikratno nižji številki je botrovalo dejstvo, da so se ženske možile nekaj letkasneje, in sicer v povprečju s štiriindvajsetimi leti, zaradi neustrezne ginekološke oskrbe soštevilne postale neplodne že v času rodne dobe, veliko pa jih je tudi umrlo zaradi težav pri33

porodu. K nižjemu številu otrok je prispevala tudi visoka mortaliteta, saj je odraslo dobodočakala le polovica rojenih potomcev (Flandrin 1986, str. 55).3.2.2 Peter LaslettLe Playovi klasifikaciji je sledila klasifikacija Lasletta, ki je bila izdelana leta 1974 v okvirudotlej najobsežnejše raziskave družine (Černič 1988, str. 544). Na podlagi številnih sintezproučevanja britanske družine v obdobju od leta 1500 do 19. stoletja je v nasprotju z LePlayem ugotovil, da je bila predindustrijska družina razmeroma majhna. Po njegovem mnenjunaj v predindustrijsko družino ne bi spadali sorodniki in posamezniki najrazličnejših razmerij,kot je trdil Le Play, ampak le starši in njihovi potomci. V svoji raziskavi je Laslett skupaj ssodelavci inštituta v Cambridgeu ugotovil, da je povprečno predindustrijsko družino v VelikiBritaniji sestavljalo 4,75 članov (Milić 1988, str. 20). Pri tem je dognal tudi, da so bilenajmanj številčne najrevnejše družine, kar je predpostavljal z demografskimi in družbenoekonomskimi dejavniki. Kmečka ženska se je namreč zaradi dolgoletnega služenja kot deklamožila kasneje kot meščanska ženska in je imela posledično kasneje tudi potomce. Prav takopa je imela prva krajšo rodno dobo, ki jo je krajšalo dojenje otrok, medtem ko je meščanskaženska svoje otroke oddajala dojiljam. Pri tem ne smemo pozabiti tudi na revščino, ki je vnižjih družbenih slojih vzela številna otroška življenja (Flandrin 1986, str. 59).Laslettovo ugotovitev o povprečnem številu članov družine so omogočili ohranjeni popisiprebivalstva, vseeno pa je sklepanje preko teh popisov tudi nevarno; predvsem je nevarnosklepanje o tristopenjskem razvoju, ki bi lahko ne pomenil nič drugega kot postopne faze vrazvojnem družinskem krogu. 22 Druga nevarnost sklepanja iz starih popisov prebivalstva pa jeta, da se v času, iz katerih izhajajo, pojem družine ni navezoval samo na družinske člane, ki somed seboj krvno in zakonsko povezani, ampak so v njenem okviru zajeti tudi vsi tisti, ki nisopovezani sorodstveno, so pa bivanjsko in ekonomsko – torej živijo v istem gospodinjstvu(Burke 1992, str. 54). Lasletta so zanimali lokacijski, funkcionalni in sorodstveni dejavniki –torej skupno oziroma ločeno bivanje ter opravljanje skupnih aktivnost družinskih članov vskupnem gospodinjstvu ter njihovo sorodstveno povezanost. 2322 Enostavne družine so namreč lahko vse tiste, v kateri so starši še mlajši in imajo manj in mlajše otroke,razširjene in multiple družine pa bi lahko bile tiste družine, v katerih sta zakonca poročena dlje časa in imataposledično tudi več in starejše otroke ter vnuke.23 Po Laslettu je družina »krog sorodnikov, ki ne zajema le posameznikov, ki živijo v skupnosti, ampak vanjospadajo tudi zunanji sorodniki, ki so z družino sorodstveno povezani – bodisi krvno bodisi s poroko«,34

Laslettova klasifikacija družine je večstopenjski model, ki se deli v več podstopenj. Prvo vrstodružin sestavljajo samski, to so vdove in vdovci, ki se niso znova poročili. Naslednje sodružine brez zakonskega jedra, ki jih sestavljajo bratje in sestre, sobivajoči sorodniki alisostanovalci, za katere ne poznamo njihove sorodstvene zveze. Tretja skupina so preprostedružine z enim zakonskim jedrom, torej zakonski par z ali brez otrok, vdovec z otroki invdova z otroki. Četrta vrsta družin po Laslettu so razširjene družine, katere poleg zakonskegajedra sestavljajo še drugi sorodniki (predniki, vnuki in pravnuki, sorodniki in predniki postranski liniji). Peta vrsta družin so družine z več zakonskimi jedri oziroma mnogokratnedružine, katere sestavljajo poleg zakonskega jedra še druga jedra (predniško zakonsko jedro,potomsko zakonsko jedro, stranska sorodniška jedra, bratska ali sestrska zakonska jedra terdruga zakonska jedra). Zadnja vrsta družin so družine neopredeljene sestave, ki vsebujejoprvine znanega sorodstva (Laslett v Flandrin 1986, str. 235).Spodnja tabela prikazuje primerjavo različnih vrst družin v skladu z Laslettovo klasifikacijodružine. Prikazani so deleži določenih vrst družin v britanskem in slovenskem okolju konec18. stoletja oziroma v prvi polovici 19. stoletja.gospodinjstvo pa je »krog oseb, ki živijo pod eno streho, skupaj opravljajo aktivnosti in so sorodstvenopovezani« (Laslett v Černič 1988, str. 545).35

Tabela 4: Primerjava vrst družine v kraju Corfe Castle v Veliki Britaniji konec 18. stoletja inv vasi Dolina pri Trstu na Slovenskem v letih 1830-1845 (Flandrin 1986, str. 236 inVerginella 1990, str. 16).Vrsta družineCorfe Castlekonec 18. stoletja(%)Dolina pri Trstu1830-1845(%)Samski 11,9 3,6Družina brez zakonskegajedraDružina s preprostimzakonskim jedromRazširjenadružinaDružina z večzakonskimi jedriDružinaneopredeljene sestave3,9 075,2 407,9 7,31 48,50 0Tabela 4 nam prikazuje stanje različnih vrst družine v mestecu Corfe Castle v Veliki Britanijikonec 18. stoletja ter v vasi Dolina pri Trstu na Slovenskem v letih 1830-1845. Ugotovljenostanje se dokaj razlikuje. V Corfe Castle je konec 18. stoletja obstajalo največ preprostihdružin z enim zakonskim jedrom, in sicer kar tri četrtine vseh v raziskavo zajetih družin. Tehdružin je bilo v Dolini 40 %. V Dolini pri Trstu je bilo največ družin z več zakonskimi jedri,in sicer skoraj polovica, medtem ko je bilo teh družin v Corfu Caslte le 1 %. Številorazširjenih družin se v obeh krajih, zajetih v raziskavo, praktično ni razlikovalo (7,9 % vCorfu Castle in 7,3 % v Dolini). V Corfu Castle je bilo 11,9 % samskih in 3,9 % družin brezzakonskega jedra, v Dolini pa 3,6 % samskih in nobene družine brez zakonskega jedra. Nikjerni zabeležene družine neopredeljene sestave. Na podlagi Laslettove ugotovitve, da so v VelikiBritaniji najrevnejši prebivalci živeli v preprostih družinskih skupnostih in dejstva, da so naSlovenskem (zaradi združevanja skromne zemljiške posesti in skupnega bivanja delavcev indelodajalcev) prevladovale razširjene družine kmečkih, torej najrevnejših slojev, lahko36

sklepamo, da so tako v Corfu Castle kot v Dolini pri Trstu v času raziskave prevladovalirevnejši sloji prebivalstva.3.2.3 Oblikovanje nuklearne družine v Veliki Britaniji od srednjega veka do 19. stoletjaV nadaljevanju bomo predstavili oblikovanje nuklearne družine v Veliki Britaniji v obdobjuod srednjega veka dalje. Pri tem se bomo sklicevali na klasifikacijo Lawrenca Stona, ki jenapravil analizo angleške družine zgornjih slojev v obdobju med leti 1500 in 1800. TudiStone je oblikoval svojo lastno tristopenjsko klasifikacijo, ki jo je razdelil na zgodnejše odprtedružine v 16. stoletju, omejene patriarhalne nuklearne družine iz 17. stoletja in zaprtenuklearne družine, ki so nastale v 18. stoletju in za katere je značilno postopno umikanjedružinskih članov v zasebnost ter upadanje števila članov družine (Burke 1992, str. 55).Stonovi tezi o nastanku nuklearnih družin v 17. stoletju pa je nasprotno tezo podal še AlanMacfarlane, ki je trdil, da je nuklearna družina obstajala tudi že v 13. in 14. stoletju (pravtam).Prva oblika angleške družine, ki je obstajala v obdobju 1450-1630 je bila t.i. odprta rodovnadružina. Ta oblika se je pojavljala že v času srednjega veka, na začetku novega veka pa jo jenadomestila patriarhalna družina. Odprta rodovna družina, v katero so poleg konjugalnedružine spadali tudi sorodniki, služinčad in pokrovitelji, t.i. 'milostljivi gospodje', je bilaohlapna zveza najrazličnejših odnosov in razmerij. Povezovalo jo je skupno gospodarstvo,ekonomski status, politični interesi itd. Atmosfera v odprtih rodovnih družinah je bila hladna,odnosi neosebni, spoštovanje starejših ni bilo vprašljivo. Hladnost odnosov je bila v velikimeri posledica visoke umrljivosti otrok v tem obdobju, saj so starši otroke v prvih letihnjihovega življenja oddali dojiljam, kjer so le-ti umirali še pogosteje kot v domačem okolju(Stone 1990, str. 83). Poleg oddajanja otrok dojiljam pa je bila v Veliki Britaniji v 16. in 17.stoletju pogosta tudi praksa oddajanja otrok drugim družinam, saj je veljalo prepričanje, daotrok od življenja odnese največ, če se o njem seznanja in uči od tujcev. Prav tako je potrebnoomeniti, da se je odnos staršev do otrok razlikoval tudi glede vrstnega zaporedja rojstev, saj jebila večinska skrb namenjena prvorojencu, ki je bil tudi edini dedič (Černič 1988, str. 547).Odnosi so bili hladni tudi med zakoncema, ki sta v zakonsko zvezo stopila neprostovoljno inna podlagi kolektivnih odločitev družine in širšega sorodstva. Individualne željemladoporočencev so večinoma ostale neuslišane. Glavni motivi za sklenitev zakonske zvezeje bilo ohranjanje oziroma utrjevanje socialnega statusa, povečevanje lastnine in moči,37

sklepanje novih poznanstev in zvez, politični razlogi idr. Ta trend je bil pogostejši v višjih insrednjih družbenih slojih, kjer so bile težnje po ohranitvi na družbeni lestvici močnejše kot prinižjih (Stone 1990, str. 89). Nižji sloji so se namreč lahko bolj svobodno odločali za zakonskepartnerje, ker pri njih nuje za ohranjanje statusa in lastnine ni bilo tako kot pri višjih slojih,posledično so bile zakonske zveze bolj ljubeče in odnosi do otrok toplejši – vsaj v primeruprvorojencev, saj starši med otroki niso delali razlik, ker v skladu s statusom slednji niso imeliničesar dedovati (Černič 1988).Na prehodu iz 16. v 17. stoletje je po Stonu (1990) srednjeveški odprti tip družine v britanskihsrednjih in višjih slojih zamenjala restriktivna oziroma omejena patriarhalna družina. V temčasu je prišlo pod pritiskom države in na podlagi idej protestantizma do sprememb v družini,ki je od odprte in ohlapne srednjeveške družine prešla k zaprti in omejeni, v kateri je večjipomen in vlogo dobivala osrednja konjugalna družina. Vse manj je postajala pomembnaširoka rodbina in vse bolj osrednje družinske vezi. Glavne spremembe v družini so se odrazilepredvsem v povečani vlogi in avtoriteti moškega, podrejenosti ženske in ostalih članov ter vsevečji represivnosti vzgoje. Država je namreč skušala vzpostaviti avtoritarni družbeni red, ki seje moral utrditi tudi v družinskem okolju. Naloga družine je postalo moralno in verskovzgajanje vseh njenih članov, vlogo vzgojitelja pa je dobil oče, katerega pomen je polegdržave spodbujala tudi cerkev. Oče kot patriarh je dobival nove zadolžitve, zanimati se jezačel za vzgojo, kariero in poroko svojih otrok, glavna težnja pa je bila namenjena 'pokoritvipokvarjene otrokove narave'. Ta je prevladovala v času kalvinizma, ki je v skladu z izvirnimgrehom trdil, da je iz otroka treba z vzgojo že čim bolj zgodaj izgnati pokvarjenost (Stone1990, str. 145). V tem obdobju je bilo torej zelo pogosto telesno omejevanje in kaznovanje. Votroku je bilo potrebno vzbuditi popolno pokornost vsaki obliki avtoritete – starejšim, šoli,predvsem pa staršem. Bičanje je bilo v 16. in 17. stoletju stalna oblika prevzgajanja, še vednopa se je ohranila praksa pošiljanja otrok v tuje družine. Pogosto so morali otroci pred svojimistarši poklekniti v znak časti le-teh. V odnosu med zakoncema je veljala popolna podreditevžene možu, ki je bil edini lastnik vsega, kar sta v zakon prinesla oziroma v njem skupajustvarila. Ideal ženske v času patriarhalne družine je bila krhka, pokorna, vdana, skromna,prijazna in krepostna ženska, ki je skrbela za gospodinjstvo in otroke (prav tam, str. 138).Razvijajoče se meščanstvo in njegovo družinsko življenje sta vse bolj postajala ideal tudivečinskim kmečkim množicam (Černič 1988, str. 550).38

V 18. stoletju so se v Veliki Britaniji oblikovali trendi, ki so nastopali proti dotedanjimavtoritarnim družbenim (in družinskim) razmerjem. Pojavile so se težnje po večji zasebnosti,enakopravnih zvezah med zakoncema ter razvoju emocionalnih čustev med starši in otroki.Nastajati je začela zaprta oziroma vase usmerjena nuklearna družina. Vse spremembe napodročju družinskega življenja, ki so se zgodile na prehodu v 18. stoletje, so bile poslediceširših družbenih razmer; za razumevanje sprememb v 'mikro kozmosu' družine je potrebnorazumevanje sprememb v 'makro kozmosu' celotne družbe oziroma njenih pripadnikov. Čas17. in 18. stoletja je namreč čas, ko so se začele pojavljati potrebe po individualni avtonomiji,ki je izpodrivala dotedanjo nesporno avtoriteto. Individualistične težnje so izšle iz dvehosebnostnih tipov, ki sta prevladovala dotlej in sta ustvarila novega. To je bil na eni stranivase zaprti puritanski osebnostni tip, ki je poudarjal potrebo po introspekciji, na drugi stranipa nasprotni ekstravertirani tip, ki je bil odprt in toleranten ter je poleg lastne spoštoval tudiavtonomijo drugih (Stone 1990, str. 151). Na spremembe osebnostnega tipa je vplivalo večdejavnikov: vpogled vase, pomen katerega so poudarjali puritanci, je omogočala vedno boljrazširjena pismenost. Ljudje so namreč ob prebiranju najrazličnejše literature raziskovalisvojo osebnost in se spreminjali, pisali so dnevnike, biografije. Gibanje reformacije in njenopreganjanje sta povzročila, da so se ljudje začeli upirati verski delitvi na 'vernike' in'nevernike', prav tako pa so protestirali proti javni verski opredelitvi, kar so opredelili kot vdorv človekovo zasebnost. Vse bolj so se usmerjali v sedanjost in življenje, ki so ga živeli ter sepredajali 'tostranskim užitkom', vse manj pa jih je skrbelo življenje po smrti in zveličanje.Spoznali so, da človek sam upravlja s svojim življenjem in usodo, kar je povzročilo porastateizma, prav tako pa so spoznali tudi, da človek lahko posega in spreminja naravo. To jim jeomogočil razvoj znanosti. V težnji po spoštovanju avtonomije drugih je naraščala tudiempatija do trpljenja – tako do sočloveka kot do živali. Razsvetljenske ideje iz Evrope inromanticizem sta nastopala proti pretepanju žensk, otrok in služabnikov ter sta spodbujala kodprtim čustvenim odnosom med zakoncema ter starši in otroci (prav tam, str. 163).Zakonska zveza je postala opredeljena kot pogodba zakoncev, ki imata v zakonu medsebojnekoristi in dolžnosti; naloga ženske je še vedno vdanost svojemu možu, ki ima prav takodolžnost, da spoštuje svojo ženo. V odnosih med moškim in žensko je avtoriteto prvegaizpodrivala avtonomnost obeh članov kot individuumov, ki sta združeno in vse bolj ljubečeskrbela za svoje potomce. Ženske so se v zakonu vse bolj čustveno in finančno osamosvajale,saj so v predporočni pogodbi zahtevale predpisano ženino. Večinska dediščina je še vednopripadala prvorojencu, vseeno pa so določen delež dobili tudi ostali potomci in vdova. Za39

nuklearno družino je bilo torej značilno vse večje umikanje v zasebnost, kar se je odrazilo tudiv sami stanovanjski sestavi – zasebne prostore so ločevali številni hodniki, spalnice pa so sevečinoma nahajale v višjih nadstropjih, kamor tujci niso imeli vstopa. Novosti pa se nisoodrazile le v višjih slojih, kjer so se pojavile prve, ampak so bile težnje po intimnosti inindividualnosti vse bolj pogoste tudi v nižjih slojih. Plačilo vajencev in služinčadi nipredstavljala več hrana in nastanitev, ampak so bili plačani v denarju. Bivali in jedli so ločenood svojih delodajalcev, kar nam priča o upadu patriarhalnih odnosov tudi med delavci indelodajalci (Stone 1990, str. 170). Iz vase usmerjene nuklearne družine se je v višjih slojihAnglije razvijala moderna nuklearna družina, ki je postajala vse bolj osvobojenatradicionalnih, avtoritarnih in patriarhalnih tendenc ter se usmerjala v zasebnost.Najpomembnejša dejavnost v družini je postajala skrb za najmlajše, za njihovo nego invzgojo, oblikovale pa so se tudi nove družinske vloge – vloga otroka, vloga matere in vlogaočeta (Černič 1988, str. 551).3.3 Družinsko življenje v Evropi v prvi polovici 19. stoletjaV tem poglavju bomo predstavili različna področja družinskega življenja, zakonskih zvez,moških in ženskih spolnih vlog ter pri tem izhajali iz predpostavke, da so kmečke, delavske inmeščanske družine v prvi polovici 19. stoletja obstajale v vseh evropskih državah in da senjihovo življenje od države do države ni bistveno razlikovalo. To predpostavko opiramo naugotovitve Siederja (1998), Goodyja (2003), Burgueira (1996) in drugih. Pri tem bomoupoštevali, da so bile meščanske družine v tem obdobju na Slovenskem zelo redke, saj je 90% vsega slovenskega prebivalstva na začetku stoletja predstavljal kmečki razred, ostalih 10 %prebivalstva pa je bilo porazdeljenih med ostale družbene razrede (Gestrin 1969, str. 70). Zatose bodo zapisane značilnosti meščanskih družin navezovale na skupno evropsko okolje, ki gabomo vzeli kot merilo za britanske in redke slovenske meščanske družine. Enakopredpostavljamo tudi za kmečke in delavske družine po Evropi. Kmečke družine, ki so bile naSlovenskem večinske, v Veliki Britaniji pa so tekom industrijske revolucije (le-ta se je vVeliki Britaniji zgodila pol stoletja prej kot na Slovenskem) izginjale na račun novo nastalihdelavskih družin, so v obeh okoljih poleg usmerjenosti v lastno preživetje proizvajale tudi zatrg, kjer so presežke menjale za surovine, ki jih na svojih gospodarstvih niso pridelale (npr.milo, sladkor, tobak itd). Težko življenje in beda sta bila stalnica tako slovenskih, britanskihkot tudi vseh ostalih evropskih kmečkih družin. Delavske družine so v Veliki Britaniji nastale40

s transformacijo kmečkih družin na začetku industrijske revolucije, na Slovenskem pa nekajdesetletij kasneje. Britanske delavske družine so se zavedale svojega posebnega razrednegapoložaja in so se kaj kmalu začele boriti za izboljšanje življenjskih in delavskih razmer, zatoso se njihovi člani že v prvi polovici 19. stoletja povezovali v različne delavske sindikate.Slovenske delavske družine so bile v predmarčni dobi še maloštevilne, a je njihovo številovztrajno naraščalo v drugi polovici 19. stoletja. Glede na to, da so bili kapitalisti, ki so naSlovenskem imeli v lasti tovarne, podjetja in rudnike, večinoma tujci (med njimi je bilo velikotudi britanskih kapitalistov), lahko predpostavljamo, da je bilo življenje slovenskih delavskihdružin precej podobno življenju britanskih – delavnik je bil enako dolg, razmere na delovnemmestu slabe, zato bi na tej podlagi lahko enako sklepali tudi o slabih življenjskih razmerahdelavcev pri nas (Čepič idr. 1979, str. 426).3.3.1 Družinsko življenje v prvi polovici 19. stoletja3.3.1.1 Družinsko življenje meščanskih družin v prvi polovici 19. stoletjaMeščanski razred, ki je v 19. stoletju nastajal kot ena izmed posledic industrijske revolucije,so sestavljali višji meščanski sloji bankirjev, trgovcev, kapitalističnih podjetnikov, višjihdržavnih uradnikov, profesorjev in sodnikov ter pripadniki svobodnih poklicev, kot so bilizdravniki, odvetniki, lekarnarji idr., ki so tvorili srednji in nižji meščanski razred. Med sebojso se razlikovali po položaju na družbeni lestvici, količini premoženja, načinu življenja,vrednotah, ki so jih gojili, družinskih odnosih idr. Vsem omenjenim poklicem pa je biloskupno to, da so postopoma začeli ločevati zasebno življenje od poklicnega. Družina je bilapostavljena v središče meščanskega vrednotnega sistema (Burguiere 1996, str. 393).V obravnavanem obdobju so se člani meščanskih družin začeli vse bolj zavestno ločevati odostalih vrst družin. Od plemičev, ki so se na družbeni lestvici nahajali nad meščanstvom, so seločevali po razvijajočem se individualizmu in prepričanju, da so svoj status dosegli z lastnimidosežki na gospodarskem in intelektualnem področju. Z industrijsko revolucijo so namrečnastajale številne meščanske družine, katerih ugled je rasel iz dela na področju trgovine,pomemben dejavnik pa je bila tudi izobrazba, ki je vse bolj postajala nadomestilo zanepodedovano družbeno in politično moč, kakršno so imeli plemiči (Sieder 1998, str. 122).Meščanske družine so v družbeno nižjih razredih videle nevarnost, saj so se jim delavske inkmečke družine zdele moralno nevarne in brez vsakršnih vrednot (Burguiere 1996, str. 393).41

3.3.1.2 Družinsko življenje delavskih družin v prvi polovici 19. stoletjaMedtem, ko je bilo življenje bogatega meščanstva dokaj lagodno, tega za delavski in kmečkirazred ne bi mogli trditi. Življenje delavstva v mestih je bilo težko, vseeno pa se je glede naneenotnost delavskega razreda razlikovalo glede na splošne, življenjske in bivanjske pogoje,delovno področje in delovne razmere, prav tako pa tudi glede višine mezd (Burgueire 1996,str. 385). Tako lahko ločimo številne vrste delavskih družin. V tekstilni industriji je bilapogosto zaposlena celotna družina, saj je delitev dela omogočala zaposlitev tako moškim kotženskam. Moški so bili večinoma zaposleni kot tkalci in so ob svojem delu potrebovali od 3do 8 delavcev, ki so pripravili prejo. To delo so večinoma opravili njegovi otroci in žena(Goody 2003, str. 190). Za družine tekstilnih delavcev je bila značilna visoka mobilnost, sajso bile pogoste selitve delavcev iz enega središča tekstilne industrije v drugo oziroma spodeželja v mesta. Selitve so bile kratkotrajne ter na kratkih razdaljah, kar je omogočaloohranjanje bližnjih družinskih odnosov. Družine rudarjev so se od družin tekstilcev delomarazlikovale po tem, da se je poklicno delo rudarskih delavcev povezovalo z domačim delom.V poznem 18. stoletju in zgodnjem 19. stoletju so namreč rudarske družine živele od dvojnihdohodkov: poleg dela v rudnikih so opravljali še kmečka dela. Zaradi tega so bili manjsocialno ogroženi, saj so bili manj izpostavljeni gospodarskim krizam. Prav tako so bilidohodki v rudarstvu najvišji v primerjavi z ostalimi industrijskimi panogami; poleg rednemezde so rudarji dobivali še manjše količine premoga. Njihove družine so bile velike, saj sose rudarji poročali zelo zgodaj. Imeli so veliko otrok in so pogosto živeli v trogeneracijskihskupnostih. Navzlic razlikam pa je delavskim družinam 19. stoletja skupno to, da je bilo vnjih – prav tako kot v meščanskih družinah – zasebno življenje v družinah, kjer je očetovamezda preskrbela celotno družino, že ločeno od poklicnega (Sieder 1998, str. 143).Številni podjetniki so že na začetku industrijske revolucije na poziv filantropov pričeli zgradnjo stanovanjskih blokov, v katerih stanovanja večinoma niso imela urejenih sanitarij. Vteh stanovanjskih blokih, v katerih so delavci visoke najemnine plačevali tudi s pomočjoprenočevalstva, to je običaja, ko je družina za delitev najemnih stroškov del stanovanjaoddajala tujcem, je bil s stanovalci zapolnjen vsak prostor od kleti do podstrešja; po podatkihza leto 1840 naj bi po liverpoolskih kleteh živelo kar 20 % vsega mestnega prebivalstva(Burgueire 1996, str. 387). Sčasoma, ko se je delavska mezda rahlo dvignila, so številniprenehali z oddajanjem sob in tudi delavske družine so se začele zapirati pred tujci (Sieder1998, str. 176). Delavska stanovanja so bila neosebna, saj je bilo prepovedano vsakršno42

izkazovanje individualnosti družin, ki bi bivanje napravilo bolj prijetno; prepovedane so bilecelo domače živali (Burgueire 1996, str. 397).Delovni pogoji so bili težki. Delavci so v delovnih obratih in tovarnah občutili strogohierarhično porazdelitev dela; bili so na manjvrednem položaju, značilna je bila visokastopnja delitve dela, predvsem pa so služili v podporo strojem pri delu v delavnicah, tovarnah,izkopih itd. Mezde so bile nizke in pogosto nestalne. Od zneska, ki ga je domov prinesel oče,je bilo odvisno, ali se bodo morali zaposliti tudi mati in otroci. Največji del mezde je bilnamenjen nakupu hrane, in sicer med 60 in 70 %, saj v neosebnih stanovanjskih naseljih nibilo vrtov, kjer bi ljudje pridelali vsaj nekaj zelenjave in sadja. Hrana je bila enostavna, mesoje bilo na mizi le ob praznikih. Za delavske sloje je rek 'Iz rok v usta' veljal skoraj dobesedno.Drugi najvišji strošek je bila najemnina, ki je znašala okoli 25 % stroškov, ostanek mezde paje bil namenjen obleki in moževi žepnini, ki jo je zapravil za tobak in alkohol (Sieder 1998,str. 185).3.3.1.3 Družinsko življenje kmečkih družin v prvi polovici 19. stoletjaKmečka družina je bila prav tako neenotna kot meščanska in delavska. Diferenciacijakmečkih družin je izvirala iz velikosti zemljiške posesti (veliki, srednji in mali kmetje,kajžarji), gospodarske dejavnosti, s katero so se ukvarjali (poljedelstvo in živinoreja) ter izgospodarske razslojenosti vaške družbe. Ko je konec 18. stoletja prišlo do kmečke odveze, sov prvi polovici 19. stoletja na eni strani obstajala območja s prosto deljivostjo, na drugi paobmočja, kjer je veljalo načelo enega dediča. Na prvih so po smrti staršev po enakem deležudedovali vsi potomci, kar je sčasoma vodilo do vse večje drobitve posesti in s tem doupadanja življenjskega standarda. Na drugih pa je večinoma dedoval le prvorojenec, ostalipotomci pa so po smrti staršev padli v podkmečki sloj prebivalstva in so postajali kajžarji,gruntarji, gostači, hlapci in drugi, kar je diferenciacijo kmečkih družin le še povečalo. Tudi tanačin dedovanja je povzročil večinsko propadanje kmetov (Sieder 1998, str. 11).Agrarna revolucija, ki je spremljala industrijsko, je prinesla številne novosti. Kmečki razred jebil osvobojen dolgoletne osebne odvisnosti od zemljiških gospodov ter je v obdelavo dobildel skupne srenjske zemlje, ki se je začela deliti. Iz tega časa izvirajo tudi prvi, do leta 1848 šeneuspešni poskusi odprave vsakršne odvisnosti kmečkega prebivalstva in vzpostavitveenakopravnega družbenega sistema. Kmetijstvo se je vse bolj vključevalo v liberalno tržno43

gospodarstvo, kar je kmetom omogočalo utrjevanje gospodarskega položaja. Okoli leta 1800je še okoli 80 % vsega prebivalstva spadalo v kmečki sloj (Rösner 2007, 212). Kmečkogospodarstvo je tekom agrarne revolucije postajalo vse bolj individualizirano in ločeno odpreostale podeželske skupnosti. Obsegalo je hišno skupnost, torej očeta, mater, otroke inbližnje sorodnike, poleg teh pa tudi najeto pomožno delovno silo (Sieder 1998, str. 14).Osnovna naloga kmečkega gospodarstva je bila skupna samooskrbna proizvodnja, ki ni bilausmerjena v dobiček, saj so bili presežki redki. Šele z agrarno revolucijo v 19. stoletju, ko sobile v kmečko gospodarstvo uvedene številne tehnične novosti, se je zmanjšalo številododatne delovne sile, s čimer se je kmečka družina začela zapirati pred zunanjim svetom intujci. Kmečka družina je postajala vse ožja in jedrna, po svoji sestavi se je približevalameščanski družini. Sestavljena je bila iz skupine staršev in otrok ter je bila utemeljena nakrvnem in primoženem sorodstvu. To je pomenilo konec skupnemu bivanju in obedovanjugospodarjev in poslov, prav tako pa tudi konec hišnopravne odvisnosti (prav tam, str. 53).Splošni položaj kmetov je bil, z izjemo izredno slabih letin, boljši od položaja delavcev.Njihovo prehrano so skoraj izključno sestavljali domači pridelki, del pa so jih zamenjalioziroma kupili na trgu. Večinoma je bil kmečki jedilnik sestavljen iz žitnih proizvodov,zelenjave in sadja, vse bolj pa tudi krompirja, ki je v prvi polovici 19. stoletja postajal hranaširokih ljudskih množic. Kmetje so si sami izdelovali tudi obleko, kar jim je omogočalododatne zaslužke vse dokler domače proizvodnje ni izpodrinila tekstilna tovarniškaproizvodnja. Njihovi domovi so bili preprosti in sestavljeni iz stanovanjskega in večgospodarskih poslopij (Rösner 2007, 187).3.3.2 PorokePoroke so se v meščanski družbi sprva sklepale predvsem iz stvarnih razlogov in gospodarskepreračunljivosti. Staršem, ki so svojim potomcem iskali bodoče zakonske partnerje, so bilibolj kot ljubezen in medsebojna naklonjenost zakoncev pomembni različni dejavniki instrategije, s katerimi so si zagotavljali družbeni obstanek oziroma celo napredek na družbenilestvici. Podobno kot pri meščanstvu je bilo tudi pri porokah premožnejših kmetov, ki sosvojim sinovom iskali soprogo, ki bi v zakon prinesla najvišjo možno doto (Burgueire 1996,str. 395). Industrializacija je poleg številnih drugih posledic v delovanju in funkciji družineprinesla novosti tudi na področje sklepanja zakonskih zvez. Zaradi vse večje mobilnosti ljudi,zaposlovanja v tovarnah in osamosvajanja mladih, je stvarne razloge za poroko zamenjala44

ljubezen. Katoliška cerkev je sicer že v srednjem veku, ko je imela popoln nadzor naddružinskim življenjem, torej tudi nad sklepanjem zakonskih zvez, poskusila uveljaviti načelosvobodnega odločanja za zakonsko zvezo. 24 V uvajanjem izrekanja besede 'da' v poročniobred naj bi mladoporočenca izrazila svojo lastno voljo, ne pa volje staršev. Dejansko pa vsedo 19. stoletja do popolne uveljavitve t.i. prostovoljnega vstopa v zakonsko zvezo še ni prišlo,saj so mladoporočenci v strahu pred razdedinjenjem še vedno poročali partnerje, ki so jim jihizbrali starši (Bergant 1981, str. 117).Spremembe pri svobodnejšem sklepanju zakonskih zvez so se v 19. stoletju najprej odrazile vvišjih slojih, proti sredini 19. stoletja pa je nova zakonska praksa veljala tudi že v vseh ostalih.Opuščanje tradicije in svobodnejše odločanje za zakonsko zvezo so spodbudili tudi dejavnikikot so ločevanje družinskega in poklicnega življenja, s katerim so se mladi finančno inčustveno ločili od staršev, žensko delo, ki je zagotavljalo 'novodobno doto v zakonu', uvajanjein podaljševanje obveznega šolanja, zmanjševanje števila otrok in posledično manjšanjedružine, kjer je bila zakoncema omogočena večja stopnja individualnosti (Bergant 1981, str.187).Evropski (med njimi tudi britanski) meščanski moški so se večinoma poročali pri tridesetihletih oziroma še kasneje, če je to zahtevala izgradnja poklicne kariere, ženske pa so bile vpovprečju 5 do 6 let mlajše. Za čas 19. stoletja je bila v meščanskem razredu pogosta tudiprecej višja starostna razlika, ki je v zakon prinesla očetovsko-hčerinski vzorec: soprog je bilizkušen in moder podjetnik, žena pa je s svojimi rosnimi leti vstopila v zakon tako rekoč iznaročja varne družine (Sieder 1998, str. 128). Starost ob poroki se je pri kmečkem razredudvigovala, saj so potomci ostajali dlje časa doma, kjer so obdelovali skupno zemljo(Burgueire 1996, str. 384). Stanje na Slovenskem je bilo v prvi polovici 19. stoletja precejidentično. Tudi tukaj je bila zakonska zveza pod strogim nadzorom družbe in staršev.Sklenitev zakonske zveze je bila odvisna od različnih dejavnikov, npr. gmotnega položaja invelikosti posesti obeh družin, zdravstvenih in delovnih sposobnosti, generacijske zamenjavepri vodenju družinskega gospodarstva, ekonomskih in demografskih sprememb itd. V vasiDolina pri Trstu so se v prvi polovici 19. stoletja ženske v povprečju možile starejše kot24 Katoliška cerkev je nadzor nad porokami vzpostavila s tridentinskim koncilom leta 1563, ko je uvedlazakramentalno formulacijo, po kateri je sklenitev zakonske zveze predstavljala medsebojno pogodbomladoporočencev in cerkveni zakrament. Z jasno izraženo privolitvijo v zakon obeh zakoncev naj bi bila takomoški kot ženska enakovredna člana bodoče zakonske zveze, kar pa lahko brez zadržka zavržemo, saj je ženskapodrejenost vidna že v prevzemu moževega priimka (Accati 2001, str. 30).45

moški; povprečna starost ženske, ko je prvič vstopila v zakonski stan, je bila 24 let, moškegapa leto manj. Prav tako je bilo z drugimi porokami – vdove so se ponovno možile starejše kotvdovci (Verginella 1990, str. 22).Ženitni krog v kmečkih družinah je v marsičem spominjal na meščanskega. Na območjih, kjerje dedoval le eden izmed sinov, je bilo pomembno, da si je dedič našel nevesto, ki je spadala visti kmečki razred, saj se je na ta način kmečka dediščina ohranila ali celo povečala. Ostalisinovi in hčere, ki so ostali brez vsakršne dediščine in so tvorili podkmečki razred, pa so se sporoko lahko dvignili na lestvici, sicer redko, ali pa so ostali na dnu družbene lestvice. Načelu vsakega kmečkega gospodarstva sta stala zakonca, ki sta predstavljala najvišji instancikmečkega dela, njune naloge pa so bile strogo razdeljene. Njuna položaja sta morala biti vesčas zasedena – v primeru smrti enega je morala biti v skladu z ohranjanjem celote kmečkegagospodarstva kmalu opravljena nova zakonska zveza. Predvsem so se večkrat ženili kmetje,saj so ženske zaradi številnih nosečnosti in zapletov pri porodu pogosto umirale (Sieder 1998,str. 54).3.3.3 Pogled na vlogo moškega v družiniMoški so imeli v 19. stoletju kot tudi v celotni zgodovini dominantno vlogo. Dominirali sotako v javni kot tudi zasebni sferi. Moč, ki so jo imeli v zasebni sferi, je izhajala iz zaslužka,ki so ga prinesli domov. V javni sferi so uživali politične pravice, vodilno vlogo so imeli vdružbenih organizacijah, salonih, društvih in vaških gostilnah ter o zadevah, ki so se odvijaletam, s svojimi ženami niso razpravljali. Članstvo številnih meščanskih društev je bilo sicerdostopno tako moškim kot ženskam, vseeno pa so se vloge v društvu razlikovale glede spola.Medtem ko so se moški aktivno udejstvovali na vseh področjih društvenega delovanja, pa toženskam ni bilo omogočeno, kljub temu, da so prispevale enak znesek članarine. Pogosto sobile izvzete iz številnih področij organizacije, niso bile povabljene na letne večerje in nisoimele vstopa v določene prostore, kjer so se zadrževali moški. Društva 19. stoletja so bilanamreč obravnavana kot moška (Hall 1987, str. 64).Osrednja očetovska figura v družini ni bila le domena višjih slojev, ampak je bila fenomencelotne družbe. V meščanskih družinah so predstavljali stik z zunanjim svetom, dom pa jim jepredstavljal azil, kamor so se zatekli pred konkurenčnimi poklicnimi tegobami (Sieder 1998,str. 126). Nadzirali so ženine izdatke, poznanstva in korespondenco, odločali so o46

najpomembnejših gospodinjskih zadevah ter o izobraževanju in porokah sinov. Prav tako someščani imeli svoje zasebne hišne prostore, na primer kadilnico, pisarno, knjižnico, v katereje ženina noga stopila le redko, če sploh (Perrot 1987, str. 173). V kmečkih družinah je moškipredstavljal najvišjo instanco tako v družini sami kot tudi v okviru kmečkega gospodarstva.Njegova patriarhalna vloga je bila pogosto primerjana z vlogo vladarjev – oba sta bila opisanakot stroga, blagohotna, modra in pravična, redkobesedna in odločna. Slovenski kmečki moškiniso kazali čustev, niso poznali šibkosti, se niso bali udariti in so neprestano dokazovali, da v'hiši oni nosijo hlače'. Hladna je bila že njihova lastna vzgoja, saj niso smeli izkazovati potrebpo materinem ljubkovanju, če so jokali pa so bili tepeni. Pri vzgoji lastnih otrok so bili hkratiodsotni in hkrati osrednji liki, ki so nastopali kot izvrševalci kazni (Puhar 1982, str. 161).Moški so v kmečkem gospodarstvu opravljali in nadzirali vsa dela, ki so bila povezana zvečjim tveganjem in telesno močjo, pri tem pa so jim bili podrejeni vsi ostali moški, ki soopravljali kmečka dela (sinovi, posli in vajenci), prav tako pa tudi žena. Moške naloge vokviru doma so bile skrb za njive, travnike, gozdove in vprežno živino (Sieder 1998, str. 25).Kmečko tradicionalno vlogo očeta in moža so z industrializacijo prevzemali tudi očetje vdelavskih družinah.3.3.4 Pogled na vlogo ženske v družiniŽenske so bile tekom zgodovine podrejene moškim, torej svojim soprogom, očetom, bratom,kljub svoji 'manjvrednosti' pa so morale biti pokorne in vdane, potrpežljive, prijazne, nežneitd. (Puhar 1982, str. 108). Tekom srednjega veka, ko je družinsko zakonodajo urejala Cerkev,je kljub nekaterim oblikam čaščenja materinstva in ženskosti 25 ponekod po južni Evropi25 Kult matere božje in brezmadežnega Marijinega spočetja sta častila materinske socialne vloge, materinskoskrb in brezpogojno ljubezen do svojih otrok. Razprava o brezmadežnem spočetju je stara devetsto let in dogmaje bila dokončno sprejeta leta 1854. V 12. stoletju so bile prvič oblikovane predpostavke o 'posebni Marijininaravi', prav tako je bil v tem času uveden Marijin praznik. Najodločnejši imakulisti (t.j. zagovorniki teorije obrezmadežnem spočetju) so bili frančiškani, katerim so se kasneje pridružili še jezuiti. Trdili so, da je bila Marijaočiščenega Evinega izvirnega greha v samem trenutku spočetja. To potrjuje Marijino devištvo in razširi nedolžnomaterinsko ljubezen na vse preostale ženske. Doktrina Marijine izvzetosti od izvirnega greha je bila javnoopredeljena in potrjena na baselskem koncilu leta 1439. Skoraj dve stoletji kasneje, leta 1617 je bila doktrinabrezmadežnega spočetja vsiljena tudi vsem dotedanjim nasprotnikom, določena pa je bila tudi obveznost vsehvernikov, da morajo brezmadežno spočetje in Marijino deviškost vzeti za sveto (Accati 2001, str. 66). Ideje oženskosti in materinstvu so se med drugim razvijale tudi kot posledica krščanskega verskega nauka o ženski.Glavne naloge ženske so bile namreč povezane s skrbjo za dom, moža in otroke. S tega stališča prva ženska vBibliji Eva še ni poosebljala prave ženske, saj je bila zaradi svoje 'pohujšljive' narave, ko je zavedla Adama,izgnana iz Raja in svojega ženskega poslanstva ni uspešno izpolnila. Za prvo pravo žensko je bila označenaMarija, Jezusova mati, saj je bila simbol materinstva in brezpogojne ljubezni do svojega sina (Hall 1987, str. 58).Avtorica podobne primerjave Eve in Marije, L. Accati je zapisala, da je »Evin zarod grešen, Marijin pa47

prevladovalo ženskam sovražno stališče. Ženske so namreč kljub njihovi ponižni vzgojiveljale za »/…/ moralno in duhovno pokvarjena bitja in glavni vir vseh spolnih skušnjavmoških« (Bergant 1981, str. 118), zaradi česar je Cerkev kot družinski temelj postavilapatriarhalno družinsko ureditev. Ob začetku industrijske revolucije je v miselnosti ljudi ševedno prevladovalo bistveno patriarhalno načelo, po katerem je imel mož popolno oblast nadženo. Ta ni imela nobene veljave in samostojnosti, dota, ki jo je prinesla v zakon in tovarniškizaslužek pa sta bila moževa lastnina (prav tam, str. 114).Svet meščanskih žensk je predstavljal dom, kjer so svojim soprogom in otrokom zagotavljalezatočišče in optimalno varnost. Sprva so bile sicer prav tako kot moški aktivno vpletene vproces industrijske produkcije, a so se v drugi polovici 19. stoletja umaknile v zasebno sfero,kjer so prevzele nove vloge – postajale so žene in matere (Sieder 1998, str. 126). Edina pravasfera udejstvovanja žensk v meščanskih družinah sta bila dom in družina .Življenje kmečkih žena ni bilo lahko. Ker so moški skrbeli za težja 'moška' opravila, soženskam pripadala vsa 'lažja' opravila, kot so kuha, skrb za mlado živino, mlekarstvo, pranje,pridelava živil itd. Kljub temu, da so bila njihova dela s stališča moških obravnavana kot lažjain manjvredna, pa so bile zadolžitve žensk težke in naporne, saj so poleg obveznih kmečkihopravil še rojevale in skrbele za svoje otroke. Kljub temu, da so imele ženske v okvirudomačega gospodarstva številne pristojnosti, je bila jasno vidna njihova podrejenost moškim(Sieder 1998, str. 25). V 20. in 30. letih 19. stoletja je do spremenjenega pogleda na deložensk prišlo tudi na kmečkem področju, kar je bilo posledica prebujanja javne zavesti, ženskihprotestov in iznajdbe kmetijskih strojev. Odslej so ženske opravljale le še lažja kmečka dela, vdrugi polovici stoletja pa so bile vse manj zaposlene v kmetijstvu in so vse več opravljale delav mestnih tekstilnih tovarnah (Goody 2003, str. 195).Delavske ženske so kljub napornemu delu v tovarnah in rudnikih predstavljale velik deležvseh zaposlenih. Večinoma so opravljale priučena in nekvalificirana dela ter so dobivale od30 do 50 % nižje mezde od moških tudi v primeru, če so opravljale enaka dela kot oni. Gledeodrešen.« (Accati 2001, str. 73). Eva kot 'ženska – žena' je tista, ki je z aktivnim zapeljevanjem povzročilaAdamov padec, Marija kot 'ženska – mati' pa je s pasivnim sprejemanjem in ljubeznijo prisostvovalaodrešenjskem delovanju svojega sina Jezusa. V razpravi o temeljni ideji katolicizma – brezmadežnem spočetju invlogi žensk v družini in zgodovini sta se kot možni pokazali dve interpretaciji izvirnega greha. Sprva so teologiizvirni greh označili kot poželenje in ženske kot predstavnice hudiča, kasneje pa je bilo poželenje označeno kot'človeška – moška' šibkost in moški so bili razdeljeni na tiste, ki se niso bili sposobni upreti zapeljivi in zli ženskiter tiste, ki jim je to uspelo (prav tam).48

primernosti dela žensk v rudarstvu so šele v zgodnjih 40. letih 19. stoletja v javnostiizbruhnile številne razprave, ki so omenjeno delo opredelile kot nesprejemljivo. Ena izmedhujših posledic ženskega dela v industriji je bila škodljiv vpliv na nosečnost in naraščanjemortalitete. Ženske so namreč delale do zadnjih dni nosečnosti in se prekmalu po poroduvračale na delo. To je pogosto privedlo do smrti, trebušnih obolenj, hitro končane dobedojenja in zgodnjega hranjenja dojenčkov z umetno hrano ter posledično tudi do zvišanjasmrtnosti dojenčkov (Sieder 1998, str. 182). Če ženske zaradi skrbi za majhne otroke niso bilezaposlene, so si morale v skladu z višino moževe mezde poiskati dodatno delo, ki so ga lahkoopravljale na domu. Številne so postale šivilje, perice, vezilje in podobno in njihov zaslužek jepripomogel k temu, da je družina preživela. To pa je zahtevalo veliko usklajevanjagospodinjskih del, vzgoje otrok, pridobitnih dejavnosti in drugega, kar je delavnik žensk le šepodaljševalo (Sieder 1998, str. 182). Na sredini 19. stoletja so delavci svoje plače prepuščaliženam, s čimer so dobile del kontrole nad financami. Naraščala je tudi pismenost žensk, ki soskrbele za osnovno izobraževanje svojih otrok (Perrot 1987, str. 194).Na podlagi zgoraj zapisanih ugotovitev lahko sklepamo, da je bilo meščanskim in delavskimdružinam v 19. stoletju skupno zapiranje pred zunanjim svetom oziroma intimizacija, kar jebilo osnova za nastanek današnje nuklearne družine. Meščanske družine so se zapiralepredvsem z nastajanjem ideologije individualizma in iz strahu pred drugimi družinami, vkaterih so videle nevarnost za lasten obstoj. Delavske družine so se po zgledu meščanskihdružin prav tako začele zapirati vase in se na sredini 19. stoletja privatizirale, ko se je njihovživljenjski standard izboljšal zaradi dviga mezd in lažjih delavskih pogojev. Prav tako pa jebilo tudi v kmečkih družinah, ki so po agrarni revoluciji s pomočjo številnih tehničnih novostisame obdelovale svoje njive, najeta delovna sila pa je sčasoma postala odveč.3.4 Otroštvo3.4.1 Proučevanje otroštva v preteklostiProučevanje zgodovine otroštva je občutljiva in odgovorna zadeva, saj zaradi pomanjkanjaustreznih in verodostojnih virov prepogosto postavljamo presplošne trditve 26 . Zgodovinarji so26 Raziskovanje otroštva je omogočila šele psihoanaliza, katere predmet raziskovanja je bilo zasebno življenje.Najpomembnejša in najuspešnejša je bila DeMausova psihozgodovinska šola, ki je pokazala na dotedanjezmotne predstave o srečnem sobivanju staršev in otrok, kar je opisoval Aries in je otroštvo predstavila kot stalno49

se pri proučevanju otroštva naslanjali na umetniške slike, literaturo, spomine ter kulturneostanke kot so oblačila, običaji in drugo ter pri tem pogosto izhajali iz preveč subjektivnihpogledov nanje. Predvsem najpomembnejšima proučevalcema otroštva – Ariesu (1991) inDeMausu (1974) so šle številne kritike na ta račun. Prvemu so očitali podcenjevanje naraveotroštva znotraj spremenjenih družbenih odnosov ter zanikanje starševske ljubezni, saj naj bipo njegovem mnenju starši v svojih otrocih videli le zabavo (Batistič Zorec 2003, str. 30),drugemu pa (ne)namerno zatajitev dejstva, da so bili detomori le ena od oblik nadzorovanjarojstev. Bili so sicer zakonsko prepovedani, a so večinoma do 16. stoletja ostali nekaznovani.Očitajo mu tudi, da naj bi prepogosto spregledal številna etnografska sporočila in ode ootrocih ter njihovi pravilni vzgoji, zaradi česar je izdelal mnenje o mučeništvu otrok vzgodovini (Heinsohn 1993, str. 282). Kljub številnim kritikam pa sta oba zgodovinarja zvidika današnjega poznavanja otroštva v preteklosti zelo pomembna, a se glede pogleda naotroka in otroštvo v preteklosti medsebojno zelo razlikujeta. Medtem ko je bilo, kot meni M.Batistič Zorec (2003, str. 29), po Ariesu tradicionalno otroštvo srečno vse do trenutka, ko jeotroke od sveta odraslih, v katerega so bili vključenih do trenutkov, ko niso bili večpopolnoma odvisni od skrbnikov, ločila obvezna šola, pa DeMause zgodovino otroštvaopisuje kot dolgoletno obdobje nočne more, iz katere se šele prebujamo. Zapiše, da dlje ko sevrnemo v zgodovino, manj je bilo skrbi namenjene otrokom in ti so bili pogosteje žrtveumorov, pretepanj, zlorab in zapuščanj. Po mnenju DeMausa (2009, str. 2) številnizgodovinarji tega niso opazili, saj je bilo proučevanje zgodovine bolj omejeno na javna kotzasebna zgodovinska področja, za odsotnost raziskav zgodovine otroštva pa so krivilipomanjkanje verodostojnih virov. Pogled na zgodovino otroštva se je začel spreminjati šele sFreudovo psihoanalizo in proučevanje zgodovine otroštva je šele od takrat dlje ena glavnihnalog psihologov, sociologov in antropologov.3.4.1.1 'Neobstoječe' otroštvoPo Ariesu (1991) otroštvo do 17. stoletja ni obstajalo, kar lahko sklepamo iz avtorjevihnavedb, da se ni samostojno pojavljalo v upodabljajoči umetnosti, odsotna pa so bila tudiotroška oblačila. Tekom 16. in 17. stoletja je predvsem v višjih slojih prišlo do prave'evolucije' z vse pogostejšim slikanjem otroških portretov, imenovanih putta, in uvajanjemambivalenco in boj otrok, da so svojim staršem v zameno, da so jih le-ti ohranili pri življenju, ugajali. Aries pa jetrdil, da je bil otrok do 17. stoletja, v katerega pade odkritje otroštva, srečen in svoboden, saj je bil enakovredenodraslim (o čemer je sklepal na podlagi prikaza otroka kot pomanjšanega odraslega) (Salecl 1987, str. 212).50

posebnih oblačil, ki so otroke ločevale od odraslih (Aries 1991, str. 165). V antični dobi 27 jebilo sicer veliko pozornosti umetnikov namenjeno upodabljanju malih angelov – helenističniherotov, vendar se je antično občutenje otroštva tekom srednjega veka izgubilo. Otroci so bili vsrednjem veku obravnavani kot pomanjšani odrasli, ki so se od odraslih razlikovali samo povelikosti. Vendar pa dejstvo, da v srednjem veku občutenje otroštva kot posebnegaživljenjskega obdobja še ni bilo prisotno, ne pomeni, da starši svojih otrok niso cenili. Vsrednjem veku ljudje še niso razvili zavesti o posebni otroški naravi in o posebni skrbi, ki jootroci potrebujejo, predvsem pa pozornosti niso posvečali najmanjšim otrokom, saj nisovedeli, če bodo ti preživeli najzgodnejša leta življenja. Ko so otroci obdobje največjesmrtnosti preživeli, so takoj vstopili v svet odraslih. O tem pričajo številne umetniškeupodobitve iz srednjega veka, na katerih otroci nikoli niso bili upodobljeni sami, ampakvedno le v družbi z odraslimi, prav tako pa nam o 'otroški odraslosti' priča tudi oblačilnakultura srednjega veka – otroci so bili namreč oblečeni kot njihovi starši. Do prvih spremembje prišlo že v 14. stoletju, predvsem pa v 16. stoletju, ko se je v vrhnjih slojih znotraj družinepojavilo t.i. prvo občutenje otroštva. V tem času so se v umetnosti razcveteli tudi prvi otroškiportreti. Ženske so se nad svojimi otroki in varovanci vse bolj odkrito navduševale, sezabavale ob otroški razposajenosti, kar je naletelo na odpor številnih nasprotnikov, ki so trdili,da se »/…/ starši z otroki zabavajo kot s psički in majhnimi opicami« (prav tam, str. 169).Po DeMausu (v Heinsohn 1993, str. 282) je obdobje prazgodovine, antike in srednjega ternovega veka do 17. stoletja obdobje neizmernih muk otroštva, detomorov, zapuščanj otrok inambivalence. Prvo obdobje, ki ga postavi v čas do 4. stoletja, je zanj najstrašnejše, saj naj bitakrat starši množično ubijali in mučili svoje otroke. Pri tem se je oziral na pričevanja antičnihpiscev, ki so pisali, da so bili detomori vsakodnevna praksa (starši so svoje otroke vrgli v rekoali jarek, jih stradali ter zapuščali na samotnih poteh, kjer so otroke napadle in pojedle divježivali itd). Ubiti so bili predvsem tisti otroci, ki so imeli vidne deformacije na telesu ali pa sole preveč jokali, prav tako pa tudi deklice, o čemer nam pričajo tudi podatki o deležu moškihin žensk že v antični in kljub prepovedi detomora na ozemlju Rimskega cesarstva leta 374tudi kasnejši dobi. 28 O številnih detomorih, ki so bili stalnica v vseh predantičnih in antičnih27 Stari Grki in Rimljani so se zavedali pomembnosti vzgoje otrok v prave državljane, do svojih otrok so gojiličustvene odnose, vseeno pa so številne bolne in pohabljene tudi ubili. Ekstrem v tem oziru je bila Šparta, kjer sopri življenju ohranili le najmočnejše otroke, torej tiste, ki so preživeli padec v vedro vode in se niso utopili(Batistič Zorec 2003, str. 29).28 V srednjem veku so številčno prevladovali moški, kar je bila posledica ubijanja deklic. Podatki iz leta 801 nampričajo o razmerju 100 žensk in 156 moških, kasnejši podatki iz leta 1391 pa še o višjih številkah (100 žensk in172 moških) (DeMause 2009, str. 31).51

kulturah, nam pričajo tudi žrtvovanja otrok bogovom, saj so arheologi našli številna otroškaokostja, zakopana v templjih ali uporabljena pri gradnji le-teh, v njihovih zidovih (DeMause2009, str. 29). Naslednje obdobje po DeMausu (prav tam, str. 34) je obdobje med 4. in 13.stoletjem, in sicer je to čas zapuščanja otrok. V teh tisoč prehodnih letih so se starši že bilisposobni upreti svoji morilski žilici in so otroke obranili smrti s tem, da so jih poslali oddoma. Starši so že v antiki zapuščali svoje otroke tako, da so se jim odpovedali in jih prodalikot sužnje, uporabljali kot talce ali kot varščino pri zadolžitvi. Otroci so bili tisti, ki soodplačevali 'grehe in dolgove' svojih staršev. Starši višjih slojev so tekom celega srednjegaveka in še kasneje svoje komaj rojene otroke pošiljali k dojiljam, nato pa so bili takoj poslaniv 'dobre domove', kjer so se ali učili vajeništva ali pa so opravljali delo sluge. Stiki s starši sobili do skoraj dopolnjenega 17. leta minimalni, čustvene bližini ni bilo. Starši so pogostoiskali izgovore, zakaj svoje otroke pošiljajo od doma: med njimi so bili najpogostejši učenjegovora, ozdravitev otrokove plašnosti in boljše zdravje pri drugi družini. Kot oblikazapuščanja otrok, ki so ostali pri starših in se je odrazila predvsem na telesnem in čustvenemnivoju, je bila univerzalna praksa povijanja, s čimer so otroka zaščitili pred samim seboj, sajje bil 'otrok nevaren in bi si lahko izpraskal oči'. Dojenčki, stisnjeni kot lesene klade, so zaradinezmožnosti premikanja in zastalega krvnega obtoka pogosto zboleli za gangreno. Ko jeobdobje povijanja minilo, so starši svoje otroke začeli fizično omejevati – otroke so privezaliob stol, da se le-ti niso 'živalsko' plazili, jim natikali steznike za pravilno držo, na oblačilavezali povodce in podobno (prav tam, str. 43). V obdobju med 14. in 17. stoletjem je nastopilčas ambivalentne modalitete, ko se je otroka dalo po mnenju odraslih preoblikovati kotplastelin. Zato so v tem času postajale vse pogostejše represivne vzgojne oblike kot so bilefizična kazen, s katero so iz otroka izbijali zlo, zastraševanje z izmišljenimi prikaznimi inpošastmi, ponekod so poredni otroci celo prisostvovali ogledu mučenja in obešanja 'porednih'odraslih (Batistič Zorec 2003, str. 34).Ambivalentni odnos do otrok analizira tudi R. Salecl (1991), ki zapiše, da ambivalenca izhajaiz otrokove nedolžnosti na eni strani in njegove grešnosti na drugi. Kljub poudarjanju otroškenedolžnosti pa je le-ta vedno ostajala vprašljiva in vezana le na komaj rojene nebogljeneotroke, medtem ko so bili vsi otroci, že dovzetni za vzgojo, 'zli in pokvarjeni'. Otrokovagrešnost izhaja iz krščanske ideologije o izvirnem grehu, s katerim se rodi vsak zemljan inkaterega je kot otrok delno očiščen s krstom (krstili so tudi mrtvorojene otroke). 'Delno' zato,ker je bilo tekom odraščanja potrebnega še 'veliko očiščevanja, ki ni bilo dokončno opravljeno52

s krstom'. 29 Tukaj je bila pomembna vloga pripisana staršem, ki so morali svojega otrokapravilno vzgojiti, tudi s silo, če je bila le-ta potrebna (Salecl 1991, str. 25).3.4.1.2 'Odkritje' otroštvaKot smo že zapisali, je po Ariesu v 17. stoletju prišlo do novega občutenja otroštva, kar bilahko označili tudi kot 'odkritje otroštva'. Do le-tega je tokrat prišlo zunaj družine, saj somoralisti in vzgojitelji vse bolj obsojali odnos, ki se je razvil v 16. stoletju in je otroka označilza igračo. Pojavijo se prva otroška oblačila, ki otroke tudi v tem pogledu ločijo od odraslih –otroci so imeli na ramenih oblačil pritrjena dva trakca, ki sta visela preko hrbta. V tem času soplemiške družine začele opuščati igro, veseljačenje in razvajanje svojih otrok, to prakso pa sovedno bolj sprejemale ljudske množice. Moralisti in vzgojitelji so začeli zanimanje za otrokausmerjati na psihološko področje, saj so menili, da je potrebno prodreti v miselnost otroka inv skladu z njo prilagoditi vzgojna sredstva (Aries 1991, str. 171). V otrocih so videli božjestvaritve in v skladu z razsvetljenstvom tudi razumna bitja, iz katerih je z vzgajanjempotrebno narediti odrasle razumne kristjane (Aries 1988a, str. 185). Otroštvo ni bilo večkratkotrajno in omejeno na čas nebogljenstva in odvisnosti, ampak se je podaljšalo po zaslugiuvajanja šolstva (Aries 1988b, str. 187). Otroci so postali »/…/ majhne rastlinice, potrebnevzgajanja« (Aries 1991, str. 171). Najpomembnejša pedagoška predstavnika tega časa,Komenski in Locke, sta poudarjala pomembnost otrokove igre, spodbujanja njegoveradovednosti in aktivnosti ter obenem tudi zdrave mere discipliniranja (Batistič Zorec 2003,str. 36).V naslednjem stoletju je uvajanje šolanja postavilo ločnico med svet otroštva in svetodraslosti. Uvedena je bila šola, ki je nad doslej svobodnim in brezskrbnim otroštvomvzpostavila prisilno disciplino. Vseeno pa šolstvo ni bilo enotno, ampak diferencirano gledena družbeni položaj. Nižji stanovi vseh starosti so se šolali v navadnih osnovnih šolah, ki sonudile nižjo stopnjo izobrazbe, srednja in višja pa je bila prihranjena meščanskim slojem,katerih sinovi so se šolali na licejih in kolegijih. Institucionalizirana skrb za vzgojo se jerazlikovala tudi glede na spol – omenjene meščanske šole so obiskovali dečki, medtem ko so29 Starši so svoje otroke očiščevali in 'spreobračali' s primerno vzgojo, ki je bila v večini primerov represivna, sajje bilo 'prirojeno pokvarjenost' iz otroka po njihovem mnenju najlažje izgnati s fizičnim kaznovanjem inustrahovanjem. Krst je opravil le simbolično očiščenje izvirnega greha, starši pa so imeli nalogo izvirni grehizbrisati dokončno. Vzgoja naj bi otroka dokončno očistila njegove grešnosti in pokvarjenosti, ki mu je bila danav zibko (Salecl 1991, str. 25).53

deklice ostajale pod domačim, materinim okriljem. Starostna nediferenciranost je bila v šolahukinjena konec stoletja v meščanskih slojih, kjer so bili prvič uvedeni po starosti urejenirazredi, kakršni so v veljavi še danes (prav tam, str. 39).De Mause (v prav tam, str. 40) je časovno obdobje, ki je po Ariesu imenovano čas 'odkritjaotroštva', poimenoval obdobje intruzije, ki naj bi trajalo do sedemdesetih let 19. stoletja. To jebil čas, za katerega je značilno starševsko nadziranje vsakega delca otroškega življenja. Staršiso nadzirali otrokovo razvijajočo se osebnost, njegove potrebe, želje in nagone. Predvsemmatere so bile tiste, ki so prevzele nadzor nad otrokovo onanijo in podobnimi 'nezdravimi'dejanji. Niso pa več vzgajale s palico in telesnimi kaznimi, ampak predvsem z ustrahovanjem,grožnjami in zbujanjem slabe vesti pri otroku.19. stoletje je opredeljeno kot čas reševanja otroka, pri čemer so se zgodovinarji inproučevalci otroštva sklicevali predvsem na izkoriščanje otroške delovne sile. V prvi polovicistoletja so namreč obstajale skrajne družbene in življenjske razmere, ki so bile sicer posledicegospodarskega napredka. Močno je poraslo prebivalstvo, revščina, število brezdomcev inrazvijajoči se kapitalizem se za svoj uspeh lahko zahvali predvsem poceni delovni sili, kateroso predstavljali tudi izkoriščani otroci – industrijska revolucija je pomenila začeteknajstrašnejše bede otroštva. S prvimi omejitvami otroškega dela na polovici stoletja je žeprišlo do številnih humanitarnih nagibov v prid otroku 30 , vseeno pa se je z njimi povečaloštevilo otrok, ki so postopali po ulicah in padali v kriminal. Kot posledica tega so nastajaleprve reformatorske in industrijske šole, ki so bile namenjene predvsem zaščiti in moralnikorekciji otrok. Do sprememb je v 19. stoletju prišlo tudi na področju prava, ki je začelootroke ščititi ločeno od odraslih, nastajale pa so tudi prve socialne službe, ki so vse pogostejeposegale v intimno družinsko okolje in prevzemale nadzor nad vzgojo otrok (prav tam).30 Že v 18. stoletju so se v času razsvetljenega absolutizma oblikovale filantropske ideje, ki so poudarjale pomenljubezni do sočloveka. Filantropi so menili, da je pomoč revnim temeljni izraz občutljivosti človeka in so že včasu humanizma in renesanse poudarjali krščansko usmiljenje do neprivilegiranih. Državni aparat, ki je nastajalkonec 18. stoletja, je skušal uravnavati naraščajočo populacijo, predvsem tisto, ki se ni vključevala v merkantilnogospodarsko politiko (revni, bolni, potepuhi, sirote itd.), prav poseben poudarek pa je bil namenjen vzgojni skrbiza otroke. Filantropske ideje so svojo protiutež našle v številnih protiidejah, med katerimi je bila tudiMalthusova ideja o zakonu narave in preživetja. Malthus je nasprotoval vsakršni pomoči soljudem, saj naj binekontrolirana rast prebivalstva vedno privedla tudi do številnih 'izrodkov narave'. Po njegovem mnenju so bilitrpljenje, pomanjkanje in poguba nižjih slojev neizbežni in vsakršna pomoč zato nesmiselna. Njegov nauk jevplival na spremembo zakonodaje za revne; v Veliki Britaniji je bila leta 1834 spremenjena zakonodaja, ki jerevnim, ki niso bivali v prisilni delavnici, odtegnila podporo (Mrgole 1999, str. 85).54

Po De Mausu (v Batistič Zorec 2003, str. 43) se konec 19. stoletja začenja obdobjesocializacije, vzgoja se usmerja v otroka samega in vse manj postaja proces proti njegovivolji. V tem času prvič v zgodovini otroštva interes za otroke pokažejo tudi meščanski očetje,ki otroke poučujejo ter pomagajo materam pri vzgoji.3.4.2 Otroštvo v različnih modelih družinske socializacije3.4.2.1 Otroštvo v meščanskih družinahKot posledica oblikovanja ideologije individualizma med meščanstvom v 18. in 19. stoletjuter vzpostavitve zasebnosti in družinske intime se je spremenil tudi odnos staršev do otrok inpogled nanje. Meščanstvo je čas otroštva prvič v zgodovini videlo kot čas vzgoje otroka,katere cilj je razumen odrasel človek. Kljub bolj mili vzgoji pa je oče še vedno ostalneizpodbitna avtoriteta, ki so se ji otroci uklanjali med drugim tudi zaradi tega, ker se ji jeuklanjala mati. Na prehodu stoletij so starši svoje 'nepopisane listke' poskušali obvarovatipred 'pokvarjenim zunanjim svetom' in so otroke zapirali v okvir domačih zidov (Sieder 1998,str. 130).Britanske meščanske družine so bile prve, ki svojih otrok niso več pošiljale živet k tujcem.Čez noč obogatelim meščanom se je na podlagi individualistične ideologije, ki so jo razvili,zdelo neprimerno, da bi njihovi otroci živeli zunaj njihovega nadzora. Najprej so zato ukinilisluženje in učenje pri tujih družinah za deklice in kmalu tudi za dečke, saj so se starši bali, dabi se družili z nižjimi stanovi (Gillis 1999, str. 79). Meščanski otroci so šele proti sredini 19.stoletja lahko spoznavali ulice, ki so bile delavskim otrokom že tako dolgo poznane. Vzgojaotrok je potekala glede na njihov spol. Deklice in dečki so bili redko vzgajani skupaj; pogostoje deklice vzgajala mati sama, poleg branja in pisanja pa so se učile tudi igranja klavirja,plesa, različnih ročnih spretnosti, religije in tujih jezikov. V vzgoji deklic sta umanjkalanaravoslovje in tehnika, to pa predvsem zato, ker v življenju meščanske odrasle ženske nistabila pomembna. Vzgoja je namreč morala deklice v prvi vrsti pripraviti na krog družabnihobveznosti znotraj doma. Za razliko od deklic pa so se dečki pogosto šolali na javnih inzasebnih šolah oziroma kasneje pod mentorstvom domačega učitelja. Pripravljali so sepredvsem na kasnejši poklicni konkurenčni boj (Sieder 1998, str. 132).55

Če se slovenski dečki in deklice v otroštvu niso razlikovali po oblačilu, pa je bilo slednjepokazatelj stanovske pripadnosti. Medtem ko so bile otroške obleke in obutev v kmečkihdružinah redkost, saj so bosonogi otroci večinoma nosili le dolge srajce, kasneje pa prikrojenastara oblačila staršev, pa v meščanskih družinah oblačila niso predstavljala večjih stroškov,čeprav so otroške čevlje tudi meščani kupovali bolj poredko. Ko so meščanski otroci shodili,so univerzalne srajce zamenjali s svojo prvo pravo obleko. Oblačilna kultura meščanskihotrok je sestavljala celotno oblačilno opravo – od čepice do nogavic (Puhar 1982, str. 120).Britanski meščanski dečki in deklice so bili do petega leta starosti nerazločljivi, saj so obojinosili dekliška oblačila (čipkaste ovratnike), po petem letu pa je bil v deških oblačilih videnvse večji vpliv ljudske in vojaške oblačilne kulture. Ljudske dolge hlače in uniforme someščanski sloji prevzemali zaradi njune 'modernosti' in osvobajanja tradicionalnih oblačil(Aries 1991, str. 83). 313.4.2.2 Otroštvo v delavskih družinahV nasprotju z meščanskimi otroki, ki so svoje otroštvo preživljali ob igri in učenju, pa so biliotroci delavcev na začetku industrijske revolucije poleg odraslih tudi sami zaposleni vmanufakturah in tovarnah. V prvih desetletjih 19. stoletja so otroci v Angliji predstavljali 80% vse delovne sile v tekstilni industriji, na Slovenskem pa konec predmarčne dobe njenotretjino (Čepič idr. 1979, str. 427). Zaposleni so bili pri svojih očetih, ki so delali v bombažnihdelavnicah, in sicer med osmim in devetim letom starosti kot čistilci, kasneje kot česalcibombaža in okrog sedemnajstega leta začeli s prejo (Gillis 1999, str. 67). Dokler so bili otrociše majhni, so bile družinske razmere izjemno težke. Zaradi njihove za delo neprimernestarosti je bila od dela odsotna tudi mati, ki je zanje skrbela, oče pa je bil tisti, ki je s svojonizko mezdo preživljal svojo družino. Ko so otroci dopolnili leta, v katerih bi danesobiskovali nižje razrede osnovne šole, so odšli na delo. Zaposleni so bili v številnih tovarnah,manufakturah, delavnicah in rudnikih, skratka povsod, kjer so bili zaposleni tudi odrasli.31 Zapisane Dickinsonove besede o Oliverjevem oblačilu pričajo, kako so oblačila zaznamovala človekovo usodože v najzgodnejših letih. Ko je Oliver Twist dobil svojo prvo obleko, ga je le-ta označila in mu jasno dala vedeti'kam spada': »Kako sijajen primer, kaj stori obleka, je bil mali Oliver Twist! V volneni odeji, v katero je bildoslej zavit, bi bil lahko plemiški ali beraški otrok, v zadregi bi bil človek najbistrejšega očesa, če bi bil moraloznačiti novega zemljana v stališče v človeški družbi. Sedaj pa, v stari katunasti obleki, ki je v dolgotrajni službipožoltela, je dobil hipoma znamenje in pečat svojega stanu: občinsko dete – sirota iz ubožnice – ponižan inizstradan trpin – tepli ga bodo in suvali po svetu – vse ga bo zaničevalo, usmilil se ga ne bo nihče. Oliver jekričal na vse grlo. Ko bi bil mogel vedeti, da je sirota, prepuščena nežni skrbi srenjskih nadzornikov inoskrbnikov, bi bil nemara še glasneje vpil.« (Dickens 1976, str. 8).56

Otroško delo je bilo sicer plačano z nizko mezdo, a je vseeno odločno pripomoglo k zvišanjudružinskega proračuna. Otroci angleških tovarniških delavcev so v družinsko blagajnoprispevali 28,2 % vsega družinskega prihodka, otroci rudarjev pa 23,9 % (Heywood 2001, str.135). Zaradi tega tudi pri delavskih družinah na začetku 19. stoletja opažamo trend, da sosvoje otroke dalj časa obdržali doma, saj se je staršem bolj 'izplačalo' imeti več otrok in še vsepod lastno streho, kot pa jih poslati k tujcem, katerim bi ti otroci lahko prinašali dodatnezaslužke. Družina je na ta način ostajala nedotaknjena (Gillis 1999, str. 67). Kasneje, ko jebilo delo otrok z zakonom urejeno tako, da so otroci dalj časa ostali doma, so bili številnizaradi delovne odsotnosti staršev zanemarjeni in prepuščeni sami sebi. Postajali so 'otrociulice'. Mlajše otroke so pazili starejši otroci, stari starši, sosedje. Delavska družina si namreč vboju za lasten obstanek ni upala privoščiti, da bi otrokom posvečala dodatno skrb v času, kole-ti niso imeli pouka. Starejši otroci so dneve prebijali na ulicah, kjer so s priložnostnimi deliiskali možnosti dodatnega družinskega zaslužka, prav tako so nabirali klasje, suhljad, premog,krompir in podobno, kar so opravičevali kot pravico ubožnih (Sieder 1998, str. 187).3.4.2.3 Otroštvo v kmečkih družinahTudi otroci kmečkih družin, ki so preživeli prva leta svojega življenja (o visoki umrljivostismo že pisali), dolgo niso uživali ljubezni in nege, kakršna je bila v meščanskih družinahpravilo in nuja že od samega začetka stoletja. Predstavljali so delovno silo na kmetiji. Že včasu protoindustrializacije angleški starši svojih otrok niso več pošiljali na delo k sosednjimdružinam, ampak so otroci ostajali doma, kjer so skupaj s starši proizvajali izdelke za trg.Zaradi vedno večje revščine na podeželju so bili primorani ostati doma in s svojim delomprispevati v domačo blagajno (Heywood 2001, str. 130). Na Slovenskem se je praksapošiljanja otrok k tujim družinam obdržala, predvsem so domači dom zapuščali najrevnejšiotroci, ki so bili že zelo zgodaj postavljeni pred dejstvo, da se morajo preživljati sami, inotroci, ki so izgubili enega od staršev. Najslabše se je godilo pastirjem in pastiricam, sajnjihovo delo ni obetalo ničesar in zanj niso dobili niti najmanjšega plačila, če izvzamemooblačilo, ki so ga prejeli enkrat letno. Delali so celo leto od jutra do mraka, vseeno pa so svojedelo radi opravljali, saj jim je omogočalo, da so ostali med vrstniki in niso prevzemali vlogodraslih. Ko so dosegli petnajst let, so postali hlapci in dekle, kar je sicer pomenilo majhnoplačilo, vendar pa tudi težja in odgovornejša dela. Številni posli so skrbeli tudi zagospodarjeve otroke. To je bila zaposlitev, ki je številnim 'pestrnam' pomenila težaško delo, skaterim so prevzele dolžnost odraslih ljudi (Puhar 2004, str. 316).57

V literaturi o kmečkih družinah tega obdobja pogosto zasledimo predpostavko o brezbrižnostikmečkih mater do svojih otrok. Shorter (v Sieder 1998, str. 34) je na podlagi sklepanja gledena visoko smrtnost kmečkih otrok, zdravniška poročila in pripovedi trdil, da je bilo kmečkootroštvo nasprotni pol meščanskega otroštva, kjer so v skladu s spremenjenim odnosom dootroštva matere svojim otrokom že izkazovale nesebično materinsko ljubezen. Kmečkematere naj bi bile po njegovem mnenju do svojih otrok brezbrižne in ravnodušne. MnenjeElisabeth Badinter je bilo, da materinstvo ni univerzalna ženska lastnost, ki bi samoumevnoobstajala tekom zgodovine, ampak družbena vloga, ki so jo ženske prevzele tekom 18. in 19.stoletja, Carola Lipp pa je podala nasprotujočo tezo in poudarila, da je materam 18. in 19.stoletja primanjkovalo »empatije in spontanosti«, zaradi česar so bile označene za brezbrižnein ravnodušne (Sieder 1998, str. 34). Dejstvo pa je, da so kmečke matere svoje dojenčke,zavite v štručke, pogosto pustile cel dan na robu njive, ki so jo obdelovale. Majhni otroci sobili prepuščeni sami sebi ali pa v oskrbo starejšim bratom in sestram, če le-ti seveda niso pravtako obdelovali njiv. Univerzalno razširjeno zavijanje v štručko, ki je postopoma izginjalo v19. stoletju (najprej v Veliki Britaniji in Franciji, med zadnjim pa v Avstro Ogrski), je sicerpreprečevalo številne bolezni in poškodbe, a je obenem tudi preprečevalo vzpostavljanječutnega odnosa med materjo in novorojenčkom (Sieder 1998, str. 41). Razlogov za povijanjeje bilo več. Ljudje so verjeli, da je otrok utelešenje zla, zato ga je bilo potrebno obvarovati, dane bi poškodoval sebe in drugih. Prav tako je bilo s povijanjem mogoče 'ozdraviti živalskodržo telesa' in prekriti otrokove spolne organe. Prav tako so se jim otroci, ki so bili zaviti vpovoje, zdeli bolj pridni in so manj jokali (Puhar 1982, str. 53). Poleg povijanja v štručko paje intimnost med materjo in dojenčkom ovirala tudi uporaba cucljev in zibelk; prvi sonadomeščali dojenje, druge pa vzpostavljanje vsakršne bližine med nebogljenim bitjem innjegovo mamo. Z odraščanjem kmečkih otrok se je strogost staršev še povečevala. Otroci sože takoj po dopolnjenjem četrtem letu starosti prvič dobili redno zaposlitev na kmetiji inzadolženi so bili za opravila, katere so v skladu z leti lahko opravljali. To so bila številnaopravila na polju, travniku ali gozdu, pri vzreji živine in rokodelskih opravilih. Pri delu jeveljala starostna hierarhija, mlajši so se učili od starejših. Njihove zadolžitve se v otroštvuniso ločevale po spolu, kasneje pa se ločevanje ni kazalo le v zadolžitvah na kmetiji, pač patudi v oblikovanju mladinskih skupin in splošni prostorski segregaciji kmečke mladine pospolu. Predvsem iz deških mladinskih skupin so se oblikovale fantovščine, ki so imeleštevilne naloge v okviru podeželja, medtem ko so dekliške skupine ostale neorganizirane inbolj kot ne posledica naključnih srečanj (Sieder 1998, str. 41).58

Odnosi med sorojenci so se razlikovali glede na tip kmečkega gospodarstva. Kjer je veljalonačelo, da po smrti staršev deduje prvorojenec, je le-temu že od malih nog pripadalo posebnomesto, ki se je kazalo v prednosti za jedilno mizo, pri težavnosti opravil na njivi inpriljubljenosti pri starših. Ni pa vedno dedoval prvorojenec, ampak sta starša tekomodraščanja svojih otrok določila najprimernejšega dediča. Zaradi tega je med sorojencipogosto prišlo do rivalstva, ki je vztrajalo vse do trenutka, ko je bil določen dedič. Dopodobnega rivalstva pa je prihajalo tudi na kmečkih gospodarstvih, kjer se je zemlja delilamed vse potomce in se je dediščinska vrednost znižala z vsakim naslednjim novimsorojencem (Sieder 1998, str. 40). Najstarejša hči je po smrti matere do nove očetove porokeprevzela mesto glavne gospodinje, s čimer je postala 'nadomestna mama' svojim bratom insestram. Pogosto so bile starejše sestre in bratje tudi učitelji mlajših, niso pa jih učili le šolskihzadev, ampak tudi vsakodnevnih – hišnih opravil, skrbi zase in podobnega. Če je starejšasestra pogosto nasledila pokojno mater, pa je mlajša večinoma ostala doma ob svojih ostarelihstarših in skrbela zanje, medtem ko so ostali potomci odšli od doma in je domačijo podedovalle eden od sinov (Perrot 1987, str. 220).Na kmečkih gospostvih pa so bili pogosti tudi številni otroci poslov, ki so v 19. stoletju nakmetijo prihajali stari med dvanajst in štirinajst let, v prejšnjem stoletju pa že z desetimi leti.Od svojih novih skrbnikov so prejeli le malo nežnosti in primerne nege, ta prva delovnaizkušnja pa je bila zanje zelo tudi travmatična, saj so se morali ločiti od svojih staršev insorojencev. Pri delu, ki so ga opravljali, se glede na leta niso razlikovali od svojih vrstnikov –kmetovih sinov in hčera, katerih najmlajši so prav tako kot vsi izkazovali spoštovanjeglavnemu hlapcu (Sieder 1998, str. 52).3.4.3 Nadzorovanje in discipliniranje otrok v prvi polovici 19. stoletjaV skladu z otrokovo 'pokvarjeno' naravo, ki je kljub številnim naprednim idejam na področjuvzgajanja otrok prevladovala v prvi polovici 19. stoletja, so se številni starši ne glede nadružbeni položaj še vedno posluževali najrazličnejših represivnih oblik in metodnadzorovanja in discipliniranja. Med najpogostejše je sodilo zastraševanje z izmišljanjemnajrazličnejših prikazni, kar je veljalo za uspešno vzgojno sredstvo. Čarovnice, v katere so sespremenile naključne mimoidoče sosedove starke, volkodlaki in pošasti, v katere so sepreoblekli starši, da bi vzgojni učinek povečali, Turki in Romi, Miklavževi parklji,spomladanski kurenti in številni drugi liki so služili enemu in edinemu cilju – prestrašiti59

otroka ter ga s tem navaditi na disciplino, poslušnost in pokornost staršem. Na Slovenskem jeza glavnega ustrahovalca veljal Bog, ki 'z neba vse vidi in vse ve' in v skladu s tem odloča očlovekovi usodi, nebesih in peklu, pri tem pa je imel na delu pomagače tudi na zemlji, in sicer'vohune' angele varuhe. V 19. stoletju, ko je šola postajala obvezna, pa je tudi ta postajalasredstvo ustrahovanja (Puhar 1982, str. 179).Tako na Slovenskem kot tudi v Veliki Britaniji in verjetno po celotni Evropi tistega časa, jekot temeljito sredstvo ustrahovanja in discipliniranja otrok veljal ogled mučenj in javnihusmrtitev (Salecl 1987, str. 213). Velik vzgojni pomen so starši pripisovali tudi bližnjimsrečanjem z mrliči. Tem so se otroci na vse pretege upirali, a izognitev je pomenila kršitevmoralnih norm. Na Slovenskem so v Beli Krajini in na Dolenjskem celo verjeli, da stik zmrličem ozdravi telesne bolezni in odpravi kožna znamenja. Oblika otroškega zastraševanjana Slovenskem je bilo tudi zdravilstvo, saj so starši in vaški zdravilci številne nepravilnostiodpravljali z naravnimi zelišči in čarovniškimi mantrami; otroka, ki je nehote pomočilposteljo, so trikrat udarili po riti in od tem izgovarjali 'čudežne besede' (Puhar 1982, str. 196).Ljudje so verjeli, da šele pravilno ustrahovanje omogoči pravilen razvoj otroka v celovitoodraslo osebnost. Ko se je stopnja fizičnega nasilja zmanjševala, so starši iskali nadomestkeza tepež. Pri tem so bile med državami velike razlike in Velika Britanija je z ozira telesnihkazni in ustrahovanja prav gotovo spadala med najbolj represivne evropske države. V 18. in19. stoletju je bilo v Veliki Britaniji pogosto zapiranje otrok v kleti, temne prostore in omare,kjer so v strahu čepeli ure in ure. Matere so svoje otroke tudi velikokrat 'pozabile' zaklenjenev sobah. Otroci so bili pogosto tepeni tudi kadar so se ponoči zaradi hudih sanj zbujali vsolzah (DeMause 2009, str. 50). Šiba je osrednje mesto v domu in šoli ohranila še skozicelotno 19. in 20. stoletje in bila kot šolsko vzgojno sredstvo prepovedana šele leta 1986.Francija je bila s tega stališča otrokom bolj prijazna, saj so se starši telesnih kazni posluževalimanj, že v 19. stoletju pa so uporabljali predvsem ostale disciplinske kazni (npr. odvzemigrače ali sladice) (Salecl 1987, str. 213).60

4 VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE V VELIKI BRITANIJI IN NASLOVENSKEM V PRVI POLOVICI 19. STOLETJA4.1 Pedagoški nazori v prvi polovici 19. stoletjaNa področju vzgoje in izobraževanja so v 19. stoletju obstajala številna napredna prepričanja,ki so v ospredje postavljala otroka in njegovo individualnost, vseeno pa je bilo dejansko stanjev odnosu do otroka precej drugačno. Misleci oziroma reformisti 19. stoletja, kot bi jim lahkorekli, ker so postavili pomembne temelje današnjemu šolskemu sistemu, so spremenili odnosdo otroka in ga začeli obravnavati ločeno in ne več kot lastnino staršev, ki imajo pravico znjimi ravnati po svobodni volji. Otroci so namreč z uvedenim obveznim šolanjem tekom 19.stoletja dobivali zaščiten družbeni položaj – postali so družbeni subjekti s pravicami došolanja, te pravice pa je ščitila država (Bergant 1994, str. 79).Spremenjen pogled na vzgojo in izobraževanje in prve ideje o permisivni vzgoji so bileoblikovane v času humanizma in renesanse, torej že v 14 in 15. stoletju. Te ideje so obsojalefevdalno pedagogiko in represijo, ki se je izvajala nad otroki (in tudi odraslimi, ki so spadali vnižje sloje). Otrok je v tem času postal po naravi dober, cilj vzgoje pa je bil glede na povečaninteres za človeka vsestranski razvoj njegove osebnosti. V 18. stoletju so se razsvetljenskenapredne ideje še nadgrajevale in vrh dosegle v 19. stoletju (prav tam, str. 75).Kljub številnim naprednim prepričanjem, ki so se razvijala v pedagoški znanosti, pa je šola šenaprej ostajala 'mučilnica', saj je bila njena vzgoja močno pogojena z državnimi vzvodi inideologijo, bila je represivna in je potekala po starih fevdalnih tradicijah (prav tam, str. 79).Vzgojni stil v 19. stoletju je še vedno ostajal represiven, otroške potrebe so bile zanemarjene.Represivni vzgojni stil »/…/ daje prednost patriarhalnim vrednotam pri vzgojnem delu, kotso prisiljevanje, kontrola, omejevanje in sankcioniranje, v ozadje pa potiska matriarhalne,kakršne so, denimo, čustveno sprejemanje, razumevanje, dajanje varnosti, ščitenje invarovanje. To je stil in odnos, zasičen s predsodki in odpori, negativnimi čustvi, s kaznovalnonaravnanostjo, z vero v moč kazni in preprečevanje.« (Skalar 1988, str. 33-34). Odnosi medvzgojitelji in gojenci so bili hladni; prvi so od slednjih zahtevali brezpogojno spoštovanje,podreditev in poslušnost. Gojenec je bil »/…/ brez svoje volje potisnjen v položaj sprejemnikavzgojiteljevih stališč in vrednot ter izvrševalca njihovih pobud. Kot takšen se je ne glede na61

vzgojne vsebine večinoma navadil na vlogo poslušnega, vdanega in neiniciativnega človeka.«(Šebart 1990, str. 53). Medosebni stiki, ki niso sloneli na strahu pred kaznijo ali tepežem, se vtakem okolju niso mogli razvijati. Fizične kazni so bile pri vzgoji meščanskih otrok redke,veliko bolj pogosto pa bile uporabljene v vzgoji kmečkih in delavskih otrok. Udarci z roko sobili do neke mere dovoljeni, saj so starši verjeli, da z njimi v otroku zatirajo uporniško naravoin da se z njimi otrok uči trdega življenja. Palica je bila večinoma rezervirana za šole invajeniške delavnice (Aries 1987, str. 211). Pedagoško delo šol in učiteljev sta podpirali tudicerkev in državne institucije. S tem, ko je vzgoja zatirala namesto razvijala, se je oblikovalvdan in podrejen tip osebnosti, ki je v svoji nevednosti slepo sledil sistemu in svoji zapečateniusodi, njen namen pa je bil prevzgojiti 'pokvarjenega in zlega otroka' v poslušnega inubogljivega državljana. Kolikor izvirnega greha po rojstvu ni izbrisal cerkveni krst, sta gaizbrisala šola in domača vzgoja (Bergant 1994, str. 73). M. Bergant poimenuje tak stil vzgojekot represivni (prav tam). Ob tem ne smemo zanemariti dejstva, da se določeni družbeni redlahko obdrži le, če oblikuje točno določen tip osebnosti posameznika, ki reproducira obstoječadružbena razmerja in da, kot pokaže M. Šebart (1990), zavračanje represivnih pravilposameznika ne 'osvobodi' odvisnosti in podrejanja družbeni avtoriteti, ampak ravnonasprotno. Posledica takšne vzgoje je namreč velika odvisnost posameznika od družbe innjenih pravil, kar pa posameznik občuti kot neznosen pritisk in kot permanentno notranjotesnobo (Šebart 1990, str. 50-51).4.2 Položaj vzgoje in šolstva v prvi polovici 19. stoletja19. stoletje je bil čas, ko je bilo povsod po Evropi uvedeno obvezno osnovno šolstvo (vAngliji šele v osemdesetih letih). Pred tem časom so sicer obstajale različne oblike šolanja, kipa niso zajele širših množic oz. niso imele izobraževalne vloge, kakršne imajo danes. Že odsrednjega veka dalje so otroci znanje večinoma pridobivali na empiričen način, in sicer kotvajenci in služabniki pri družinah, kamor so jih poslali starši. Znanje se je prenašalo z mojstrana delavca oziroma iz očeta na sina. Aries je v takem tipu izobraževanja videl številneprednosti, saj so otroci imeli 'več svobode', katero jim je šola kasneje odvzela, kar mu kritikiočitajo (Heywood 2001, str. 157). V srednjem veku se šolanje ni oziralo na starost njenihuporabnikov, saj vzgoja otroka ni bila glavni cilj. Srednjeveške mestne in cerkvene šole sobile stanovske, torej so bile namenjene posameznim družbenim razredom. Izobraževali so sepredvsem dečki, deklice pa so bile iz šolanja izključene. Za njihovo borno izobrazbo so bile62

zadolžene matere, ki so deklice vzgajale v zgledne matere in gospodinje. Deklice so bilevečinoma nepismene in poslane v samostan, kjer so prejemale versko izobrazbo (Aries 1988b,str. 191). Kmečki otroci so bili deležni malo šolanja ali celo nič. Poleg verskih naukov vcerkvenih šolah so se izobraževali preko vajeništva ali služenja pri drugih družinah, kjer sobili obravnavani kot ostali člani družine in kjer so po Ariesu (1988b) dobivali nekajosnovnega znanja. Od očeta oziroma glavnega vajenca se je namreč pričakovalo, da je polegpoklica otroke naučil tudi verskih in moralnih naukov. Višji sloji pa so za izobrazbo svojihotrok najemali domače učitelje oziroma so svoje otroke pošiljali k drugim plemiškimdružinam, ciljali so celo na dvor (Heywood 2001, str. 160).V 17. stoletju je poleg odkritja otroštva prišlo tudi do odkritja pomena šolske discipline. Zašolarje se je zahtevala vse večja disciplina, zaradi česar so najprimernejše vzgojne ustanovepostali internati, liceji in verski kolegiji. Izobraževanje je še naprej ostalo stanovsko in v njemse je odražala usoda stanov. Meščani so postajali šolana populacija, otroštvo njihovih otrok seje podaljševalo na račun vse številčnejših šol, širše ljudstvo pa je ostajalo neizobraženo, saj sokmečki otroci zgodaj vstopali v svet odraslih. Seveda pa nas to posploševanje lahko zavede,saj so bili med kmečkim slojem številni, ki so znali brati in pisati, prav tako pa je bilo velikonepismenih meščanov in plemičev. V 18. stoletju se je do tedaj starostno enotna šoladiferencirala na osnovno in srednjo. Osnovne šole so ostale kratkotrajne in namenjene vsem,srednje oziroma strokovne pa so bile namenjene višjim slojem (Aries 1998b, str. 193). Nadzornad celotnim šolanjem je v omenjenem stoletju prevzela Cerkev, ki je mlade vzgajala vkrščanskem duhu. Nekateri bogatejši starši svojih otrok še vedno niso pošiljali v šole: raje sonajeli domačega učitelja, ki je njihove otroke v varnem domačem okolju obvaroval pred'pohujšljivim zunanjim svetom in internati' (Heywood 2001, str. 160).Konec 18. stoletja in predvsem po francoski revoluciji leta 1789, ki je odjeknila po celotniEvropi, so se začeli oblikovati novi pogledi na nujnost izobraževanja. Prebivalstvo, ki jezačelo hitro naraščati in je postajalo vse bolj revolucionarno, je bilo potrebno disciplinirati inzajeziti, to pa je bilo po mnenju sodobnikov najprimernejše narediti s šolami (prav tam, str.165).19. stoletje je torej čas porasta števila šol. To je bil dolgotrajen proces, saj je bilo šolanjedolga stoletja dostopno le peščici ljudi. Obiskovanje šole je bilo močno povezano s številnimidejavniki; bogastvo in družbeni status sta pripomogla k temu, da so šole večinoma obiskovali63

višji in bogatejši stanovi, krščanski pogled na žensko podrejenost je pripomogel k temu, da soženske dolga stoletja ostajale nepismene, prav tako pa sta na dostopnost izobraževanjavplivala tudi rasa – v južnem delu ZDA, kjer je dolga leta obstajalo suženjstvo, številni črnskiotroci šolanja niso dobili in regija bivanja – otrokom iz odročnejših krajev je bilo šolanje leredko dostopno v primeru, da si starši niso mogli privoščiti domačega učitelja. Na podlagidružbenega orisa v zgodnejših poglavjih – da se je večinsko prebivalstvo na začetku 19.stoletja nahajalo nižje na družbeni lestvici – lahko predvidevamo, da je bil odstotek šolanih inpismenih še vedno nizek (prav tam, str. 163).4.2.1 Šolstvo v Veliki Britaniji v prvi polovici 19. stoletjaAngleško šolstvo je bilo že tekom srednjega veka v rokah anglikanske cerkve in posledično jebila vzgoja namenjena vzgajanju 'vernih in moralno neoporečnih duš'. Religija je bila glavnimotiv za ustanavljanje številnih cerkvenih šol, ki so učile predvsem branje Biblije inkatekizma. 32 Prvi poskusi oblikovanja posebnih delovnih šol v Veliki Britaniji, namenjenimrevnim otrokom, segajo že v 16. in 17. stoletje. Namen teh šol je bil razbremenitev hiš zarevne (angl. poorhouses) in ustvarjanje dobička. V 18. stoletju so nastale verske dobrodelnešole, s katerimi je cerkev želela povečati svoj ugled v družbi. Učile so katekizma, a so kajkmalu spoznale, da je poleg verskega nauka potrebno uvesti tudi delovno vzgojo. V drugipolovici 18. stoletja so tako nastale hiše dela (angl. workhouses), v katerih so bili zaposlenirevni odrasli in tudi številni revni otroci, ki so postopoma številčno prevladali in jihpopolnoma zasedli. Te šole so prav tako poučevale verski pouk. Po letu 1780 so se imenovaleindustrijske šole 33 (Cunningham 1995, str. 129).Na prehodu v 19. stoletje so nastale anglikanske nedeljske šole, katerih namen je bil polegpodajanja verskih in moralnih naukov tudi pridobitev osnovne pismenosti, ki je bila zelocenjena; ljudem je omogočala vpogled in razumevanje številnih tiskanih pravilnikov, ki jih jeizdajala država ter kratkočasenje ob prebiranju vse bolj popularne literature. Ljudje pa so sezačeli tudi zavedati, da pismenost omogoča napredovanje na družbeni lestvici, zaradi česar jenaraščalo število buržoazije. Poleg tega, da so šole otroke učile osnovne pismenosti, pa so32 V ta namen je bilo v obdobju 17. stoletja v Veliki Britaniji tiskanih in izdanih več kot 350 različnihkatekizmov (Cunningham 1995, str. 102).33 Podobno kot v Veliki Britaniji je bilo tudi v Avstro Ogrski, kjer je Marija Terezija že leta 1761 želela doseči,da se revni otroci čim prej 'navadijo na težaško življenje, ki jih čaka'. S tem je bilo uzakonjeno otroško delo, ki jebilo namenjeno v prvi vrsti družbenemu nadzoru, v drugi pa industrijskemu zaslužku (prav tam, str. 129).64

zagotavljale tudi dnevno varstvo otrok. To so bili vrtci, ki so jih vodile starejše ženske (angl.dame schools) in v 19. stoletju je le-te obiskovalo 40 % vseh otrok mlajših od pet let (pravtam, str. 103).Povsod po Evropi je že tekom 18. stoletja prišlo do številnih reform na področju šolstva inposeganja države vanj. Velika Britanija je sprva pri tem ostala izjema, saj je šele leta 1802 vdotlej cerkveno vzgojo prvič posegla država, ki je iz gospodarskih potreb izdala zakon, pokaterem naj bi se vsi v tovarnah zaposleni otroci obvezno šolali. Zakon ni prinesel bistvenihsprememb, saj so ga delodajalci ignorirali in svojih mladih delavcev niso pošiljali k pouku. Vangleški pedagogiki 19. stoletja so obstajali številni napredni tokovi, ki so poskušalispremeniti odnos cerkve, države in državljanov do šole. Eden takih tokov je bil Bell-Lancasterjev sistem, ki pa se je preveč oziral na obče prebivalstvo, da bi zadovoljil tudi višjesloje in bil sprejet v praksi. Medtem ko se je duhovnik Bell zavzemal za ustanavljanjekonfesionalnih šol, v katerih bi po metodi medsebojnega poučevanja učitelj poučeval starejšeučence, ti pa mlajše, se je kveker Lancaster zavzemal za nekonfesionalne nevtralnedemokratične šole, namenjene revnejšim slojem (Žlebnik 1959, str. 198).Britansko šolstvo je bilo slabo urejeno za delavske otroke. Po neuspelem državnem zakonu izleta 1802 se je v naslednjih desetletjih dvignilo delavsko gibanje čartistov, ki so zahtevalispremembo stanja. Med številnimi zahtevami, ki so se sklicevale na splošne delovne inživljenjske pogoje delavskega razreda, so zahtevali tudi pravice na področju izobraževanja.Zahtevali so pravico do izobrazbe, ki je bila doslej rezervirana le za višje sloje ter naj cerkevnadzor nad šolami preda državi, ki bo zanje skrbela gmotno in organizacijsko. Poudarjali sopomen umske, moralne in telesne izobrazbe za človeka ter zahtevali splošni obveznibrezplačni pouk. Njihove zahteve so prvič padle na plodna tla leta 1834, ko je bil izdandržavni zakon, ki je uvajal državno nadzorništvo nad šolami, tovarnarji pa so se moraliobvezati, da bodo zaposlenim otrokom, ki so mlajši od 14 let, omogočili obiskovanje pouka.Kljub zakonu in številnim obljubljenim spremembam pa se je stanje v Veliki Britanijispreminjalo počasi. Stanje na področju srednjega šolstva je bilo prav tako neustrezno,namenjeno predvsem višjim slojem (Žlebnik 1959, str. 199).Prvič je do državnega financiranja britanskih šol prišlo leta 1833, vendar neuspešno, saj je dopremikov in večjih vlaganj v osnovne šole prišlo šele v sedemdesetih letih 19. stoletja. Dotlejso še naprej obstajale cerkvene, nedeljske in zasebne šole. Leta 1870 je bil izdan državni65

zakon, ki je odredil, da mora v vsakem okolišu obstajati osnovna šola, deset let kasneje pa jebila uvedena še šolska obveznost za vse otroke stare med pet in deset let. Leta 1891 jeosnovna šola postala tudi brezplačna (Cunningham 1995, str. 157).Tabela 5: Primerjava šolskega obiska v Veliki Britaniji in v Avstro Ogrski konec 19. stoletja(prav tam):Velika Britanija%Avstro Ogrska%1870 24 431880 48 531900 70 66V tabeli 5 smo primerjali deleže šolskega obiska v Veliki Britaniji in na Slovenskem oziromav Avstro Ogrski, kjer je Marija Terezija obvezno šolanje uvedla že leta 1774. O izvajanjušolske obveznosti pričajo naslednji podatki s konca 19. stoletja: leta 1870 je britanske šoleobiskovalo 24 % otrok, medtem ko jih je v Avstro Ogrski 43 %. Desetletje kasneje, ko je bilav Veliki Britaniji uzakonjena šolska obveznost (v Avstro Ogrski več kot stoletje prej), je deležvseh šolajočih se otrok narasel na 48 %, v Avstro Ogrski pa le na 53 %. Leta 1900 je k poukuhodilo že 70 % vseh britanskih otrok, v Avstro Ogrski pa 66 %.Pomembni britanski pedagoški predstavniki so bili Mary Carpenter, Herbert Spencer inRobert Owen. M. Carpenter je delovala v prvi polovici 19. stoletja, v področje njenegadelovanja pa so spadali predvsem revni delikventni otroci. Trdila je, da je vse otroke potrebnoljubiti, saj brez ljubezni nimajo pravega otroštva. Poudarjala je, da mladi prestopniki niso ničdrugačni od ostalih otrok, potrebno jih je le vključiti v ljubeče domove in jim ponovno vrnitizdravo otroštvo oziroma mladost (Cunningham 1995, str. 146). Leta 1835 je ustanovilaDružbo dela in obiskovanja (angl. Working and visiting society), opravljala pa je tudi številnaprostovoljna dela. V bristolskem slumu je leta 1846 odprla šolo za revne (angl. raggedschool), v kateri se je osredotočala predvsem na mlade prestopnike. Šest let kasneje je odprlaše poboljševalnico za dečke in deklice, dve leti kasneje pa še eno samo za deklice. Nastopala66

je proti telesnim kaznim in prisilnemu delu otrok, saj zanjo delo ni imelo izobraževalnihkvalitet. Poudarjala je pomen telesne vzgoje – rekreacije, športa in iger. 34Šole za revne so bile brezplačne šole, katerih ustanavljanje je bilo posledica viktorijanskefilantropije in spoznanja, da dobrodelne, verske in nedeljske šole niso bile dostopne vsemotrokom. Njihovi začetki segajo na začetek 19. stoletja, ko je čevljar John Pounds v svojidelavnici začel z izobraževanjem zanemarjene potepuške mladine. Izobraževanje je bilobrezplačno, obenem pa se je šolalo 40 otrok. Šole za revne so učile branja, pisanja, računanjain verouka, kasneje pa so bili vpeljani tudi številni praktični predmeti. V letih med 1840 in1880 naj bi se v Londonu v teh šolah šolalo okoli 300000 otrok. 35 Istočasno s Carpenterjevo jena Škotskem deloval Watson Aberdenski, ki je ustanavljal industrijske šole, v katerih sootroci dobivali izobrazbo in malico. Do tega časa je namreč prevladovalo mnenje, da je zaotroka najbolje, če je iz primarne družine poslan v služenje k drugi družini. Aberdenski jetemu oporekal in tudi najrevnejše starše pozval, naj otroke vseeno obdržijo doma, nahranila invzgajala pa jih bo šola. Njegove šole so delovale po sistemu družinske skupnosti in podporeter so se hitro širile po Škotskem. Vseeno pa so zmagale ideje Mary Carpenter, ki jepoudarjala vsestranski otrokov razvoj. Odločilno vlogo v vzgoji otrok naj bi še vedno imelistarši, katerim bi pomagali prostovoljni skrbstveni delavci (Hudson 1998, str. 22).Robert Owen sicer ni bil pedagog, je pa s svojim utopičnim socializmom postavil številnepedagoške smernice. Pri svojem delovanju je izhajal iz prepričanja, da je človekova usodapogojena z okoljem in ne s poreklom, zato je za delavce zahteval izboljšanje delavskih inživljenjskih pogojev, za njihove otroke pa splošen pouk pod nadzorstvom države. Jasno jerazmejil tudi stopnje šolanja, od predšolske vzgoje do večernih šol za odrasle. Zagovarjal jepomen vsestranskega človeškega razvoja, saj naj bi šole poleg osnovnega znanja branja,pisanja in računanja učile tudi zemljepis, zgodovino, mehaniko, naravoslovje, moralno vzgojoidr. Nasprotoval je mehaničnemu učenju in poudarjal aktivno vlogo učitelja, ki naj bi učniproces napravil kar se da razgiban in zanimiv (Žlebnik 1959, str. 181).Herbert Spencer je bil v drugi polovici 19. stoletja goreč zagovornik britanske buržoazneideologije. K reformi vzgoje in izobraževanja je kljub temu da je bil eden glavnih ideologov34 Zapis smo našli na internetni strani: www.infed.org/thinkers/carpenter.htm. Ta stran 2.9.2009 ni bila večdosegljiva, zato je ne moremo navesti drugače.35 Glej opombo 34. Zapis smo našli na internetni strani: www.infed.org/youthwork/ragged_schools.htm.67

angleškega šolstva, prispeval le malo, saj je bil konec 19. stoletja tudi v Veliki Britanijivpeljan obvezni osnovnošolski pouk. V svojih teorijah je odločno nasprotoval socializmu inkomunizmu, na vzgojo pa je gledal iz povsem kapitalističnega vidika. Nasprotoval jezahtevam delavstva po splošnem izobraževanju, saj je menil, da bi izobraženo delavstvo lahkopostalo revolucionarno in ogrozilo buržoazni sistem. Pri pouku je odklanjal predmete, ki nisoimeli praktičnega pomena, prednost pa je dajal predmetom, kot so biologija, psihologija,sociologija, umetnost, higiena in podobni, skratka predmetom, ki so imeli praktično inživljenjsko vrednost. Zagovarjal je stališče, da naj bo otrok pri svojem šolskem delu čimboljaktiven, naj sam odkriva stvari in se uči. Poudarjal je pomen moralne vzgoje, vendar znova sprokapitalističnega stališča. Odločno je odklanjal fizično kazen 36 ter pozival, naj vzgojiteljisvoje gojence poučijo o pozitivnih in negativnih posledicah njihovih dejanj (prav tam, str.217).4.2.2 Šolstvo slovenskih dežel v prvi polovici 19. stoletjaNa Slovenskem (in v celotni Avstro Ogrski, kamor so slovenske dežele spadale do končaneprve svetovne vojne) je bil kot posledica prizadevanj iz državljanov vzgojiti poslušno 'čredoovac' leta 1774 izdan osnovnošolski zakon Splošna šolska naredba, s katerim je cesaricaMarija Terezija uvedla splošno, a neenako osnovno šolo, ki je bila obvezna za vse otroke medšestim in dvanajstim letom starosti (Schmidt 1964, str. 187). Leta 1805 je bil izdan nov šolskizakon Politična šolska ustava, ki bistvenih sprememb ni prinesel, zaradi nizke izobrazbenevloge osnovnih šol pa je spodbujal ustanavljanje nedeljskih in ponavljalnih šol (Čar 1999, str.41).Na podeželju so obstajale trivialke, ki so poleg verouka (ta je predstavljal med 39 in 50 %vseh učnih vsebin) učile tudi osnove branja, pisanja in računanja. Učenci so bili razdeljeni vdve skupini ter so imeli dve uri pouka v dopoldanskem in eno uro v popoldanskem času(Schmidt 1964, str. 187). V mestih so bile glavne šole, ki so poleg učne vsebine trivialk učiletudi nemško slovnico, elemente latinščine, naravoslovje, gospodarstvo, zgodovino, zemljepis,stavbarstvo in podobno. Znanje, ki so ga podajale, je bilo obširnejše kot na podeželju, saj sotako kot normalke zagotavljale prestop na gimnazijo. Na sedežih okrožij so obstajale36 Fizične kazni v angleških šolah so imele dve obliki: najpogostejši so bili udarci s palico po goli zadnjiciotroka, ki se je moral prepogniti čez učiteljevo koleno ali klop, druga pa je bila šiba, s katero je bil otrok tepen podlaneh ali obrazu (Stone 1990, str. 117).68

normalke, ki so predmete glavnih šol poučevale v širšem obsegu, usposabljale pa so tudibodoče učitelje. Učbeniki so bili v trivialkah od leta 1829 dalje slovenski, v glavnih šolah innormalkah pa dvojezični. Pouk je na podeželju potekal v slovenskem jeziku, v mestih pa vnemškem oziroma italijanskem (Ciperle in Vovko 1987, str. 56).Splošna šolska naredba je v veljavi ostala do prihoda Francozov, ko je bila uvedena enotnaosnovna šola. Takoj po koncu francoske nadoblasti se je stanje vrnilo na prvotne tirnice in znekaj manjšimi spremembami je stanje na področju slovenskega šolstva ostalo nespremenjenodo leta 1869. Takoj po vnovični priključitvi ozemelj bivših Ilirskih provinc Avstro Ogrski jebilo vpeljano cerkveno nadzorstvo nad šolo, saj se je oblast bala možnosti nove revolucije.Francosko enotno osnovno šolo so znova nadomestile trivialke, glavne šole in normalke,poleg teh pa so rasle tudi nedeljske in ponavljalne šole, ki so se financirale iz krajevnih virov(prav tam, str. 53). Nedeljske šole so bile šole začetnice in so poučevale verouk in branje(predvsem Svetega pisma). Ker niso predstavljale grožnje obstoječemu družbenemu sistemu,so imele prosto pot pri svojem razvoju in večanju njihovega števila. Pomembno izobraževalnovrednost so imele – kljub preprosti izobraževalni vsebini – predvsem pri izobraževanju deklic,saj je bilo splošno mnenje, da deklice izobraževanja ne potrebujejo in so le redko obiskovaleosnovne šole. Ponavljalne šole pa so bile namenjene utrjevanju znanja, ki so ga otroci dobili vosnovnih šolah in učenju nemščine. Zaradi slednjega so jim oblasti namenjale več pozornostiin so leta 1816 postale celo obvezne, zaradi česar se je šolska obveznost podaljšala. Osnovnašola je postala obvezna za vse otroke med šestim in petnajstim letom starosti (Schmidt 1964,str. 132). Nedeljske in ponavljalne šole, ki so zaradi slovenskega učnega jezika krepileslovensko narodno zavest, je ustanavljala duhovščina, ki je poleg svojega rednega dela tudipoučevala otroke. Šole so bile prostovoljne in brezplačne, pouk pa je potekal predvsem obnedeljah v župniščih, kaplaniji ali pod vaško lipo (Čar 1999, str. 41).Krajevno financiranje je privedlo do izredno slabega stanja šolstva, saj so se tako fevdalnigospodje kot cerkvena gosposka, ki so dobili nalogo vzdrževanja in obnavljanja šol, svojimobveznostim izmikali (Ciperle in Vovko 1987, str. 53). Stanje na področju slovenskegašolstva, ki naj bi bilo od leta 1774 dalje obvezno za vse otroke, je bilo katastrofalno. Še leta1810 je šolo obiskoval le vsak sedmi otrok, leta 1847 pa vsak tretji. Razlogov, ki so botrovalinizkemu obisku šol, je bilo več: nezaupanje staršev do izobraževanja, saj so le-ti svoje otrokeraje obdržali doma, kjer so jim pomagali pri delu v domačem gospodinjstvu ali pa so jih nadelo poslali v tovarno in tako dobili dodaten znesek v družinski proračun. Razlike v obisku so69

letno nihale: predvsem v času poletnih opravil na poljih so otroci le redko sedeli v šolskihklopeh, pozimi pa so k odsotnosti botrovali dejavniki, ki jih je prinesla revščina. Številniotroci niso imeli primernih oblačil, še manj pa primerne obutve, da bi v snegu lahkoobiskovali oddaljene šole. Obisk pouka je zmanjševala tudi močno omejena učna vsebina vtrivialkah, ki so bile v skladu z dejstvom, da so bile slovenske dežele kmečke, pri nasnajštevilčnejše. Znanje, ki so ga ponujale, je bilo preveč preprosto, da bi zapolnilo obdobješolske obveznosti, torej čas šestih let. Eden izmed razlogov nizke udeležbe pri pouku inverjetno tudi najpogostejši pa je bil ta, da delodajalci zakonov niso upoštevali. Zaposleniotroci so ponekod delali tudi ob nedeljah in praznikih, zaradi česar se niso mogli udeležitipouka v nedeljskih šolah. Številni otroci, ki so bili zaposleni v tovarnah, so bili nepismeni, karje bil tudi eden od vzrokov nizke udeležbe v ponavljalnih šolah (Schmidt 1964, str. 135).Najpomembnejši pedagoški predstavnik omenjenega obdobja na Slovenskem je lavantinskiškof Anton Martin Slomšek, ki je s svojim duhovniškim delovanjem predstavil številnastališča, uporabna v vsakodnevnem življenju in vzgoji. Do leta 1846, ko je bil imenovan zalavantinskega škofa, je opravljal delo višjega šolskega nadzornika in kanonika na takratnemsedežu škofije Sv. Andraž, kjer je obnavljal stare in ustanavljal nove šole. Leta 1846 je naozemlju lavantinske škofije obstajalo 110 rednih in 86 nedeljskih šol, leto prej pa je izdal tudiprve Drobtinice (Mikec Avberšek 1996, str. 6). V tem prvem zvezku se je s prošnjami obračalna starše in jim predlagal, kako naj pravilno skrbijo za svoje otroke. Poudarjal je, da se skrbza otroka začenja že v nosečnosti in je bodoče matere pozval k zdravemu življenju. Otrok, kiodrašča, naj ne bo ne lačen in ne prenajeden, naj se veliko igra in spremlja starše na polju. Ssedmim letom naj gre otrok v šolo oziroma vsaj k verouku. Starši naj v otroku razvijajopoštenost in naj mu bodo pri tem v vzgled. Otroci se ne smejo potepati in morajo imetipoštene prijatelje. Navajati jih je potrebno na molitev in nedeljske maše (Slomšek 1994, str.14).Leta 1848 je Slomšek dobil nalogo, da izvede reformo avstrijskega šolstva na Slovenskem,kar je izkoristil za uvedbo enotnega učnega jezika (slovenskega) z enotnim pravopisom. Vesčas svojega življenja je opozarjal na zaostalost slovenskih otrok v izražanju ter je odločnonasprotoval teoriji, da je slovenski jezik nepotreben, neenoten in brez prihodnosti. Vnemškem liberalizmu je videl največjega sovražnika slovenskemu narodu, kritiziral je načrtnoponemčevanje v šolah ter zahteval enakopravnost nemškega in slovenskega jezika (MikecAvberšek 1996, str. 8).70

V življenju posameznika so bile po njegovem mnenju pomembne tri šole. Prva šola je biločetov dom, kjer je dobra družinska vzgoja položila temelje vsej nadaljnji vzgoji. Naslednja jebila šola, kjer se je otrok poleg branja in pisanja naučil tudi moralnih in krščanskih vrednot,zadnja pa je bila Cerkev, ki je imela pomembno vlogo pri duhovnem oblikovanju človeka.Slovenskim osnovnim šolam je očital, da le učijo in premalo moralno in versko vzgajajo, zatosi je prizadeval, da bi bila nedeljska šola praktična in življenjska. Preko priročnika 'Blaže inNežica v nedeljski šoli' je učence učil branja, računanja, pisanja, risanja ter je poudarjalpomen versko-nravne vzgoje. S številnimi pridigami pri nedeljskih mašah je skušal pomagatitudi staršem, pri tem pa je poudarjal, da so starši le skrbniki božjih otrok in ne njihovi lastniki(Horvat 1999, str. 87). Zavzemal se je za obojespolno šolanje otrok, saj je nasprotovalobčemu mnenju, da šola ni za deklice, prav tako pa je uvajal tudi dopolnilni pouk za učence,ki so imeli v šoli težave (Čar 1999, str. 45).Že leta 1774 so bila opredeljena številna pravila vedenja otrok v šoli, ki so se obdržala tekomcelotne predmarčne dobe. Otroci so morali v šolo priti umiti in urejeni, do učitelja so moraliizkazovati spoštovanje, pokornost, govoriti so smeli le, kadar so bili poklicani. Prijazni inprijateljski odnos so morali gojiti tudi do svojih sošolcev, ki jih niso smeli žaliti ali pretepati.V primeru, da se učenci niso ravnali po predpisanih navodilih lepega vedenja, so sledile kazni.Na prekršek jih je učitelj najprej opozoril, nato pa zagrozil s kaznijo. Če grožnja nizadostovala, jo je tudi uresničil. Najpogostejša kazen je bila – tako kot tudi v domačem okolju– šiba. Če tudi šibanje ni učinkovalo, je bil učenec izključen iz šole. S šibo se je kaznovalootroka, ki je kljub opozorilom žalil Boga, učitelja ali druge učence, kršil predpisana pravilaobnašanja, napeljeval sošolce k neprimernemu vedenju in podobno. Niso pa smeli učiteljikaznovati otrokove nevednosti, razposajenosti in prekrškov, ki so se zgodili v njegoviodsotnosti, predvsem pa je bilo prepovedano kaznovanje v jezi (Okoliš 2003, str. 198).Vzgojnim sredstvom in njihovi uporabi se je posvečal tudi Slomšek. Kot avtor teksta znaslovom 'Šiba novo mašo poje' je poudarjal, da mora imeti vsaka hiša dva kosa inventarja, kista nepogrešljiva – križ na steni in šiba v kotu. To priča, da so otroci v 19. stoletju neprestanoživeli v strahu. Kljub temu, da zagovarja fizično kaznovanje, pa Slomšek priporoča, kako'pravilno pretepati'. Ker šibo postavlja ob križ, je ne smemo razumeti kot simbol pretepanja intiranije, ampak kot orodje vzgojnega svarjenja. Otrok namreč starši ne smejo pretepatiprevečkrat in premočno. Priporoča predvsem pretepanje v rani mladosti, ko se otrokovaosebnost šele oblikuje in jo je še mogoče preoblikovati. Otroci so se namreč po starem71

tradicionalnem prepričanju rodili pokvarjeni in vse zlo je bilo potrebno izkoreniniti. Prav takose morajo starši prej pomiriti in ne smejo tepsti v jezi. Edino kazen, ki se izvrši z nevtralnimiobčutenji njenega izvrševalca, je za otroka dostojna in nežaljiva. Slomšek je tudi pozival, najstarši svojih otrok ne kaznujejo zaradi svoje naivnosti in otroške nedolžnosti, lahko pa jihpretepejo za laži, upiranje, kraje in podobno (Puhar 1982, str. 139).72

5 NADZOROVALNA IN KAZNOVALNA POLITIKA PRVE POLOVICE19. STOLETJA5.1 Totalne ustanoveZ oznako totalne ustanove po Goffmanu (v Flaker 1998, str. 18) opredeljujemo vse zaprteustanove, v katerih življenje poteka strogo ločeno od zunanjega okolja. 37 V njih so sicer zajetivsi aspekti človekovega življenja, a se le-ti uresničujejo po zapovedanih in predpisanihpravilih ustanove. Varovanci totalnih ustanov z vstopom vanje izgubijo svojo osebno indružbeno identiteto in postanejo 'številka', zaradi česar danes nanje gledamo kot na kršilkevrste človekovih pravic. Vse dotedanje življenje, morebitni uspehi, ki so jih dotlej dosegli,družbene vloge, ki so jih (ne)uspešno opravljali, vse to v totalni ustanovi postanenepomembno, saj z vstopom vanjo sprejmejo popolnoma nove vloge in identiteto. Prevzamejonova pravila in izgubijo vsakršno zasebnost, postanejo brezciljni in apatični. Zaradizapečatenja usode varovancev imajo totalne ustanove močan stigmatizacijski učinek (pravtam, str. 7).Eden izmed najpogostejših totalnih ustanov je zapor. To je stara institucija, saj je obstajala žev času antike, ko je bil njen glaven namen nadzor nad osebo, ki je čakala na sojenje oziromaizvršbo kazni. V antični dobi so obstajale različne oblike zaporne kazni, in sicer so to bilidolžniški zapor, v katerega so zaprli tiste, ki državi niso plačali kazni, domači zapor, vkaterega je družinski gospodar zaprl neubogljive družinske člane in kaznovalni zapor, ki je bilv antični dobi še redek in namenjen prestajanju kazni ob določenih prekrških zoper družbo.Slednji je postajal vse pogostejši v srednjem veku in je bil sprva v skladu s kanonskimpravom namenjen 'grešnim' cerkvenim uslužbencem, kasneje pa vse bolj tudi ostalim ljudem(Morris 1999, str. 259). Pred pojavom sodobnega zapora so v 17. stoletju kot njegovepredhodnice obstajale prisilne delavnice 38 , ki so bile v prvi vrsti delovna taborišča za ljudibrez lastnih virov preživljanja. Namenjene so bile 'moralni korekciji' lenih, izprijenih indrugih družbi nevarnih elementov. V njih so do prehoda v 19. stoletje obstajale številne37 Goffman (v Flaker 1998, str. 19) opredeli pet skupin totalnih ustanov, in sicer za družbi nenevarne, anesposobne samostojne skrbi zase (slepi, gluhi, revni), za duševne in pljučne bolnike, ustanove za družbi nevarneposameznike (zaporniki), ustanove kot so ladje, internati in delovni tabori, kjer je življenje znotraj ustanovefizično ločeno od preostalega okolja in samostane.38 Prisilne delavnice so se v Veliki Britaniji imenovale workhouses, v Nemčiji Zuchthöuser in v Francijihospitaux generaux (Javornik 2001, str. 146).73

kazenske oblike, značilne za zapore, npr. globe, telesne kazni, celo smrt (Javornik 2001, str.146, več o tem v nadaljevanju).Čas rojevanja zapora je čas prehoda iz 18. v 19. stoletje, kar je obenem tudi čas reformekaznovalnosti. Predstavljal je najpomembnejšo obliko kaznovanja v družbi, kjer sta biliprostost in svoboda vse bolj cenjeni dobrini. Po Baltardu (v Foucault 1984, str. 231) je zaportotalna disciplinska ustanova, katere naloga je ukvarjanje z vsemi vidiki posameznikovegaživljenja (njegovim fizičnim in delovnim urjenjem ter moralnostjo) in vzpostavljanjemdespotske discipline nad njim, saj mu odreja celoten urnik življenja v njej (od časa bedenja,počitka, prehranjevanja do uporabe telesne in verbalne komunikacije). 19. stoletje je bilo vzgodovini zapora 39 najbolj razgibano obdobje, saj so bile uvedene številne novosti inprepričanje, da je namen zapora poboljšanje, ne pa maščevanje z mučenjem ali celo smrtnokaznijo za storjeno kriminalno dejanje, kar je bilo v veljavi dotlej (več o tem v nadaljevanjubesedila). Konec 19. stoletja so se pojavile prve kritike zapora, ki so očitale, da zapor svojevloge 'rehabilitacijske ustanove' ni opravil, ampak je kriminalnost le še spodbujal s tem, ko jeomogočal razvijanje zaporniške subkulture in povzročal povratništvo (Morris 1999, str. 258).Foucault (2004) je kot temeljne značilnosti zapora naštel naslednje: zapor je korekcijskaustanova, ki je v prvi vrsti namenjena poboljšanju zapornika in njegovi ponovni integraciji vdružbo. Pomemben dejavnik prestajanja zaporne kazni na poti k poboljšanju je osamitev, sajposameznik lahko le v samoti doume posledice njegovega dejanja in se spremeni. Drugipomemben dejavnik zapornikove transformacije je tudi delo, ki je obenem obveznost inpravica; zaporniku je omogočalo izučitev poklica, ki mu bo na prostosti pomagalo prireintegraciji. Pri zapornikovi vzgoji, ki je previdnostni ukrep v interesu družbe, imapomembno vlogo specializirano osebje, ki le-to nadzira. Od končani zaporni kazni in vstopuna prostost pa imajo pomembno vlogo tudi dodatne institucije, ki pripomorejo k dokončnireintegraciji nekdanjega zapornika (Foucault 2004, str. 264-266).39 O stanju britanskih zaporov na začetku 19. stoletja je Dickens zapisal: »/…/ celica je bila po priliki taka kakorobcestna klet, samo ne tako svetla. In bila je kar neznosno nesnažna. Bilo je namreč v ponedeljek zjutraj, odsobote zvečer pa je bilo v njej zaprtih šest pijancev. Pa kaj to! Noč za nočjo spravljajo pri nas moške in ženskezaradi najneznatnejših obdolžitev – beseda velja, da si jo zapomnimo! – v zapore, proti katerim so ječe vNewgatu, kjer tiče najbolj zavrženi hudodelci, spoznani za krive in obsojeni na smrt, prave palače. Le primerjajoboje, kdor ne verjameš!« (Dickens 1976, str. 83). Citat nam sporoča, da je bil najbolj zloglasen britanski zaporv Newgatu, ki je poznan tudi po množičnih izvajanjih smrtne kazni, precej podoben preostalim britanskimzaporom. Otroci se kljub v 17. stoletju 'odkritem otroštvu' niso razlikovali od odraslih, saj so tudi njih množičnozapirali že zaradi najmanjših prekrškov.74

5.1.1 Predhodnice totalnih ustanovZačetki moderne totalne ustanove segajo v 17. stoletje 40 , njene predhodnice pa so obstajale žev srednjem veku. Od predhodnic se totalne ustanove razlikujejo predvsem po položaju vdružbi, saj so pooblaščena tvorba znotraj družbe in imajo družbeno pooblastilo za delo, ki gaopravljajo. Predhodnice totalnih ustanov so bile sestavni del srednjeveške družbe, vendarnjenega posebnega pooblastila niso imele, ampak so predstavljale splošno obliko življenja(Flaker 1998, str. 67).Med predhodnice totalnih ustanov Flaker (1998) šteje samostane, dvore, gobavišča inhospitale. Gobavišča in hospitali (pri nas špitali) so bili na koncu srednjega veka ukinjeniprvi. Zanje je bila značilna močna stigmatizacija, saj so bili v njih večinoma nastanjenibolniki in ostali ljudje, ki niso bili zmožni skrbeti sami zase. Kot vzornici totalnih ustanovštejemo samostane in dvore, saj je življenje znotraj njih potekalo podobno kot v totalnihustanovah; vpleteni so bili v družbeno tkivo, a so vseeno obdržali ograjene prostore, ki pakljub zaprtosti pred zunanjim svetom niso zagotavljali zasebnosti. Za vse je značilna tudistroga hierarhična lestvica in odvisnost od avtoritete, vidna v modernih totalnih ustanovah (vkaterih varovanci spadajo na dno, nadzorovalno in strokovno osebje pa na vrh). Vendar pa jetako samostanom kot dvorom, ki najbolj spominjajo na sodobne totalne ustanove, do nazivale-teh umanjkala osama (z izjemo kasnejših meniških cisterijanov in kartuzijanov), v katerivarovanci totalnih ustanov preživljajo večino svojega časa ter pozitiven odnos do dela, saj jev obeh delo veljalo za nečastno in suženjsko opravilo. V totalnih ustanovah je delo 'tisto, kiosvobaja' (prav tam, str. 64).V 19. stoletju je pod vplivom francoske meščanske revolucije in industrijske revolucije prišlodo bistvenih sprememb. Poglavitni razlog za zapiranje v ustanove ni bila več dobrodelnost,ampak 'ozdravljenje', pri čemer se postavlja vprašanje – ozdravljenje posameznika aliozdravljenje družbe? V industrijski družbi so bili namreč skoraj vsi nižji razredi na nek način40 Do 'velikega zapiranja', kot imenujemo nastajanje totalnih ustanov, je prišlo v času, ko se je 'odpirala družba'.To se je dogajalo v 17. stoletju, ko so vzpon doživljala mesta, dvorno in zemljiško gospodarstvo pa je propadalo.Vzpon meščanstva in demografska eksplozija sta povzročila, da se je v mestih kopičilo vse več ljudi, nadkaterimi ni bilo nobenega nadzora. Absolutistična in razsvetljena oblast sta začeli z vzpostavljanjem reda, insicer najprej v obliki pomoči in dobrodelnosti revnim, kmalu pa z zapiranjem le-teh: v Veliki Britaniji je že leta1602 izdani elizabetinski zakon uvedel prisilne delavnice (Flaker 1998, str. 85).75

zajeti v totalno ustanovo, ki so jo poleg životarjenja imeli na izbiro – to je predstavljalatovarna, šola, zapor, prisilna delavnica itd. (prav tam, str. 116).5.1.2 Sirotišnice in prisilne delavnice kot oblika nadzorovanja in vzgajanja otrok inmladineSirotišnice so v srednjem veku spadale v okvir predhodnic totalnih ustanov, in sicerhospitalov, ki so bili oskrbovalna ustanova za stare in mlade ter so imeli oddelke sirotišnic innajdenišnic. Namenjene so bile zapuščenim in osirotelim otrokom, ki so v njih živeli v slabihhigienskih razmerah, pod trdo disciplino in strogimi kaznimi. 41 Prisilne delavnice so bileustanove, ki so bile namenjene delovni (re)socializaciji in vzgoji marginalnih skupin v časuprehoda v moderno družbo. Z zapiranjem nezaželenih posameznikov družbe, npr. beračev inpotepuhov, so odstranjevale moteče dejavnike iz družbe (Sunčič 2007, str. 8). Bile sokaznilnice, komunalne in državne ustanove, ki so izšle iz hospitalov in so povezovale vzgojnopravico s prisilnim discipliniranjem (Mrgole 1999, str. 147).5.1.2.1 Sirotišnice in prisilne delavnice v Veliki BritanijiV srednjem veku predhodnice totalnih ustanov še niso imele vzgojne vloge in v njih nisorazmišljali o delovnem izkoristku oskrbovancev. Ta politika se je spremenila v 16. stoletju, toje v času merkantilne politike, ko so v Veliki Britaniji začeli nastajati prvi zavodi za prisilnodelo oziroma prisilne delavnice, katerih namen je bil sprva odprava beračenja in zagotavljanjecenene delovne sile (Ciperle 1987, str. 10). Prve prisilne delavnice so nastajale poelizabetinskem Starem zakonu za revne (angl. Old poor law) iz let 1597 in 1602 in so bilesprva namenjene slabotnim in revnim, kljub temu pa so večinski delež njihovih uporabnikovpredstavljali duševno bolni, kriminalci, mladi bogataši, ki niso želeli delati, sirote, vdove,delovno nesposobni invalidi ipd. Tisti, ki so bili delovno sposobni in si dela niso želeli najti,pa so se jih izogibali (Mrgole 1999, str. 142). Praksa, ki je delovala v Veliki Britaniji pred temobdobjem, je spominjala na suženjstvo – z letom 1547 so namreč klateže 'prodali v sužnost', aje delovala le dve leti in bila naposled zaradi nerešenega vprašanja, kdo prevzame 'sužnje –klateže' (država ali zasebniki), odpravljena (Braudel 1989, str. 179). Britanske prisilne41 Dickens je o sirotišnicah zapisal: »/…/ Tam se je po ves božji dan valjalo po tleh dvajset do trideset drugihmladičev, ki so se pregrešili zoper postave za ubožce; tam ni bilo nadlege s preobilno hrano in obleko; živeli sopod materinskim nadzorstvom postarane ženske, ki je sprejemala take prestopnike za sedem in pol penija nateden od glave.« (Dickens 1976, str. 9).76

delavnice so zagotavljale delo vsem, ki so ga bili zmožni opravljati, a si ga sami niso našli,prav tako pa so bile namenjene tudi sirotam, ki so se v njih pod trdo disciplino učilerokodelstva.Število klatežev, potepuhov, kriminalcev in drugih 'družbeno motečih faktorjev' je tekom 17.stoletja vse hitreje naraščalo. Vzhajajoče meščanstvo je namreč beračenje videlo kot huddružbeni in moralni prestopek, katerega je potrebno zajeziti. Zajezitev pa je bila po njihovemmnenju najboljša z obveznim delom, katerega je uvedla reforma skrbstva za revne. Ubožnizavodi so skrbeli za nadzor nad revščino, in sicer so revnim odraslim zagotavljali podporo,revni otroci pa so bili integrirani v prisilne delavnice, kjer so predli volno. Vzgojne vloge teprve ustanove še niso imele, saj so bili poleg otrok v prisilnih delavnicah nastanjeni tudiostareli, slaboumni, prestopniki in pijanci (Ciperle 1987, str. 15). V 19. stoletju se je po t.i.speenhamlandski reformi, ki je bila izvedena leta 1795 in smo jo predstavili že v prejšnjihpoglavjih, pokazal neuspeh delovanja prisilnih delavnic. Dotlej so namreč revni dobivalijavno podporo, z novim zakonom o prisilnih delavnicah (angl. Workhouse Test Act) iz leta1834 pa je bila odvzeta javna podpora tistim, ki so odklonili delo in tudi namestitev v prisilnidelavnici. Revni so imeli na izbiro dve možnosti: lahko so naprej živeli na robu preživetja insi niso smeli pomagati z beračenjem, ki so ga oblasti prepovedale, ali pa so se s celo družinopreselili v prisilno delavnico (Mrgole 1999, str. 146).Prve iniciative po podržavljenju otroškega varstva izhajajo iz konca 18. stoletja, ko je v VelikiBritaniji zaradi ugodnosti industrijske revolucije ponovno občutno naraslo številoprebivalstva, predvsem pa število otrok, rojenih v izvenzakonskih zvezah (Hudson 1998, str.21). Naraščajoče število osirotelih in zapuščenih otrok je država poskušala reševati sštevilnimi bolj ali manj neuspešnimi potezami, ki pa sprva problematike zanemarjenih otrokniso reševale, ampak so predvsem spodbujale meščansko ideologijo o izprijenosti nižjihstanov. Do 16. stoletja je skrb za sirote večinoma pripadala cerkvi in samostanom, sirote pa sonameščali tudi v rejniške družine. Že leta 1536 je bil izdan zakon, po katerem naj bi vsakažupnija poskrbela za mladoletnega berača ter ga izučila v rokodelstvu ali poljedelstvu. V 17.stoletju je vse bolj pogosto postajalo pošiljanje zanemarjenih in zapuščenih otrok v ameriškekolonije, konec stoletja pa so že začele nastajati tudi prve sirotišnice (Mrgole 1999, str. 148).Poleg ustaljenih oblik otroškega varstva pa so 18. stoletju pošiljali dečke še v mornariškoslužbo, za mlade deklice pa je bil osnovan ženski sirotišnični azil (angl. Female OrphanAsylum), ki jih je ščitil pred prostitucijo (Hudson 1998, str. 21).77

V Veliki Britaniji je že na sredini 18. stoletja kar 15 % vseh otrok, mlajših od deset let,izgubilo enega starša, mlajših od petnajst let pa že 20 %. Delež otrok, ki so izgubili oba starša,je bil nižji: 2 % otrok, mlajših od deset in 4 % otrok, mlajših od petnajst let, je bilo sirot. Knaraščanju števila teh otrok je prav gotovo pripomogla tudi takratna angleška zakonodaja, kije 'dajala potuho' materam, ki so jim bili otroci 'odveč' oziroma zanje iz različnih razlogovniso mogle skrbeti, svoje nezaželene otroke pa so puščale na cerkvenih in zasebnih stopniščih.Leta 1739 je bila v Londonu ustanovljena oskrbovalnica (angl. founding hospital), ki je sprvasprejela le 150 otrok letno. Leta 1756 je njeno financiranje prevzela država in število otrok jedrastično naraslo na 3000 letno. Ker so bile razmere v oskrbovalnici slabe in sta dve tretjinivseh sprejetih otrok pomrli, je ustanova leta 1760 ponovno sprejela staro politiko sprejema150-ih otrok letno. Delovala je do leta 1801 in svoje oskrbovalne politike dotlej ni večspreminjala (Cunningham 1995, str. 126). Tekom 18. in na začetku 19. stoletja stademografska eksplozija in industrijska revolucija v Veliki Britaniji kljub strogi zakonodaji, kije prepovedovala izvenzakonsko spolnost, povzročili nadaljnji porast številnih nezakonskih,zapuščenih in osirotelih otrok, kar je spodbudilo razvoj socialnega varstva. Nastajati so začelaštevilna nova vzgajališča in v sirotišnicah in prisilnih delavnicah sta se odslej združevala deloin vzgoja. 42 Otroke so navajali k pridnosti, marljivosti in poslušnosti, kar so bile temeljnekrščanske vrednote. Britanske sirotišnice, ki so otrokom prepovedovale vsakršno beračenje,so bile na eni strani ustanove množične vzreje, na drugi pa vrhunec zanemarjanja (Heinsohn1993, str. 259).Skupne značilnosti skrbstvenih ustanov za otroke nižjih slojev po letu 1800 je povzel sociologvan Krieken (v Mrgole 1999, str. 153), ki meni, da so bile neučinkovite, saj niso upoštevale42 Pogovor med mestnimi sodniki in Oliverjem iz Dickensovega romana nam priča o odnosu državnih oblasti donezaželenih otrok in sirot v Veliki Britaniji v prvi polovici 19. stoletja; oblasti so od sirot zahtevale vdanost,pobožnost in krščansko vzgojljivost ter so od njih pričakovale, da se bodo izučile poklica:»/…/ »Fant,« je rekel gospod na visokem stolu, »poslušaj me. Saj veš, da si sirota, kaj ne?«»Kaj je to, sir?« je vprašal ubogi Oliver.»Fant je res trapast, saj sem si mislil,« je rekel gospod z belim telovnikom.»Nikarte,« je rekel gospod, ki je prvi govoril. »Saj veš, da nimaš ne očeta ne matere in da te redi občina, ne?«»Vem, sir,« je Oliver bridko zaihtel.»Zakaj se pa cmeriš?« je vprašal gospod z belim telovnikom. In prav res to je bilo čudno; zakaj naj bi dečekjokal?»Upam, da opravljaš vsak večer svojo molitev,« je rekel drugi gospod z godrnjavim glasom, »in da moliš zaljudi, ki te rede in skrbijo zate, kakor se kristjanu spodobi«.»Molim, sir,« je dejal deček. Gospod, ki je govoril nazadnje, je zadel nehote pravo. To bi bilo res krščansko, insicer čudovito krščansko, če bi bil Oliver molil za ljudi, ki so ga redili in skrbeli zanj.»Že prav. Prišel si semkaj, da se izobraziš in naučiš kakega koristnega rokodelstva,« je dejal rdečelični gospod vvisokem naslanjaču. »Zato boš začel jutri ob šestih skubsti predivo,« je rekel znanec z belim telovnikom.«(Dickens 1976, str. 15).78

starostnih razlik med odraslimi in mladoletnimi prestopniki. Država, ki je nadziralaneukrotljivo mladino, je le-to poleg sirotišnic in prisilnih delavnic pošiljala tudi v kolonije inrejništvo ter jih vključevala v azile ter reformatorske in industrijske šole. Stopnja kriminala jekljub skrbstveni in vzgojni praksi teh ustanov naraščala, mladi pa so bili pogosto označeni kotglavni kršitelji družbenega reda. To je povečevalo nestrpnost meščanskega razreda do nižjihslojev, ki pa je z uvajanjem modernega šolstva tekom 19. stoletja počasi izginjala. Zobveznim in splošnim šolanjem so bili konec 19. stoletja položeni temelji za integracijo otrokv šole, s čimer se je začela njihova 'nadzorovana' socializacija (prav tam).5.1.2.2 Sirotišnice in prisilne delavnice na SlovenskemZa slovensko ozemlje imamo za čas srednjega veka zelo skope podatke o sirotišnicah innajdenišnicah. Znano nam je le to, da je v 14. stoletju obstajal ljubljanski špital, ki je po vsejverjetnosti imel tudi oddelek za otroke. Prvič se omenja že leta 1326 (Ciperle 1987, str. 7).V 17. stoletju so se tudi v Avstro Ogrski in na Slovenskem pojavile prisilne delavnice,imenovane ustrahovalnice, ki so bile namenjene kaznovanju in poboljšanju potepuhov,beračev, kriminalcev itd. Prva ustrahovalnica je bila ustanovljena leta 1671 na Dunaju, vLjubljani pa šele leta 1754 (Sunčič 2007, str. 21). Dunajska ustrahovalnica je sprvasprejemala le berače, ki niso hoteli delati in so si z življenjem in delom v njej (večinoma sotkali predivo) lahko zaslužili za vsakodnevni kruh. Njeno delovanje je bilo neuspešno in leta1726 je bila preurejena ter namenjena le še tistim, ki so prestajali zaporno kazen (Mrgole1999, str. 147).Glavni razlog za ustanovitev ljubljanske ustrahovalnice leta 1754 je bila omejitevrokovnjačev, ki so s tatvinami in potepanjem ovirali 'mestno kulturo' (Sunčič 2007, str. 21).Ljubljanska ustrahovalnica še ni bila opredeljena kot prisilna delavnica, poleg splošnegakaznovalnega oddelka pa je imela tudi poboljševalni oddelek za delikventno mladino. Po letu1815 je prišlo do kritike njene organizacije in pojavile so se zahteve po ločitvi mladoletnikovod odraslih prestopnikov. Zahtevana starostna meja je bila 14 let. Do novih zahtev je znovaprišlo leta 1819, ko je prišlo do pobude za ustanovitev prisilne delavnice v Ljubljani. V tanamen je bila ustanovljena posebna komisija z nalogo, da pripravi načrt za ustanovitevdelavnice. Ustanovitev se je zavlekla do leta 1847, ko je naposled le odprla svoja vrata naparceli zapuščenega mlina na desnem bregu Ljubljanice. Obratovala je do leta 1920 (Mrgole79

1999, str. 146). Bleiweisove novice so njeno odprtje oznanile z besedami: »Kranjskimlenuhom in potepuhom je postelja postlana.« (Sunčič 2007, str. 21). V tej prisilni delavnici soživeli in delali tudi mladostniki, izključeni pa so bili mlajši od 14 let, doječe matere inslaboumni. Čas bivanja v njej je bil odvisen od varovancev in njihovega poboljšanja, a jeznašal največ tri leta. Namen kranjske prisilne delavnice je bilo moralno poboljšanje z delom.Varovanci so predli, krtačili platna, šivali, tkali ipd. Leta 1874 je bil znotraj prisilne delavnicev Ljubljani odprt posebni oddelek za mladostnike, ki so petkrat tedensko obiskovali šolskipouk, pri delu pa so bili ločeni od ostalih varovancev. Pet let kasneje je bil zaradipomanjkanja sredstev mladinski oddelek ukinjen in mladi so bili znova integrirani medodrasle (Ciperle 1987, str. 27).V drugi polovici 18. stoletja je pod vplivom razsvetljenstva tudi na Slovenskem prišlo doomejevanja beračenja in pojava skrbi za zapuščene in zanemarjene otroke. Vendar pa glavninamen skrbstva ni bila več 'nesebična pomoč revnim', ampak njihova vzgoja v dobredržavljane in koristne delavce. Nastajale so tudi številne šole za delo, ki so poleg podajanjaosnovnih predmetov tudi delovno usposabljale. Marija Terezija je ustanavljala sirotišnice, insicer prve na slovenskem ozemlju so bile v Celovcu (1749), Ljubljani 43 (1758) in Beljaku(1769) (Ciperle 1987, str. 26). Še bolj intenzivno se je skrbi za revne otroke posvečalcesaričin sin Jožef II, ki je sicer prepovedal delovanje številnih redov, s čimer je bilohumanitarno delo močno omejeno. Po vseh župnijah je zapovedal ustanoviti oskrbovalnice inhiralnice za otroke. Za delikventno mladino so še vedno obstajale le prisilne delavnice, kjer jele-ta skupaj z odraslimi prestopniki živela in delala v težkih razmerah. V 19. stoletju sosirotišnice poleg oskrbovalne vloge vse bolj dobivale tudi vzgojno, vzgojni zavodi pa so sevse bolj diferencirali in nastajati so začela zavetišča, popravni domovi, zavodi za dečke,zavodi za deklice itd (Ciperle 1987, str. 26).Ena izmed sirotišnic, ki je nastala na slovenskem ozemlju, je bila sirotišnica v Celovcu. Ta jenastala leta 1760, dve leti kasneje pa je bila združena z bližnjo suknarno, ki je imela visokecilje, a skromno delovno silo. Marija Terezija je odredila delo sirot v suknarni in celovškasirotišnica je postala prisilna delavnica. Do podobnih odredb je prišlo tudi drugod pomonarhiji. Celovška sirotišnica je sprejemala otroke od sedmega leta starosti dalje, ostati paso morali do dvajsetega (deklice) oziroma štiriindvajsetega leta (dečki), če so želeli ob izstopu43 Ljubljanska sirotišnica se je financirala iz davka od vstopnin na komedije ter z davkom od sosednjih kavarn(Mrgole 1999, str. 202).80

prejeti nagrado – novo oblačilo. Delovnik v suknarni je bil dolg; otroci so vstajali ob šestih,pospravili posteljo in zmolili, nato so odšli delat. Ob osmih so dobili skromno malico in delalido dvanajstih, ko so imeli kosilo. Popoldansko delo je trajalo od enih popoldan do sedmihzvečer, ko so otroci sedli k večerji, nato pa zmolili in odšli spat. Manjši otroci so predli volno,starejši pa so delali z grebeni. Sirotišnica je obratovala do konca 18. stoletja, nato pa je bilaukinjena, ker je postala 'nepotrebna' – že leta 1780 so namreč zaprli suknarno, saj so biledelovne razmere v njej izredno slabe, veliko otrok pa je umrlo (Puhar 1982, str. 284).5.2 KriminologijaKanduč (1999) je v svojem delu kriminologijo opredelil kot: »vedo, ki se ukvarja s 'temnimi'platmi človekove narave; z nevarnimi, škodljivimi, nasilnimi, krivičnimi, protipravnimi,nemoralnimi in podobnimi pojavi v družbi. Polje njenega delovanja je nasičeno zvrednostnimi sodbami, vsakovrstnimi emocionalnimi vsebinami, političnimi interesi, vizijamidobre in slabe družbe /…/« (Kanduč 1999, str. 32). V tem poglavju bomo predstavilitransformacijo tradicionalnih razlag vzrokov kriminalitete v sodobno razlago, pri čemer sebomo opirali na številne različne poglede na kriminalca, zločin in pojmovanje kazni. Vobdobju, ki ga predstavljamo v diplomskem delu, je prišlo do številnih sprememb na področjukazenskega prava, v drugi polovici 19. stoletja pa tudi do oblikovanja prvih sodišč, ki so bilanamenjena mladoletnim prestopnikom. Ti so bili dotlej obravnavani kot 'pomanjšani odrasli'in so jim bile namenjene enake kazenske obravnave, kazni in usoda. Tekom 19. stoletja so seoblikovale odločilne ideje in novosti, ki so položile temelje današnjemu kazenskopravnemusistemu (Javornik 2001, str. 145).Pri proučevanju odklonskega vedenja in pojava kriminalnosti so raziskovalci, ki soraziskovali deviantnost, prišli do zaključkov, da na razvoj in porast kriminalitete odločilnovplivajo gospodarska in družbena gibanja. Weisser (v Vodopivec idr. 1990, str. 13) je postaviltezo, da je deviantnost odločilni pokazatelj gospodarskih sprememb, o čemer pričajo številnazgodovinska dogajanja, ki so pospešila družbeno upornost (npr. slabe letine, vojne,brezposelnost, družbena neenakost itd.). Po njegovem mnenju so v prvi polovici 19. stoletjaprevladovale tiste oblike deviantnosti, ki so nastopale proti gospodarskemu in družbenemusistemu – številne so bile revolucije, izgredi in upori, npr. ludizem, s katerim se je na precej'primitiven način' udejanjalo nezadovoljstvo delavcev, ki so razbijali stroje in napadali hiše81

delodajalcev. Druga najpogostejša oblika deviantnosti je bila povezana z verskim področjem(čarovništvo, satanizem, črna magija itd.). Ob tem je Weisser (prav tam) ocenil, da so leta1850 v Evropi prevladovala kazniva dejanja zoper premoženje, in sicer naj bi takih kaznivihdejanj bilo 50 %, 30 % naj bi bilo kaznivih dejanj zoper postavo in telo, 20 % pa še vsa ostalakazniva dejanja. Weisser (prav tam, str. 23) je prikazal tudi razlike med mestno in podeželskokriminaliteto; nosilci prve naj bi bili predvsem priseljenci s podeželja, ki so v mestih iskalizaposlitev in so se posluževali predvsem tatvin ter nasilnih in spolnih kaznivih dejanj. Tatvinein nasilna kazniva dejanja so bila najpogostejša tudi na podeželju, njihovi nosilci pa so bilibrezposelni, občasno zaposleni in delomrzneži.Transformacija tradicionalne kriminologije v moderno se je po mnenju avtorjev, ki so tafenomen raziskovali, dogodila v različnih zgodovinskih obdobjih. Po mnenju Foucaulta, ki jeproučeval francosko okolje, je do transformacije prišlo na prehodu iz 18. v 19. stoletje, ko jedo velikih sprememb prišlo na področju kaznovanja – kazen se je selila s telesnega področjana duševno področje, njeno bistvo pa je bilo popravljanje in poboljšanje storilca (Javornik2001, str. 145). V tem obdobju naj bi po Foucaultu prišlo tudi do 'rojstva zapora', ki je biloblika transformacije, usmerjene v kaznivo dejanje in ne v zločinčevo osebnost (Javornik1991, str. 1). Garland, ki je proučeval britansko področje, pa je vztrajal, da je do spremembprišlo na prehodu iz 19. v 20. stoletje, saj je šele takrat poboljšanje postalo bistvo kazenskegaprava, pred tem časom pa je bila kazen po njegovem mnenju namenjena le povračilu zastorjeno kaznivo dejanje (Javornik 2001, str. 145).5.2.1 Tradicionalna kriminologija in prehod v moderno kriminologijo5.2.1.1 Tradicionalna kriminologijaTradicionalna oziroma klasična kriminologija ali zaradi povračilnih in maščevalnih ukrepovtudi povračilna kriminologija je bila oblika kazenskega prava, ki je kazensko preganjala malein velike prestopnike do začetka 19. stoletja (po Foucaultu) oziroma 20. stoletja (poGarlandu). Označeval jo je krut, nazadnjaški in represiven odgovor na vsakršen odklon odtistega, kar je v družbi veljalo za 'normalno' in sprejemljivo. V času ekonomskega liberalizmain oblikovanja individualistične ideologije je bila namenjena vzpostavljanju družbenegaravnotežja in ohranjanju obstoječega družbenega sistema (Javornik 1991, str. 12).82

Tradicionalna kriminologija je k storilcu pristopala v skladu s takratno podobo o človeku, kije veljal za razumsko bitje, obdarjeno s svobodno voljo, kar mu je omogočalo možnost izbiredobrega ali slabega dejanja, torej možnost izbire za skladno in mirno življenje v družbioziroma možnost svobodne izbire prestopništva. V skladu s svobodno voljo, s katero naj bi pomnenju sodobnikov razpolagal sleherni posameznik in z možnostjo izbire pa se je povezovalatudi upravičenost kazni, ki je bila logična posledica storjenega kaznivega dejanja in zatopovračilo zanj (Javornik 2001, str. 147). To naj bi bilo tudi edini vidik ločitve kriminalcev odnekriminalcev – prvi se prestopku ne morejo upreti, drugi pa, oboji pa pri tem svobodnoizbirajo. 44 Kasneje je sicer prišlo do številnih kritik tega vidika (Javornik 1991, str. 2). PoKandučevem mnenju gre v zločinčevi osebnosti za 'boj med različnimi čutnimi vtisi', in sicermed 'zapeljivo podobo zločina' in 'odbijajočim vtisom kazni'. Pogosto v človekovi zavestinegativni vtisi prevladajo, zaradi česar pride do zločina. Kanduč vidnejše razlike med zločinciin nezločinci ne opazi, saj so po njegovem mnenju zločinci popolnoma normalni ljudje, ki seniso zmožni upreti skušnjavi (Kanduč 1999, str. 59).Najpomembnejši predstavnik, ki je proučeval tradicionalno kriminologijo, je bil Beccaria,katerega delo 'O zločinih in kaznih', ki je bilo izdano leta 1764, pomeni velik preobrat vkazenskem pravu. Beccaria je odločno nasprotoval smrtni kazni, za katero je zapisal, da jetiranska, neučinkovita in nepotrebna ter je opravičljiva le v primeru, ko prepreči revolucijo aliodvrne druge od prevratniškega vedenja. Boljšo in zanesljivejšo alternativo smrtni kazni jevidel v dosmrtni ječi, ki na posameznike deluje zastrašujoče (Beccaria v Hibbert 1965, str.66). Nasprotoval je tudi mučeniški metodi kaznovanja, saj so njeni rezultati odvisni odpsihične moči obsojenca; nekateri posamezniki imajo močno voljo in ne popustijo ter nepriznajo storjenega zločina niti ob najhujšem mučenju in bolečinah, drugi pa popustijo že obnajmanjšem psihičnem terorju in priznajo dejanja, ki jih niso zagrešili (Kanduč 1999, str. 42).Beccaria je že v času t.i. tradicionalnega pogleda na zločinca in kaznovanje postavil temeljne44 Določitev posameznika za zločinca je bila v zgodovini vedno vezana na oblikovanje določene simbolnestrukture, ki je večinoma temeljila na strahu in iracionalnih določitvah zločina. V času srednjega veka, ko je bilokazensko pravo popolnoma pod vplivom cerkve, je le-ta določala, kaj je kaznivo in kaj ne ter kdo ustreza pojmuzločinca. Najhujši zločini v srednjem veku so bili zato vsakršni odkloni od vere – 'čarovnice in čarovniki' so bilikot utelešenje zla opredeljeni za zločince, ki jih je bilo potrebno najti in kaznovati. V 16. stoletju so čarovnicesprva zamenjali klateži, ki so kot najhujše družbeno zlo in 'lenuhi in družbeni izmečki' postali zločinci, potrebnipregona, v času izbruha kuge pa so se znova pokazale nove težnje po iskanju krivca in zločinca. Krivca so sprvanašli v veri, saj je Bog kaznoval grehe ljudi, kot konkretne zločince pa so obtožili tujce, nevernike, Žide ingobavce. V novem veku je na podlagi verskih dogem zločinec postal sleherni posameznik, saj je bil kot potomecgrešnega Adama in Eve rojen z izvirnim grehom. S tega stališča so bili kot zločinci opredeljeni tudi otroci, ki sojim starši in družba s trdo vzgojo poskušali ozdraviti zločinske narave (Salecl 1991, 20).83

zahteve o primerni kazni, ki so v veljavi ostale vse do danes: kazni morajo biti vnaprejzakonsko predpisane, s čimer je subjektivna samovolja sodišč pri izrekanju kaznionemogočena. Kazen mora kar najhitreje slediti storjenemu prestopku ter mora bitiproporcionalna s prestopkom, torej mora ustrezati teži prestopka. Kazenski postopek mora bitijaven ter mora storilcu omogočati možnost obrambe (Javornik 2001, str. 147). Temeljnipomen kazni je pravičnost, saj je storilec kaznovan zato, ker je storil zločin. Med primarneelemente kazni po Beccarii spadata zastraševanje in povračilo, s katerima kaznovalcipreprečujejo ponovne prestopke ter od prestopkov odvračata nove kršilce, poboljšanje storilcapa je sekundarnega pomena ter je v skladu s pojmovanjem človeka kot razumnegaposameznika s svobodno izbiro odvisno od njega samega. Država je dolžna kaznovati vsetiste, ki kršijo predpise (Javornik 1991, str. 8). Za izboljšanje medčloveških odnosov inzmanjšanje kriminalitete je Beccaria predlagal vzpostavitev t.i. družbene pogodbe, s kateronaj bi se posamezniki odpovedali delu svoje 'svobode' na račun varnejšega in mirnejšegaživljenja v družbi. Za racionalnega in sebičnega posameznika je bilo namreč sprejemljivejšeživeti v pogodbeno urejeni družbi z manj individualne svobode kot pa v anarhičnem innegotovem okolju (Kanduč 1999, str. 45).5.2.1.2 Moderna kriminologijaDo transformacije tradicionalnega kazenskega prava v moderno je torej prišlo na prehodu v19. stoletje po Foucaultu oziroma v 20. stoletje po Garlandu. 45 Za razvoj moderne45 Leta 1791 je bil v Franciji izdan nov kazenski zakonik, ki je pomembno vplival na spremembe kazenskegaprava povsod po Evropi. Ta zakonik prav tako kot Foucaultova teorija priča o času transformacije klasične vmoderno kriminologijo na prehodu v 19. stoletje. Glavna načela zakonika so bila enakost vseh ljudi predzakonom, absolutna določenost kazni, humanost kazni ter sorazmernost prestopka in kazni (Javornik 2001, str.147). O odpravi skrajnih oblik telesnih kazni in mučenja na prehodu v 19. stoletje piše tudi Foucault (2004). Toje bil čas, ko so se začele vzpostavljati nove teorije in pogledi na storilca, zločin in pomen kazni. V nekajdesetletjih je izginilo mučeno, razkosano in pohabljeno telo, kazen pa se je preusmerila na dušo, čeprav je šenadalje ostala povezana s telesom (npr. odrekanje hrane, samica, tepež itd.). Odpravljeni so bili številnikaznovalni običaji (npr. žigosanje v Veliki Britaniji leta 1834, sramotilni steber pa 1837), ki so bili doslej vmnožični uporabi, pojavili pa so se novi. Ena izmed novih kaznovalnih naprav v Veliki Britaniji, ki je izvajalasmrtno kazen, je bila metoda obešanja, ki so jo prvič preizkusili že leta 1760, dokončno pa so jo sprejeli leta1783, ko so v državnem zaporu Newgatu postavili morišče. Kaznovanje, ki je do prehoda v 19. stoletje potekalo'na očem vseh', se je z javnih prizorišč umaknilo v samoto med štiri zidove zaporov in usmrtilnic. Javnousmrtitev so sodobniki videli kot novo zločinsko dejanje, ne pa izničenje le-tega. Postalo je žarišče, kjer se jerazvnemalo novo nasilje: rabelj, ki je izvrševal kazni, je postal podoben zločincu, sodniki pa morilcem, ki sostorilca 'umorili' s tem, da so ga obsodili na smrt. Javne so ostale le še razprave in obsodbe (Foucault 2004, str.15). V Veliki Britaniji, kjer so bile javne usmrtitve zelo 'popularne' med prebivalci mest, ki so se pogosto zbralina javnih usmrtitvah in so bili mnogi v gneči in prerivanju tudi poteptani do smrti, so se prve zahteve poukinjanju javnih usmrtitev pojavile že na sredini 19. stoletja, dokončno pa so se usmrtitve umaknile za zidovejetnišnic po letu 1868 (Hibbert 1965, str. 84).84

kriminologije je bil značilen utilitaren in pozitivističen pristop v pogledu na storilca in kazen.Medtem ko je tradicionalna kriminologija temeljila na treh elementih (zločin, storilec, kazen),se jim je v moderni kriminologiji pridružil še četrti, to je storilčeva namera za zločin. Zdaj nibilo več dovolj, da je bil storilec spoznan za krivega, ampak je bilo od njega pričakovanopriznanje krivde (Mrgole 1999, str. 92). Storilec je postal bistvo kaznovalne politike; zvstopom psihologije in psihiatrije v kazensko pravo so bila omogočena raziskovanjastorilčeve osebnosti. Prestopnik je bil kot pravni subjekt odgovoren za svoja dejanja. Bil jedržavljan s pravicami in dolžnostmi in tudi zanj je veljala enakost pred zakonom (Salecl 1991,str. 45).Vstop psihiatrije v pravo je predlagal že zakonik 'Civil Code' iz leta 1804, vendar pa soštevilni takrat dejavni reformatorji, med njimi tudi najpomembnejša Beccaria in Bentham,zanikali vsakršne povezave med kaznovanjem in ugotavljanjem prištevnosti storilca. Norce sodoslej vselej zapirali skupaj z drugimi prestopniki v iste ustanove. Ko pa se je pravo v prvihtreh desetletjih 19. stoletja zaradi številnih umorov brez motivov znašlo v slepi ulici, jenastopil čas, da psihiatrija v kazenskem pravu dobi svoje mesto. Umori brez motivov inrazlogov so močno pretresli kazensko pravo, ki je dobilo nalogo, da razišče motiv za storjenodejanje. Odgovornost za storjeno dejanje je bila prenesena s storilca na procese, ki jih storilecni bil zmožen nadzirati. 'Krivec' je postajalo storilčevo nezavedno (Mrgole 1999, str. 94). Vkazensko pravo je vstopil termin morilske monomanije, ko je sicer popolnoma prištevenposameznik nenadoma naredil zločin brez racionalne razlage (Salecl 1991, str. 46). Morilskamonomanija je psihiatriji omogočila dokončen preboj v pravosodje. Z njo je bila prikazanapovezava med boleznijo, norostjo, vedenjskimi motnjami in zločinom. Vse to je spodbudilo,da je v kazenskem pravu dokončno prišlo do odprave še zadnjih oblik mučenja in telesnekazni in pojavile so se nove oblike kaznovanja, ki so se navezovale na storilca in ne naprestopek. V sedemdesetih letih 19. stoletja, ko je imela psihiatrija v pravu že trdno mesto, jezavrnila nedoločen koncept morilske monomanije in oblikovala opredelitev, da mentalnoobolenje ne prizadene le mišljenja in zavesti, ampak tudi čustva, nagone in spontano vedenje(Mrgole 1999, str. 99).Storilec ni bil več obravnavan kot svoboden in razumski posameznik z lastno voljo, ampakkot determinirano bitje, na katerega nezavedno vplivajo številni biološki, psihološki indružbeni elementi. Zaradi tega je ambivalentno spoznan na eni strani za žrtev, ki je pri'ozdravitvi' potrebna pomoči, sočutja in usmiljenja ter ne kaznovanja, po drugi strani pa še85

vedno kot družbi nevaren element, ki ga je potrebno izločiti iz družbe (Javornik 2001, str.148). Razlika med kriminalcem in nekriminalcem ni več posledica naključnega dogodka, koposameznik zapade v skušnjavo in se 'pregreši' z zločinom, ampak postane odkrito znamenjeposameznikove patologije. Svobodnega in racionalnega posameznika zamenja 'nesvobodninerazumski' posameznik s psihično strukturo, življenjsko zgodovino in nizom psihološkihdeterminant, ki nezavedno določajo njegovo delovanje. Storilec postane bolnik z odsotnokritično presojo, s čimer pa postane razrešen moralne odgovornosti in zato nesposobenupravljati z lastnim življenjem. Zato pride pod okrilje države, ki mora poskrbeti za njegovopoboljšanje oziroma ozdravitev, predvsem pa za svojo lastno zaščito. Posameznikovaozdravitev ni več posledica storilčeve lastne odgovornosti, ampak je odvisna od delainstitucije, v katero je vključen (Javornik 1991, str. 6).Biološke razlage, ki jim je konec 19. stoletja pripadalo vodilno mesto razlag kriminalnosti, paso že na prehodu v 20. stoletje svoj prvenstveni položaj odstopile psihoanalitičnim insociološkim razlagam. Sociološke teorije vzroke za delikventno vedenje iščejo zunajposameznika, v okolju, v katerem živi, odločilno pa nanj vplivajo predvsem gospodarskipritiski, ki so se pojavljali tekom zgodovine, v 19. stoletju predvsem v obliki pomanjkanja inprikrajšanja nižjih slojev, družbenih in gospodarskih neenakostih, brezposelnosti itd.Kriminalu so se vdajali predvsem nižji sloji, ki so verjeli, da 'manj ko imaš, manj lahkoizgubiš', zaradi česar so bili težje nadzorljivi (Kanduč 1999, str. 100).Konec 19. stoletja se je v moderni kriminološki teoriji pojavil termin 'nevarni individuum' innaloge kriminologije so postale odkrivanje njegove kriminalnosti, predvidevanje potencialnenevarnosti in možne odklonskosti ter preko njegove klinične slike in diagnoze, oblikovanjemehanizmov zaščite družbe pred njim (Salecl 1999, str. 49). V kazensko sodstvo se je vselilacela množica ocenjevalnih, diagnostičnih in normativnih sodb, ki proučujejo in zadevajostorilca, prav tako pa tudi številne druge nesodne instance. Rablja je nadomestila cela vrstanepravnih strokovnjakov (psihiatri, psihologi, vzgojitelji, uradniki itd.), ki so obsojencuzagotavljali, da telesno trpljenje in bolečina nista več zadnja cilja kaznovalne akcije (Foucault2004, str. 17).Moderna kriminologija zločince od ostalih ljudi ločuje s proučevanjem njihovih telesnih,duševnih in socialnih lastnosti. Znana je Lombrosova teorija, ki jo je leta 1876 podal v svojemdelu 'Zločinec' in se uvršča med biološke razlage kriminalnega vedenja. Lombroso na podlagi86

opazovanja storilcev kaznivih dejanj pride do sklepa, da je storilec poseben tip človeške vrste,ki s svojimi opaznimi telesnimi, biološkimi in psihološkimi znamenji kaže na manj razvitega,primitivnega človeka, ki spominja celo na žival. S tem se je pozornost, kateri se posvečakazensko pravo, preusmerila od kaznivega dejanja k storilcu (Javornik 2001, str. 148). Poleg'vidnih' znamenj na storilcu, ki spominjajo na žival, pa Lombroso navede tudi 'nevidna'znamenja, za katera pravi, da jih ima vsak povprečni storilec tretjino. To so lenoba inimpulzivnost, ki sta najpogostejši, neobčutljivost na bolečino, nezmožnost izkazovanjamoralnih čustev, npr. čustvovanja, usmiljenja in sramu, cinizem, nizka inteligenca, pohlep,pretkanost, podvrženost najrazličnejšim odvisnostim in druge (Kanduč 1999, str. 83).Storilčevo osebnost je zato potrebno natančno preučiti in šele znanje o njej nam omogočaizvedbo najprimernejše kazenske sankcije. Kazen postaja le eden od sredstev v boju protikriminalnosti, pridružijo pa se ji še številni novi vzgojni in varnostni ukrepi (Javornik 2001,str. 149).Psihoanalitične razlage kriminalnega vedenja so vzroke delikventnosti znova iskale vposamezniku, in sicer v njegovem 'nezavednem'. Kriminalno vedenje naj bi bilo posledicanotranjih konfliktov in nezavednih procesov ter, kot trdi Freud, predvsem posledice občutenjkrivde (prav tam, str. 93). Občutek krivde je posledica krutega Nadjaza, to je sistema vrednot,katerim se mora posameznik podrediti, a pri tem ne občuti svobodne volje, ampak prisilo. Tov posamezniku sproži konflikt in občutek krivde, ki se manifestira v kriminalno dejanje in vzločinu se notranje napetosti in občutek krivde sprostijo (Javornik 1911, str. 12). Vposamezniku se oblikuje nezavedna želja po kaznovanju, kar le-ta uresniči z nespretnostorjenim dejanjem in njegovim ujetjem (Kanduč 1999, str. 93). V psihoanalitičnih študijahimajo pomembno vlogo pri razvoju kriminalnega vedenja starši, ki so pogosto odsotni ali panavzoči, a premalo ljubeči oziroma preveč popustljivi in posesivni. Samenow in Yochelsonsta na podlagi ugotovljenih podatkov opozarjala, da storilci kaznivega dejanja pogosto krivdozvalijo na starše in pomanjkanje pozornosti v otroštvu, dejansko pa so bili sami tisti, ki sostarševsko pozornost odklanjali (prav tam, str. 96).5.2.1.3 Spremembe kazenskega prava v Veliki Britaniji in na Slovenskem v prvi polovici 19.stoletjaVelika Britanija, ki je številne novosti uvajala med prvimi, pa je ostala med zadnjimi pridokončni odpravi muk in smrtne kazni. Medtem, ko so muke po Evropi skoraj povsod izginile87

v tretjem in četrtem desetletju 19. stoletja, se je Velika Britanija njihovi dokončni odpravidolgo upirala. Razlog je verjetno v tem, da je v obdobju med 1780 in 1820 preživljala hudečase 46 , saj so se nemiri vrstili, zaradi česar do omilitve kazenskih zakonov še ni prišlo(Foucault 2004, str. 20). V Veliki Britaniji so se številni reformatorji že v Beccariovem časuzavzemali za odpravo smrtne kazni (a so dosegli le izgon v kazenske kolonije v redkihprimerih), ki je bila konec 18. stoletja predpisana za 160 zločinov, do leta 1819 pa je številonaraslo že na 223. Leta 1838 je bilo veljavnih le še 14 zakonov, ki so določali smrtno kazen, skatero so že stoletja kaznovali umore, izdajo, piratstvo, požige, kraje, posilstva, sodomijo invse tatvine nad enim šilingom, leta 1819 pa so tem 'večjim' prestopkom dodali še številne'manjše', ki doslej niso veljali niti za zločin. Število izvedenih usmrtitev se je na prehodu v 19.stoletje zmanjšalo, in sicer od 97 usmrtitev leta 1785 na 52 leta 1831, a je zaskrbljujočpredvsem podatek, da je bilo od dvajsetih usmrčenih v povprečju kar osemnajst mladoletnih.Iz pridobljenih podatkov vidimo, da so bile smrtne kazni za mladoletne odrejene že zanajmanjše prestopke: leta 1801 so namreč usmrtili štirinajstletnega dečka, ker je ukradel žlico,leta 1831 pa devetletnega dečka, ker je skozi počeno izložbeno okno neke trgovine s palicovzel za dva penija barve. Sodniki so svoje odločitve opravičevali s tem, da mora biti zakonuzadoščeno, in sicer s stališča zgleda drugim otrokom (Hibbert 1965, str. 79).Na Slovenskem je bil nov kazenski zakon sprejet leta 1852 in je v veljavi ostal do leta 1930.Kazenski zakon o hudodelstvih, prekrških in prestopkih je poenotil kazenskopravno ureditevna področju celotnega avstrijskega cesarstva, obravnaval pa je samo materialno kazenskopravo. Kazenska dejanja je delil na hudodelstva, prekrške in prestopke, za katera so bilerazpisane krute kazni. Hudodelstvu je v skrajnem primeru sledila usmrtitev oziroma zapornakazen, dolga od šest mesecev do dvanajst let, včasih tudi dosmrtna. Za prekrške in prestopke,ki so bili lažja kazniva dejanja kot hudodelstva, so bile kazni denarne ali zaporne, včasih tudifizične ali izgon iz kraja bivanja (Vodopivec idr. 1990, str. 122).5.3 Razvoj mladinskega kazenskega pravaDo spremenjene politike kaznovanja mladoletnih prestopnikov in razvoja mladinskegasodstva je prišlo tekom 19. stoletja, ko je država vse bolj posegala v družinsko vzgojo, nanj pa46 Čas med 1780 in 1820 je bil neprimeren za vsakršne 'nevarne poskuse' vzpostavljanja nove kaznovalnepolitike. To je bil čas množičnih uporov (gospodarski izgredi okoli leta 1790, nemiri po slabih letinah leta 1811,nemiri, ki so jih sprožili žitni zakoni, izdani leta 1815 itd.), ko naj bi varnost v družbi ohranjal le še strah predsmrtno kaznijo (Hibbert 1965, str. 76).88

je vplivala tudi sprememba kazenskega prava, ki se je odrazila na več nivojih. Po oblikovanjumeščanske družbe se je v pravu pojavil tudi termin pravni subjekt, s čimer je bil opredeljenpolnoletni posameznik, ki je bil kazensko in moralno odgovoren za storjena dejanja. Otroštvoin mladost ter kazensko pravo, ki ju zadeva, sta se oblikovala kot protipol polnoletnimpravnim subjektom meščanske družbe (Salecl 1991, str. 27). Država je s številnimi novimiinstitucijami vse bolj posegala v družino – na njeno okolje in vpliv na odraščajoče državljane.Družina je postajala vse bolj kritična in odločilna točka družbe, zato je bilo potrebno nad njovzpostaviti nadzor, ki bi preprečil vsakršne deviacije in neobvladljivost, kar bi družbo lahkoogrozilo. S tem, ko je država nad družino prevzemala nadzor, je vplivala na njeno vzgojo terna oblikovanje posameznikov s takimi osebnostnimi lastnostmi, ki so omogočale družbinnadaljnji obstoj (Salecl 1987, str. 212). 47Pred razvojem mladinskega sodstva je odločilno vlogo pri kaznovanju prestopniškegamladostnika imel oče, katerega absolutno avtoriteto so predpisovali tudi civilni zakoniki.Avtoritativni oče je imel v patriarhalni družbi pravico, da je svoje neubogljive potomce poslalv popravno ustanovo. Popravni domovi sprva niso bili ustaljena praksa, saj so se jih zaradipotrebnega plačila oskrbnine lahko posluževali le višji sloji, medtem ko so bili otroci nižjihdružbenih slojev poslani v prisilne delavnice ali zapore. 48 S tem, ko je imel oče širokapooblastila in popolno oblast pri pošiljanju svojih otrok v popravne ustanove, mu je biloomogočeno, da je ohranjal red v družbi in državi, kar je bilo skladno z analogijo 'očeta –vladarja' z začetka 19. stoletja. 49 Ker pa je s pošiljanjem otrok v popravne ustanove oče47 Spodnji citat iz romana Oliver Twist nam priča o neljubem dogodku, ki se je zgodil Oliverju, ko je sestradanpo dolgem delavniku pri večerji zaprosil za dodatno porcijo kaše. Iz njega lahko razberemo, da so bile razmereza življenje v sirotišnicah resnično težke, saj je vsak najmanjši poskus njihovega izboljšanja lahko izzval kazen –tudi smrtno. Otroci so bili na začetku 19. stoletja, ko je bil izdan roman, kaznovani po enakih principih kotodrasli in se od njih niso kazensko-pravno ločevali. Vsakršno 'nemoralno' dejanje je bilo potrebno kaznovati:»/…/ »Gospod Limbkins, prosim za zamero, sir! Oliver Twist je hotel imeti več«.Treščilo je mednje. Vsem se je začrtala osuplost na obrazih.»Več?!« je vzkliknil gospod Limbkins. »Umirite se, Bumble, in odgovorite mi razločno. Ali naj to tako razumem,kakor, da je zahteval še več, ko je prejel večerjo, ki jo določa obednik?«»Takisto, sir,« je odgovoril Bumble.»Tega fanta čakajo vislice,« je rekel gospod z belim telovnikom. »Povem vam, da bo še visel«.Nihče ni oporekal mnenju gospoda preroka. Živahna razprava se je vnela. Sklenili so, da spravijo Oliverja takojpod ključ. In drugo jutro je bil nabit na vrata list, ki je ponujal pet funtov odškodnine tistemu, ki bi prevzelOlivera od občine.« (Dickens 1976, str. 18).48 Za slovenske kraje nimamo podatkov, da so popravni domovi na začetku 19. stoletja obstajali, zatopredvidevamo, da so starši svoje neposlušne otroke pošiljali na prisilno delo ali v zapor. O obstoju popravnihdomov konec 19. stoletja sklepamo iz kazenskega zakona iz leta 1885 na podlagi dveh odredb. Poboljševalniceso dobile nalogo, da poskrbijo za mladoletno delikventno mladino, jih vzgajajo z moralnimi in verskimi nauki terusposabljajo za poklic (Mrgole 1999, str. 215).49 Oče je za otroke, mlajše od 16 let lahko brez utemeljitve zahteval kazen do enega meseca, sodnik pa v njegovoodločitev ni posegal. Za otroke, starejše od 16 let pa je moral pred sodnikom utemeljiti kazen do pol leta, ki jo je89

dejansko priznaval svojo nemoč pri vzgajanju otrok, je prišlo do zloma njegove nesporneavtoritete. Začenjalo se je obdobje poseganja države v družinsko vzgojo, na prizoriščenekdanje očetove / moške avtoritete pa je vstopila materinska / ženska avtoriteta (Mrgole1999, str. 47).Nadzor države nad družino in vzgojo, ki je potekala znotraj nje, je bil sicer vzpostavljen že vsrednjem veku, ko je družinsko vzgojo nadzorovala cerkev, z razvojem kapitalizma pa se jenadzor še okrepil. V Veliki Britaniji je do prvih iniciativ poseganja države v družino prišlo žena začetku 17. stoletja, ko je bil leta 1601 izdan Zakon o revežih, ki je prvič formuliral razlikomed otroki in odraslimi in zaščitil prve. Na videz humanitaren interes je prikrival resničnegospodarske težnje, saj je bil glavni namen nadzora in 'zaščite' otrok predvsem izraba otroškedelovne sile (Salecl 1991, str. 27). V 18. stoletju se je pojavila vrsta novih tehnik, med njimitudi medicina, ki je predvsem v višje meščanske sloje prinesla napotke o pravi vzgoji in negiotrok (Salecl 1987, str. 216). Na začetku 19. stoletja je bil izdan Zdravstveni in moralnivajeniški akt, ki je vseboval prva zakonska določila, ki so za otroke, zaposlene v tekstilniindustriji določale drugačne pravice kot za odrasle in olajševalne okoliščine – delavnik otrokje bil namreč 'skrajšan' na dvanajst ur dnevno, medtem, ko so odrasli delali dlje. ZZdravstvenim in moralnim vajeniškim aktom iz leta 1802 je država prvič vzpostavila nadzornad otroki ter jih poskušala zaščititi. 32 let kasneje, ko je bil izdan Novi zakon o revežih, jebilo ponovno zarisano razmerje med otroki in odraslimi, pravno pa je bila predpisana tudiodgovornost staršev, da skrbijo za svoje potomce (Salecl 1991, str. 28). Kljub poudarjanjuzaščite otrok pa je dejanska vloga vzpostavljanja nadzora nad družinsko vzgojo pomenilazaščito države; vpeljevanje socialnega varstva je bil namreč paradoks, za katerim je bila skritanaloga države, da zaščiti samo sebe pred 'nasilnim otrokom' (Salecl 1987, str. 215).Odločilno vlogo pri nadzoru države nad družino je dobila šola, ki je postala ustanova, katerenaloga ni bilo več le izobraževanje, ampak predvsem vzgajanje. Vzgojiti je bilo potrebno takootroke kot tudi njihove starše. Postala je orodje države in njen posrednik v odnosu do družine(prav tam, str. 216). Učitelji so postajali prvi 'socialni delavci' in so dobili nalogo, naj se vkorist otrok povezujejo s starši in jih usposabljajo k pravilni vzgoji. Prav tako so sespremenile številne vzgojne metode, uporaba telesnih kazni in palice pa je postala simbolnazadnjaške srednjeveške vzgoje. Palica je bila povsod odsvetovana, v Veliki Britaniji pa sesodnik preučil in jo odobril oziroma zavrnil. Prav tako je bil oče edini, ki je lahko svoje otroke v popravniustanovi tudi pomilostil (prav tam, str. 43).90

je ohranila do konca 20. stoletja. Ob uveljavljanju šolske obveznosti se je pojavilo tudivprašanje skrbi za zanemarjene otroke, ki so jih obravnavali kot žrtve neurejenih družinskihrazmer in pomanjkljive vzgoje. Takim otrokom bi telesno kaznovanje in palica še boljškodovala, zato je zanje edini pravilni ukrep vzgoja. Vse to je še spodbujalo poseganje državev vzgojo in konec 19. stoletja so začele nastajati prve socialne službe (Javornik 2001, str. 46).Te so prevzemale nadzor nad družinami, ugotavljale so stanje in razmere, v katerih so otrociživeli, odnose med otroki in starši ter odnose med staršema. Združevale so prvine prava,vzgoje in psihiatrije (Salecl 1987, str. 217).Proti koncu 19. stoletja je 'patrimonialno družino' začela izpodrivati in nadomeščati'patrimonialna država', očeta sodniki, sorodnike pa ostale psihološke, psihiatrične, socialne inpedagoške službe. To je privedlo do oblikovanja mladinskega sodišča, katerega namen je bilpreprečevanje kaznivih dejanj delikventne mladine. Predmet obravnave je postal otrokoziroma mladostnik in ne več storjeno dejanje (Salecl 1987, str. 217). Na oblikovanjemladinskega sodišča so vplivale številne spremembe, med njimi spremenjen pogled naotroštvo ter vstop psihiatrije in pedagogike v pravo. 50 Pedagogika je zaslužena za spremembopogleda na kazen, ki izgublja svojo povračilno vlogo in dobiva vzgojno. Appelius (v Mrgole1999, str. 116) je vpeljal tri temeljna načela za kazenske zavode za mlade kriminalce, in sicernaj kazen zamenjajo vzgojni prijemi, naj mladinsko pravo upošteva merila mladosti ter najbodo javne in zasebne vzgojne instance medsebojno usklajene. Kazen ni bila več menjava zastorjeni prestopek, ampak sredstvo, ki naj pozitivno vpliva na psihično strukturo storilca.Pedagogizacija prava je prinesla tudi manj nameščanja delikventne mladine v zapore inprisilne delavnice, kamor so bili nameščeni prej, iz vzgojnih zavodov pa je pregnala tuditelesno kaznovanje (prav tam). Naloge mladinskega sodnika so bile prevzemati naravovzgojitelja, vzpostaviti prijateljski odnos in z otrokom in mladostnikom skušati navezatiosebni stik: mladinski sodnik naj bi se mladoletnemu delikventu približal, mu položil roko naramena in s toplim glasom pridobil njegovo zaupanje ter ga s tem pomiril (Javornik 2001, str.43).50 Pri oblikovanju mladinskega kazenskega prava je imel pomemben vpliv tudi filantropski duh v 19. stoletju, kije zahteval izboljšanje človekovega življenja, predvsem pa izboljšanje skrbi za otroke, ki so bili v prvi polovici19. stoletja izkoriščani kot cenena delovna sila, v drugi polovici 19. stoletja pa so bili kljub uvedenemuobveznemu šolanju prepuščeni sami sebi, zaradi česar so mnogi med njimi postajali delikventi, veliko pa je bilotudi zapuščenih in osirotelih otrok, ki so potrebovali varstvo in skrb (Mrgole 1999, str. 47).91

V drugi polovici 19. stoletja so bili izdani številni zakoni o nameščanju zapuščene inzanemarjene mladine v zavode in vzgojne ustanove. Pri tem so se porajala različna vprašanjain konflikti, saj so se kazala nasprotja med stanovi (otroci in mladostniki iz nižjih slojev naj biv ustanovah ostajali dlje, saj so potrebovali več časa za 'prevzgojo' kot višji stanovi), spoloma(medtem, ko je oče imel glavno besedo pri namestitvi otroka v popravno ustanovo, so moralevdove za dovoljenje prositi dva moška člana po moževi liniji) in glede funkcije teh ustanov(ali naj le kaznujejo ali tudi popravljajo in vzgajajo) (Mrgole 1999, str. 212). Delavskedružine so postajale 'leglo zla', iz katerih naj bi izhajal večinski delež delikventnihposameznikov in v katerih naj starši ne bi imeli dovolj časa za ljubečo oziroma celokakršnokoli vzgojo svojih otrok. Življenje v zanikrnih stanovanjih, z nemoralnimi staršialkoholiki in kriminalci naj bi zanemarjenost delavske mladine le še spodbujalo. Te ideje sospodbudile številne družbene spremembe v 19. stoletju, ki so bile posledice industrijskerevolucije in smo jih predstavili že v prejšnjih poglavjih – selitve podeželskega prebivalstva vmesta, nastajanje proletariata, naraščanje brezposelnosti in mestne revščine, življenje vnemoralnosti in bedi itd. Donald (v Javornik 2001, str. 52) je za britansko okolje zapisal, da soreformatorji predlagali razbitje stanovanjskih naselij in enklav, v katerih so delavske družineživele, prav tako pa so želeli pridobiti čim več informacij o načinu življenja in življenjskihrazmerah v delavskih družinah, s čimer bi lahko načrtovali izboljšanje življenjske ravni inmoralnosti, kar bi obenem izboljšalo tudi družinsko vzgojo (prav tam). V Veliki Britaniji sože takoj na začetku druge polovice 19. stoletja nastajale reformne in industrijske šole, ki so semed seboj razlikovale po tem, da so bile prve namenjene poboljšanju mladih storilcev, drugepa skrbi, da do prestopniškega vedenja potencialnih, torej delavskih otrok, ne bi prišlo(Mrgole 1999, str. 213).Prvo mladinsko sodišče je bilo ustanovljeno v Chicagu leta 1855, namenjeno pa je bilodečkom, starim med šest in šestnajst let. Odločilno vlogo pri nastanku je imela ideja, da jetreba mlade prestopnike obravnavati ločeno od odraslih. Prva naloga mladinskega sodišča jebilo iskanje mladih prestopnikov ter iskanje kazalcev možnega prestopništva. Mladinskisodniki so postali redni sodniki in so postopek skušali voditi v duhu 'personalizacije', mladimprestopnikom so se poskušali čim bolj približati (prav tam, str. 221).Prvi avstrijski shod za otroško varstvo je na Dunaju potekal leta 1907. Shod je začrtalsmernice novim oblikam vzgojnega in skrbstvenega varstva za otroke ter pozval strokovnjake,naj ugotovijo, kaj je potrebno za zdrav razvoj otrok ter naj najdejo ustrezna sredstva za92

izpolnitev tega cilja. Poudaril je tudi, da je potrebno osnovati organe, ki bodo nadziralidružinsko vzgojo. Ti organi so že obstajali, in sicer v ustanovi sirotinskih svetov, ki jih jeshod potrdil kot ustrezne. Sirotinski sveti so nadzorovali družinsko vzgojo, pomagali staršemin rejnikom z navodili o pravilni vzgoji, iskali so elemente nepravilne vzgoje in ugotavljalirazloge za zanemarjenost in delikventnost zanemarjenih otrok, predlagali odvzem otrokstaršem, iskali so najprimernejše rejnike za odvzete otroke itd. Kmalu sirotinski sveti niso večzadoščali in oblikovati je bilo potrebno nova društva za otroško in mladinsko varnost. Tudinjihova naloga je bila nadzorovanje in preverjanje vsakdanjega družinskega življenja(stanovanjske razmere, vzgojne prakse, moralno življenje staršev, odnos staršev do otrok,možen alkoholizem in delikventnost staršev itd.) ter preprečevanje oziroma omejevanjezanemarjanja otrok (Javornik 2001, str. 49).93

6 PREVLADUJOČ DRUŽBENO NUJNI ZNAČAJ POSAMEZNIKA V PRVIPOLOVICI 19. STOLETJAV zadnjem delu besedila bomo povzeli družbene spremembe, ki so vplivale na oblikovanjedružbeno nujnega značaja posameznika v prvi polovici 19. stoletja. Po Riesmanu (1965) jedružbeni značaj skupen vsem pripadnikom družbe v določenem času. Predstavlja skupneosebnostne poteze in lastnosti vseh pripadnikov družbe, ne da bi se pri tem ozirali na njihovostarost, spol, družbeni položaj, narodnost itd. (Riesman 1965, str. 68). Po Laschu (1986) se vdružbenem značaju oziroma kolektivnem umu, kot ga avtor poimenuje, odražajo potrebecelotne družbe in ne individualne psihološke potrebe posameznika, ki se mora potrebam inzahtevam družbe, v kateri živi, popolnoma podrediti. Vsaka družba oblikuje svojo kulturo –svoje lastne norme, osnovne predpostavke in načine organiziranja izkušenj – v posameznikoviosebnosti (Lasch 1986, str. 38). Človekova narava in osebnost se spreminjata prekosocializacije, ki poteka v družini, šoli in preko številnih sekundarnih socializacijskihdejavnikov, v skladu s tem, da ustrezata želenim družbenim normam. Na ta način družbarešuje tudi univerzalne krize otroštva (travmo ločitve od matere, strah pred njeno zapustitvijoali izgubo, bolečino zaradi tekmovanja z drugimi za materino naklonjenost itd.). Načinreševanja le-teh ustvarja poseben tip osebnosti in psihološke obremenitve, s čimerposameznik presega svoje nagone in instinkte ter se podreja zahtevam družbe (prav tam). 51Obstoj katerekoli družbe je namreč mogoč le preko vzgoje in socializacije njenihposameznikov. »Posameznik mora za lastno vključitev v družbo imeti zelo številne, povsemdoločene osebnostne lastnosti. Prav te osebnostne lastnosti predpostavljajo 'pogoje', ki jihmora posameznik 'izpolniti' za lastno vključitev v družbo, samo posameznik, ki bo posedovalnek določen spekter osebnostnih lastnosti, se bo sploh lahko vključil v določeno družbo –sicer ta vključitev ne bo mogoča.« (Godina 1986, str. 235). Za pripadnost določeni družbioziroma socialni skupini je torej pomembno, da posameznik postane njen 'reprezentativničlan'. Reprodukcija družbe poteka preko socializacije, ki je ena izmed njenih temeljnihpogojev, saj zagotavlja vključevanje novih generacij posameznikov s točno določenimiosebnostnimi lastnostmi v družbo, s tem pa družbi omogoča nadaljnji obstoj (prav tam, str.51 Najuspešnejše povezavo med posameznikom in skupnostjo raziskuje psihoanaliza, ki se osredotoča naproučevanje posameznika (npr. Freudovo raziskovanje psihičnega zdravja in bolezni nam omogoča, da kotposebno obliko izraza določene kulture dojemamo tudi nevrozo in psihozo) (Lasch 1986, str. 39).94

236). Obstoj in razvoj človeške vrste sta odvisna od treh temeljnih procesov, ki somedsebojno povezani. Prvi in osnovni proces je biološka reprodukcija človeške vrste, kiomogoča njeno fizično ohranjanje, drugi je ustvarjanje in razpolaganje z materialnimidobrinami, ki jih človeška vrsta pridobiva z delom, kar jo ločuje od ostalih živalskih vrst,tretja pa interiorizacija sveta, v katerem živi. Z zadnjim procesom pride do ponotranjenjadružbenih in kulturnih značilnosti ter uskladitve z njimi. Usklajevanje posameznika z družbo,socializacija oziroma inkulturacija, je temeljni družbeni proces, v katerem si človek ustvari»predstave o družbenem svetu, načinu mišljenja, obliko družbene zavesti, pa tudi načinegovora in komuniciranja, čustvovanja in vrednotenja. Privzame delovne navade in normedružbenega in kulturnega vedenja. Uveljavi motivacije, pričakovanja in aspiracije, ki bodo tovedenje v marsičem vodile. Oblikuje svojo identiteto kot občutek pripadnosti ne le človeškivrsti, ampak njenim številnim členom in razčlenitvam: od rase, naroda, do družbenega razredaitd. In nazadnje se v tem procesu izoblikuje njegova osebnost kot individualnost – postane uddružbene in kulturne celote.« (Južnič 1973, str. 18). Vsaka družba torej preko procesa vzgojein socializacije oblikuje svoj tip osebnosti. Gre za tiste osebnostne lastnosti, ki soposameznikom kot članom določene družbe skupne. Če posameznikov s točno določenimilastnostmi v tej družbi ne bi bilo, družba kot taka ne bi obstajala. Produkt vzgoje insocializacije je torej posameznik, potreben za obstoj družbe (Šebart 1990, str. 56).6.1 Webrov duh kapitalizmaV času, ki ga predstavljamo, t.j. na začetku 19. stoletja, je po Riesmanovem (1965, str. 41)mnenju v zahodni družbi prevladoval avtonomni vase usmerjeni posameznik. Družbenerazmere in družbeno nujni značaj prve polovice 19. stoletja je v svojem delu opisoval tudi M.Weber (1988). Avtor je s pojmom 'duh kapitalizma' opisal glavne lastnosti, posebnosti invrline prevladujočega tipa posameznika oziroma 'idealtipa', ki je s svojim obstojem pogojevalobstoj razvijajoče se moderne kapitalistične družbe (Weber 1988, str. 40).6.1.1 Družbene razmere, v katerih se je oblikoval 'duh kapitalizma'V nadaljevanju besedila bomo na kratko povzeli bistvene ugotovitve o družbi in življenju vnjej v prvi polovici 19. stoletja, nato pa opisali družbeno nujni značaj, ki je v tem obdobjuprevladoval v zahodni družbi, to je individuum protestantske etike.95

V času, ko je bila industrijska revolucija še v povojih, torej konec 18. in začetek 19. stoletja,je proizvodno delo v manufakturah in delavnicah potekalo v času, ko ljudje na polju nisoimeli rednih opravil. Zaradi tega jim je t.i. protoindustrializacija zagotavljala dodatne zaslužkein omogočala dostojnejše življenje. Kmetje med seboj niso tekmovali, ampak so semedsebojno dogovarjali o izdelkih in cenah, konkurenca je bila usklajena in zdrava. Tekomindustrijske revolucije pa je bila zaradi razvoja modernega kapitalizma domača proizvodnjaprekinjena: na podeželje so se selili številni posredniki, ki so iz motiva lastnega pridobitništvazačenjali z izgradnjo 'trgovskih imperijev'. S tem je bil nakazan razvoj novega družbenonujnega značaja, katerega glavna značilnost je usmerjenost vase in v lastne koristi. Posamezniposredniki so najemali kmete in tkalce, jim dobavljali materiale za izdelke, izbirali modele terse sami dogovarjali s kupci. Iz kmetov je nastajal delavski razred, ki je tonil v vedno boljbrezupno stanje. Njihova plačila so se zmanjševala, saj so novi kapitalisti menili, da so nizkemezde produktivne, saj naj bi povečevale storilnost delavcev. Ko so sprva le-ti skušalidvigniti donos dela tkalcev ter slednjim povišali delovno mezdo, so tkalci v svojitradicionalistični veri, da potrebujejo le toliko zaslužka, kot so ga dobili doslej in nič več,začeli delati počasneje, zaradi česar je donosnost padla. Sledil je drastični ukrep – mezde sopadle, zaradi česar so morali delavci delati več in dlje, da so lahko zaslužili za svoje potrebe.S tem se je začelo obdobje delavskega izkoriščanja, kateremu se niso izognili niti otroci(Weber, 1988 str. 49).Če se vprašamo, kaj je poleg gospodarskih razmer in razmer na trgu botrovalo temspremembam družbe, je Webrov odgovor sledeč: spremenila se je miselnost posameznikov,spremenil se je 'duh'. Družba je postajala vse bolj usmerjena vase, v svoj obstoj in zaslužek terse je pri tem kaj malo ozirala na ljudi, predvsem tiste, ki so bili nižje na družbeni lestvici in sože brez dodatnega izkoriščanja živeli v bedi in le s težavo preživeli (prav tam, str. 56). 526.2 Individuum protestantske etikePrevladujoči družbeno nujni značaj 19. stoletja je bil v zahodni družbi, kot smo že zapisali,avtonomni posameznik oz. individuum protestantske etike, ki je bil obrnjen vase in sta mu biliglavni vodili individualna odgovornost in iniciativa. Na oblikovanje vase usmerjenega52 To nam prikazuje tudi zgodba Oliverja Twista, kjer mladi tatiči v zameno za lastno preživetje in zaslužekbogatejšim gospem in gospodom »/…/ izmaknejo sem in tja kakšen robec, uro ali nakit.« (Dickens 1976, str. 79).96

oziroma avtonomnega posameznika so tekom industrijske revolucije vplivale številnedružbene spremembe. Prišlo je do ekonomskih sprememb, saj je konec kooperativnegavaškega kmetovanja pomenil vse večjo samostojnost posameznih kmetov, ki so obograjevanju dotlej skupne zemlje dobili del le-te. Prav tako pa je k nastanku tega družbenegakarakterja prispevala tudi cvetoča trgovina in njena 'nevidna roka trga' (Žižek 1984, str. 13).Poleg gospodarstva pa se je odločilno spremenila tudi kultura, saj so ob vse večjempoudarjanju pomembnosti razuma ljudje 'poveličevali' doseganje zemeljskih užitkov (tako vpoklicni kot zasebni karieri) in ne več krščanske dogme o zveličanju. Ljudje so vedno boljzaupali vase, v svoje dosežke in sposobnosti. Družba se je ob industrijski revoluciji vse boljodpirala, z delitvijo dela je bila možna družbena mobilnost – navzgor, a tudi navzdol. Idealiso bili jasni – narediti čim več ter si s tem ustvariti pogoje za boljše življenje. Če je topomenilo izkoriščanje otroške delovne sile, potem je pač 'davek moral biti plačan' (Černič1988, str. 550). Za družbo, ki je nastala tekom industrijske revolucije, je bil namreč značilen»boj vseh proti vsem, vodila pa jo je nevidna roka trga« (Žižek 1984, str. 13). Geslo 'Vsaksam zase' so najbolj občutili delavski sloji, saj jih njihovi predstojniki niso obravnavali več spatriarhalno skrbjo, ampak so v njih videli sredstvo izkoriščanja in lastnega bogatenja (Žižek1987, str. 16).Geslo individuuma protestantske etike je »Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal« (Žižek1984, str. 12). Zanj je značilen nekonformizem, s katerim posameznik zavestno, v težnji'razbiti dokončnost usode' ter z aktivnim delovanjem in prevzemanjem osebne odgovornosti,odklanja norme, ki so do tedaj veljale za dokončne in neizogibne. Vdanost v usodo ni bila večvrlina, saj je dinamična in nepredvidljiva družba od posameznikov terjala neprestan boj.Spoznanje, da je človek sam ustvarjalec lastne usode, je pripomoglo k temu, da se jezoperstavil pritiskom okolja in ostal zvest svojim težnjam, željam, delovanju (Riesman 1965,str. 44). Za zahodno družbo 19. stoletja je bilo torej značilno, da je bil vsak posameznikodgovoren zase in svoje preživetje. Posameznika so odlikovale vrline, kot so varčnost,marljivost, točnost in zmernost, hladna skromnost in neponašanje z ustvarjenim kapitalom tersposobnost iz drobiža ustvariti bogastvo. Cilj celotnega človekovega življenja in delovanja jebilo pridobitništvo. Le-to je postalo družbeni ideal in rezultat marljivosti v poklicu, ne pa večnujno sredstvo preživetja, kot je veljalo dotlej. Pridobitništvo je omogočalo lagodnejšeživljenje in varčevanje za potomce (Weber 1988, str. 41). Vse omenjene vrline so bile vnasprotju z vrlinami in posebnostmi do tedaj prevladujočega družbeno nujnega značaja, ki sta97

ga Weber in Riesman poimenovala tradicionalistični. Prehod med njima je potekal v časuprotoindustrializacije, ko so kmetje iz lastnih pridelanih surovin in materialov za posrednikein mestne trgovce izdelovali izdelke ter jih na podlagi njihovih kapric in želja prilagajali inizboljševali (Weber 1988, str. 49), torej v obdobju, ki smo ga iz zgodovinskega inpedagoškega vidika opisali v pričujoči diplomski nalogi.6.3 Vzgojno – socializacijski model na SlovenskemNa Slovenskem je, kot smo že prikazali, tekom celotnega 19. stoletja večinsko prebivalstvoohranjalo svojo kmečko naravo, a so se že v prvi polovici stoletja pokazale prve težnje poizboljšanju življenjskega standarda, na katere je vplivala industrijska revolucija. Ta jeslovenske dežele dosegla pol stoletja kasneje kot Veliko Britanijo. Z industrijsko revolucijo sotudi pri nas na sredini 19. stoletja nastopile številne gospodarske in družbene spremembe:gradnja tovarn je spodbujala rast mest, kar je povzročilo selitve ljudi s podeželja v mesta inpostopno transformacijo kmečkega stanu v razred proletariata in polproletariata. Slednji je ševedno ostajal zvest svoji agrarni usmerjenosti, a se je zaradi težkega življenja vse boljusmerjal v industrijske dejavnosti.Po Žižku (1987) se je družbeno nujni značaj v zahodnem svetu oblikoval preko nosilcevrazvijajočih se liberalnih idej, torej preko nastajajočega meščanstva. Le-to je na Slovenskem v19. stoletju predstavljalo nevarnost za obstoj slovenskega naroda in prav poraz 'slovenskegaliberalizma' je konec 19. stoletja odigral ključno vlogo pri oblikovanju družbeno nujnegaznačaja na Slovenskem. Kot nosilec 'nacionalnega' torej na Slovenskem ni nastopilo liberalnomeščanstvo tako kot v zahodnem svetu, ampak kmetje (Žižek 1987, str. 42). Kmečkemnožice, njihovo prepričanje in ideologija sta vplivala na oblikovanje za naš prostorznačilnega osebnostnega tipa – »kmečka zakoreninjenost je igrala odločilno vlogo vnacionalni interpelaciji, v ideološkem procesu, prek katerega se je subjekt prepoznal/pripoznalza Slovenca.« (Šebart 1997, str. 140).Pri oblikovanju slovenskega naroda je pomembno vlogo odigrala tudi krščanska vera, ki jepredstavljala trdne, stabilne in stalne elemente slovenskega kmečkega in delavskega ljudstva.V skladu z njo so bile povzdignjeni krščanski vzgojni elementi, kot so delavnost, pobožnost inpokornost. Delo je bilo ovrednoteno kot dolžnost vsakega kristjana, vsakodnevno garanje pa98

je bilo namenjeno čiščenju starega in preprečevanju novega greha (Šebart 1997, str. 146) 53 .Delo ni bilo pomembno samo zato, ker izpričuje človekovo samostojnost in ustvarjalnost,ampak zato, ker pokaže človekovo ničnost in skrajno nemoč v odnosu do boga (Žižek 1987,str. 10). V delo je bilo potrebno že zelo zgodaj vpeljati tudi otroke ter jim vzgojiti vero vpreživetje s pomočjo lastnega dela. Prav tako je bilo potrebno otroke že zelo zgodaj vpeljatitudi v redne molitve, jih naučiti pobožnosti in skromnosti. Posameznik se je moral sprijaznitis svojim položajem, ki ga je zasedal v družini in družbi, saj mu je bil le-ta podeljen od boga inga je zato moral brezpogojno sprejeti. Vsakršno prizadevanje za dvig na družbeni lestvici se jepojmovalo kot nemoralno in v nasprotju s krščanskimi vrednotami (Šebart 1997, str. 150). Vtem vidimo razliko z zahodnim svetom, kjer je v 19. stoletju vladalo prepričanje, da je človeksam odgovoren zase in s tem ustvarjalec lastne usode, zato se je posameznik lahkozoperstavljal svojemu stanu in okolju (Riesman 1965, str. 44).Pokornost je bila v slovenskem prostoru sveta dolžnost slehernega človeka in 'lepa čednost'otrok. Odvračala je od poskusov izstopa iz družbenega stanu in je bila najimenitnejša podlaganravnosti in odlične vzgoje, ohranjala pa je obstoječi red v družini, družbi in državi. Ženska inotroci so bili pokorni očetu analogno pokornosti državljanov državi in cerkvi. Družina je bilakot 'prva naravna' družba izredno pomembna za državo, cerkev in nebesa; oče je bil v družinivladarski in božji namestnik, žena pa njegova 'desna roka ali srce' (Šebart 1997, str. 152). Odmoža se je pričakovala resnost, doslednost in da predstavlja dober zgled svojim otrokom, odžene pa potrpežljivost, skromnost, ubogljivost, delavnost in varčnost (prav tam).Na Slovenskem je bila konec 19. stoletja torej ena temeljnih potez prevladujočega družbenonujnega značaja posameznika poteza, ki bi jo lahko poimenovali 'vdanost v usodo', saj so bilivsakršni poskusi sprememb življenjskega položaja posameznika nezaželeni in celo nemoralni.To pa je v popolnem nasprotju z eno temeljnih potez družbeno nujnega značaja, ki ga v temobdobju srečujemo v Veliki Britaniji, ki narekuje posamezniku, da je ustvarjalec lastne usode,da se zoperstavlja pritiskom okolja in ostaja zvest svojim težnjam, željam in delovanju.53 Trunk (v Žižek 1987, str. 10) je v svojem delu Bodi svoje sreče kovač zapisal: »Muka vsakdanjega dela namkliče, da smo grešniki, da je naše življenje na svetu čas pokore, potu in solz. Od narave je človek nagnjen kprevzetnosti in ravno ta resnica mu ne ugaja; zato tudi splošen upor proti delu na vseh krajih in koncih. A resnicaostane resnica in kdor se zoper njo vzdiguje, tega bo zdrobila. Delo in vse neprilike, katere so združene z njim,morajo potlačiti naš napuh in kazati našo ničevost. Mnogo ljudi zabi na Boga in menijo, da je vse, kar sipridelajo, le delo njih rok in njih prebrisanosti. S tem raste njih prevzetnost.« (Trunk v Žižek 1987, str. 10).99

7 SKLEPV diplomskem delu smo proučevali splošno, gospodarsko in družbeno dogajanje v prvipolovici 19. stoletja v Veliki Britaniji in na Slovenskem. Pri tem smo se navezovali na romanOliver Twist, v katerem je avtor Charles Dickens zajel vse v diplomski nalogi predstavljenefenomene – gospodarske in družbene spremembe, družinsko življenje, preživljanje otroštva,zakonitosti kazenskega prava v prvi polovici 19. stoletja idr. Ugotovili smo, da je po agrarniin industrijski revoluciji na prehodu stoletij v obeh okoljih prišlo do občutnih sprememb takov gospodarstvu kot v družbi: najprej so se spremembe zgodile v Veliki Britaniji, nekajdesetletij kasneje pa tudi v slovenskih deželah. Številne novosti v tehniki, gospodarskiproizvodnji in agrarni pridelavi ter spremembe v zdravstvu in življenjskem standardu sospodbudile rast števila prebivalstva in nastanek novega družbenega razreda – delavstva.Prikazali smo, da je bilo življenje delavstva težko in sprva popolnoma brez zaščite insocialnega varstva. Tekom prve polovice 19. stoletja so se začele prve spremembe, ki so jihsprožili redni delavski upori.Ugotovili smo, da je v skladu s spremembami v družbi prišlo tudi do sprememb v družini.Analiza nastanka nuklearne družine nam je omogočila vpogled v družinsko življenje vmeščanskem, delavskem in kmečkem okolju, za katera smo ugotovili, da so v njih veljalepodobne zakonitosti tako v britanskem kot slovenskem okolju. Analizirali smo različnesociološke in zgodovinske poglede na otroštvo ter preživljanje le-tega v meščanskih,delavskih in kmečkih družinah. Prikazali smo, da se je v predmarčni dobi pogled na otroštvoin odnos odraslih do otrok odločilno spreminjal ter da se je do konca 19. stoletja 'odkritjeotroštva' zgodilo tudi v družinah, kjer so imeli otroci vlogo delovne sile.Sledila je obravnava stanja šolstva v Veliki Britaniji in na Slovenskem, s katero smougotovili, da je v predmarčni dobi v obeh okoljih prišlo do številnih sprememb ter da so dotlejcerkvene šole vse bolj prihajale pod vpliv države. Predstavili smo delo nekaterihnajpomembnejših britanskih in slovenskih pedagoških mislecev ter ugotovili, da so vsipozivali k demokratizaciji šolstva in uvajanju bolj permisivnih vzgojnih oblik. Tekom 19.stoletja so se ob njihovem pozivu telesne kazni vse bolj umikale, palica pa je konec stoletjapostala celo prepovedana in znak nazadnjaštva.100

V naslednjem poglavju smo analizirali nastanek in razvoj totalnih ustanov ter njihovepredhodnice in smo na kratko predstavili zapor, ki še danes predstavlja najpogostejšo oblikotovrstnih ustanov. Že s predhodnicami totalnih ustanov se je začel vse bolj vzpostavljatinadzor države nad posamezniki, ki so z najrazličnejšimi 'patološkimi' značilnostmi motiliobstoječi družbeni red, zaradi česar so bili integrirani vanje. Predstavili smo razvoj prisilnihdelavnic in sirotišnic, ki so imele tako v britanskem kot tudi slovenskem okolju sprvapredvsem 'koristnostni' motiv, ne pa vzgojnega. To se je spremenilo s spremembokazenskopravnega sistema, ko se je glavni cilj kaznovanja spremenil iz maščevanja vprevzgajanje.V zadnjem poglavju smo strnili ugotovljene gospodarske in družbene spremembe ter nakratko predstavili prevladujoči osebnostni tip posameznika v prvi polovici 19. stoletja. Vzahodnem svetu smo ga poimenovali posameznik protestantske etike; zanj je bila značilnausmerjenost vase in v svoje lastno preživetje. Ugotovili smo, da je sprememba 'duha' ustvarilavelik družbeni propad med tistimi, ki so živeli na račun izkoriščanja drugih in tistimi, ki so vvsakdanji bedi komaj shajali iz dneva v dan. Na Slovenskem se je stanje razlikovalo odzahodnega sveta, saj je tukajšnji prevladujoči osebnostni tip izhajal iz krščanske ideologije inprepričanja, da mu je položaj in stan, v katerega je bil rojen, dan od boga. Fenomen, ki se jeoblikoval na Slovenskem konec 19. stoletja, bi lahko poimenovali tudi kot 'vdanost v usodo',saj so bili vsakršni poskusi sprememb nezaželeni in celo nemoralni.101

8 LITERATURAAbendroth, W. (1971). Socialna zgodovina evropskega delavskega gibanja. Ljubljana:Cankarjeva založba.Accati, L. (2001). Pošast in lepotica. Oče in mati v katoliški vzgoji čustev. Ljubljana: Studiahumanitatis.Aries, P. (1988a). Dve pojmovanji otroštva. V: Problemi. Šolsko polje, Ljubljana, št. 11, str.181-186.Aries, P. (1988b). Šola in trajanje otroštva. V: Problemi. Šolsko polje, Ljubljana, št. 11, str.187-194.Batistič Zorec, M. (2003). Razvojna psihologija in vzgoja v vrtcih. Ljubljana: Inštitut zapsihologijo osebnosti.Bergant, M. (1981). Družina – zakon – ljubezen na razpotjih. Ljubljana: Zavod SR Slovenijeza šolstvo.Bergant, M. (1994). Nove teme pedagoške sociologije in sociologije reforme šolanja.Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.Bleicken, J. idr. (1976). Svetovna zgodovina. Ljubljana: Cankarjeva založba.Braudel, F. (1991). Čas sveta. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, 15-18.stoletje, 2. Ljubljana: ŠKUC, Filozofska Fakulteta.Burke, P. (1992). History and social theory. Cambridge, Oxford: Polity press.Burguiere, A. (1996). A history of family. Cambridge: Polity press .Ciperle, J. (1987). Vzgojni zavodi. Ljubljana: Slovenski šolski muzej.102

Ciperle, J., Vovko, A. (1988). Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja. Ljubljana: Slovenskišolski muzej.Cunningham, H. (1996). Children and childhood in Western society since 1500. London, NewYork: LongmanCvirn, J. idr. (2001). Slovenska kronika 19. stoletja (1800-1860). Ljubljana: Nova revija.Čar, J. (1999). Pogled v Slomškovo pedagogiko. V: Šuštar, B. (1999). Pedagoški pogledi naAntona Martina Slomška. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, str. 39-47.Čepič, Z. idr. (1979). Zgodovina Slovencev. Ljubljana: DZS.Černič, M. (1988). Procesi spreminjanja družine od 15. do 19. stoletja. V: Zgodovinskičasopis, Ljubljana, št. 4, str. 543-554.Davis, J. C. (1989). Vzpon z dna: slovenska kmečka družina v dobi strojev. Ljubljana:Slovenska matica.Destovnik, I. (2002). Moč šibkih: ženske v času kmečkega gospodarjenja. Celovec: Drava.DeMause, L. Foundations of Psychohistory, str. 1–64 (pogl. I - Evolution of Childhood),www.psychohistory.com, pridobljeno: 29. 8. 2009Dickens, C. (1976). Oliver Twist. Ljubljana: Mladinska knjiga.Flaker, V. (1998). Odpiranje norosti. Ljubljana: Založba /*cf.Flandrin, J. L. (1986). Družina. Sorodstvo, družina in spolnost v Franciji od 16. do 18.stoletja. Ljubljana: Delavska enotnost.Foucault, M. (2004). Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana: Krtina.103

Geremek, B. (1996). Usmiljenje in vislice. Zgodovina revščine in milosrčnosti. Ljubljana:Studia humanitatis.Gillis, J. R. (1999): Mladina in zgodovina, tradicije in spremembe v evropskih starostnihodnosih od 1770 do danes. Šentilj: Aristej.Godina, V. (1983). Bipolarnost socializacijskega procesa (magistrska naloga). LjubljanaGodina, V. (1986). Socializacija in procesi reprodukcije družbe. V: Antrophos, Ljubljana, št.5/6, str. 230-243.Goody, J. (2003). Evropska družina: zgodovinsko-antropološki esej. Ljubljana: Založba /*cf.Hall, C. (1987). The sweet delights of home. V: Aries. P. (1987). A history of private life, 4.From the fires of revolution to the Great War. Cambridge, London: Harvard University press.Heinsohn, G. (1993). Uničenje modrih žensk. Prispevki k teoriji in zgodovini prebivalstva inotroštva. Ljubljana: Študentovska organizacija Univerze.Heywood, C. (2001). A history of childhood. Children and childhood in the West frommedieval to modern times. Cambridge, UK: Polity, Malden, MA, Blackwell.Hibbert, C. (1965). Zgodovina zločinstva in kazni. Ljubljana: Cankarjeva založba.Hobsbawm, E. J. (1968). Obdobje revolucije. Ljubljana: DZS.Horvat, M. (1999). Učenost brez čednosti je cvet brez sadja. V: Šuštar B. (ur.). Pedagoškipogledi na Antona Martina Slomška. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, str. 85-92.Hudson, J. R. (1998). Identity and work domains of child care. V: Socialna pedagogika,Ljubljana, let. 2, št. 2, str. 19-31.Iannaccone, A. (1998). Človek in čas: Devetnajsto stoletje/Dvajseto stoletje. Ljubljana:Mladinska knjiga.104

Jamison, H. R. (1968). Oliver Twist notes. London, Toronto: Coles, cop.Javornik, M. (1991). Moderna kaznovalnost. V: Iskanja – vzgoja, prevzgoja, Ljubljana, št. 11,str. 1-13.Javornik, M. (2001). Strategije ravnanja z zanemarjenimi in izprijenimi otroci – pogled v našozgodovino. V: Sodobna pedagogika, Ljubljana, št. 5, str. 40-54.Javornik, M. (2001). Od pravičnega povračila za kaznivo dejanje k prevzgoji storilca (innazaj). V: Sodobna pedagogika, Ljubljana, št. 3, str. 144-158.Južnič, S. (1973). Politična kultura. Maribor: Obzorja.Kanduč, Z. (1999): Kriminologija: (stran)poti vede o (stran)poteh. Ljubljana: Inštitut zakriminologijo pri pravni fakulteti.Lasch, C. (1986). Narcistička kultura: američki život u doba smanjenih očekivanja. Zagreb:Naprijed.Mary Carpenter (2009). http://www.infed.org/thinkers/carpenter.htm, pridobljeno 6. 8. 2009Maurois, A. (1939). Zgodovina Anglije. Ljubljana: Naša založba.Melik, V. (1980). Gmotna podstava slovenske družbe prve polovice 19. stoletja. V: 16.seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, str. 193-200.Mikec Avberšek, L. (1996). Anton Martin Slomšek 1800-1862. Maribor: Pokrajinski arhiv.Milić, A. (1988). Rađanje moderne porodice. Beograd: Zavod za udžbenike i nastavnasredstva.Moraze, C. (1976). Devetnajsto stoletje 1775-1905. Zgodovina človeštva; razvoj kulture inznanosti. Peta knjiga/prvi zvezek. Ljubljana: DZS.105

Morris, Z. (1999). Oxfordska zgodovina zapora – kaznovalna praksa v zahodni družbi. V:Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, št. 3, str. 258-261.Mrgole, A. (1999). Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci: k nastajanjumladinskega prava. Ljubljana: Založba/*cf.Okoliš, S. (2003). Šolske kazni ob uvajanju obvezne osnovne šole na Slovenskem. V: Šolskakronika, Ljubljana, let. 12, št. 2, str. 189-200.Perrot, M. (1987). Roles and characters. V: Aries. P. (1987). A history of private life, 4. Fromthe fires of revolution to the Great War. Cambridge, London: Harvard University press.Puhar, A. (1982). Prvotno besedilo življenja. Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19.stoletju. Ljubljana: Studia humanitatis.Ragged schools (2009). http://infed.org/youthwork/ragged_schools.htm, pridobljeno 6. 8.2009Riesman, D. (1965). Usamljena gomila. Beograd: Nolit.Rösner, W. (2007). Kmetje v evropski zgodovini. Ljubljana: Založba /*cf.Sagadin, J. (1993). Poglavja iz metodologije pedagoškega raziskovanja. Ljubljana: Zavod zašolstvo in šport RS, str. 12.Salecl, R. (1987). Družinska vzgoja in nadzorovanje skozi zgodovino. V: Revija zakriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, let. 38, št. 3, str. 212-219.Salecl, R. (1991). Disciplina kot pogoj svobode. Ljubljana: Krt.Schmidt, V. (1964). Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. Ljubljana: DZS.Sieder, R. (1998). Socialna zgodovina družine. Ljubljana: Studia humanitatis, ZRC.106

Skalar, V. (1988). Strokovni tokovi, ki so vplivali na razvoj vzgojne in prevzgojne doktrine vvzgojnih zavodih. V: Ptički brez gnezda: Glasilo društva defektologov Slovenije SekcijaMVO. Predvor: Društvo defektologov Slovenije Sekcija MVO, let. 13, str. 27-41.Slomšek, A. M. (1994). Slomšek prosi matere in očete za pomoč. Slomškova nedelja.Maribor: škofijski ordinarijat.Stone, L. (1990). The family, sex and marriage in England 1500-1800. London: Penguin.Sunčič, M. (2007). K zgodovini ustanavljanja prisilne delavnice v Ljubljani. V: Prispevki zanovejšo zgodovino, Ljubljana, št. 1. str. 7-22.Šebart, M. (1990). O namenih in stilih vzgajanja nekoliko drugače. V: Iskanja-vzgojaprevzgoja, Ljubljana, št. 9, str. 48-96.Šebart M. (1997). Tradicionalno-korporativistični vzgojno-socializacijski model inoblikovanje libidinalne ekonomije Slovencev I. V: Sodobna pedagogika, Ljubljana, št. 3-4,str. 136-155.Šorn, J. (1984). Začetki industrije na Slovenskem. Maribor: Obzorja.Švab, A. (2001). Družina: od modernosti k postmodernosti. Ljubljana: znanstveno inpublicistično središče.The world book encyclopedia. Volume 10 – I (1990). USA: World book, Inc.Trevelyan, G. (1960). Zgodovina Anglije. Ljubljana: DZS.Verginella, M. (1990). Družina v Dolini pri Trstu v 19. stoletju. Ljubljana: veza zgodovinskihdruštev Slovenije.Vodopivec, K. (1990). Postava in hudodelstvo; kriminaliteta na Slovenskem v 19. stoletju.Ljubljana: Slovenska matica.107

Wacquant, L. (2008). Zapori revščine. Ljubljana: Založba /*cf.Weber, M. (1988). Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubljana: ŠKUC: FF.Woodward, E. L. (1991). A history of England. London: Routledge.Žižek, S. (1984). 39 stopnic. V: Žižek, S. (ured.): Hitchcock, str. 10-16.Žižek S. (1987). Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana:Delavska enotnost.Žlebnik, L. (1959). Obča zgodovina pedagogike. Ljubljana: DZS.108

Izjava o avtorstvu diplomskega delaPodpisana Martina Mežnarec, rojena 8. 9. 1980 na Jesenicah, študentka Filozofske Fakultete vLjubljani, smer Pedagogika – Zgodovina izjavljam, da je diplomsko delo z naslovomŽivljenje otrok v prvi polovici 19. stoletja: Od dela otrok doma, v tovarni, do dela v sirotišniciin poboljševalnici pri mentoricah dr. Mojci Kovač Šebart in dr. Marti Verginella, v celotimoje avtorsko delo.V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura konkretno navedeni; teksti niso napisanibrez navedbe avtorjev.Martina MežnarecJesenice, 2009109