Multikulturalizem: PRO et CONTRA - Pedagoški inštitut

501. poglavje Državljanstvo in državljanska enakost51V okviru kritike egalitarnega liberalizma je potrebno izpostaviti dvaločena ugovora zoper multikulturalizem oz. politike multikulturalizma,in sicer [i] ugovor o naravi kulturne različnosti; ter [ii] ugovor o integracijskineustreznosti multikulturalizma. Med teoretično najbolj protislovnimikritikami velja izpostaviti ugovor, ki se nanaša na samo naravo kulturnerazličnosti. Zagovorniki multikulturalizma kulturno različnost utemeljujejokot posameznikovo potrebo oz. – kakor izpostavlja Kymlicka –»[d]ostop do jezika in kulture je včasih lahko predpogoj same zmožnostisprejemanja smiselnih izbir« (Kymlicka, 2005: 475). Jezik in kulturanasploh naj bi bila del posameznikovih neizbranih okoliščin, za katerečlani manjšinskih skupin oz. kultur, ki tako ali drugače ne sodijo vmainstream lahko legitimno pričakujejo, da bo širša družba nosila stroškepotencialne neenakosti, ki izvira iz kulturne različnosti. Za razlikood multikulturalizma pa zagovorniki egalitarnega liberalizma kulturnorazličnost razvrščajo med učinke posameznikovih izbir, kjer naj bi t.i.‘stroške’ izbire oz. potencialno neenakost nosil posameznik.Vloga kulture za posameznika torej ni povezana s samo vrednostjole-te ampak je v veliki meri instrumentalna, saj je njena vrednost primarnoposredna oz. služi kot kontekst za možnosti izbire, ki naj jih izberejoposamezniki. Za te izbire so seveda tudi odgovorni, medtem koza neenakosti, ki izvirajo iz atributivnih vidikov njihove identitete oz.različnosti, npr. spola, rase ali etnične pripadnosti niso. To je tudi temeljnividik egalitarizma. Če naj egalitarizem kot teorija enakih možnostizagotovi pošten inštitucionalni okvir, mora primarno zagotoviti, davse prednosti ali pa pomanjkljivosti, s katerimi posamezniki vstopijo vnek proces, nevtralizirajo, tako da lahko v ospredje stopijo individualnekarakteristike in izbire posameznika. Hkrati ugovor o naravi kulturnerazličnosti izpostavlja, da obravnavanje dostopa do lastne kulture terkulturne pripadnosti kot primarne socialne dobrine (Rawls), ne pomeni,da je treba zagotoviti takšne in tolikšne ukrepe, ki bodo zagotavljali,da lahko posamezniki prakticirajo svojo vero in kulturo »v enakosti« in/ali »v celoti«. T.i. ‘načelo zadostnosti’, ki je povezano s svobodo izražanjater svobodo združevanja naj bi v zadostni meri zagotavljalo, da lahkoposamezniki, ki tako ali drugače niso del mainstreama, prakticirajosvojo vero oz. kulturo na najnižji sprejemljivi ravni.Ugovor o integracijski neustreznosti multikulturalizma se nanašana dva ločena problema, ki spodkopavata tako socialno kohezivnost [zidentiteto povezana problematika] kot tudi državljanske vrline [z vrlinamipovezana problematika]. Prvi problem je povezan s samo razširitvijostatusa državljanstva. Z razširitvijo statusa pride do problematizacije državljanskeidentitete in z njo povezanega problema socialne fragmentacije.Drugi problem pa je povezan z razširitvijo obsega pravic, ki jih imajočlani politične skupnosti. Multikulturalizem kot zadnji stadij razpraveo uskladitvi načel državljanske enakosti in enakosti spoštovanja prinašarazširitev na obeh zgoraj predstavljenih področjih, i.e. tako razširitvistatusa kot tudi razširitvi pravic. Razširitev statusa naj bi – podobno kotprejšnje razširitve statusa – negativno vplivalo na socialno kohezivnostpolitične skupnosti in njeno stabilnost. Hkrati naj bi razširitev obsegapravic [kulturne pravice] negativno vplivala tako na socialno kohezivnostkot tudi na lojalnost skupnim načelom in temeljnim vrednotam, saj najbi bila kultura tistih, ki so deležni politik multikulturalizma oz. družbipostavljajo zahteve po akomodaciji v imenu multikulturalizma v številnihprimerih v konfliktu s temeljnimi načeli sodobne pluralne družbe, npr.nediskriminiranje, enakost spolov itn. Politike multikulturalizma imajotudi potencialno nevarnost, da najedejo redistributivni vidik državljanskeenakosti (Kymlicka & Banting, 2006) ter tako povzročijo t.i. ‘paradoksmultikulturne enakosti’. Povečanje obsega pravic manjšinskih skupin najbi povzročilo predvsem zmanjšanje solidarnosti med posameznimi družbenimiskupinami ter s tem povezano socialno fragmentacijo.V.2.Feministična kritika in paradoks multikulturne ranljivostiČasovno gledano je feministična kritika multikulturalizma sicer pred kritikoegalitarnega liberalizma, vendar je zaradi silovitosti in obsega očitkovzoper teorijo in politike multikulturalizma nekako manj v ospredju.Susan Moller Okin je v eseju ‘Is Multiculturalism Bad for Women’ opozo-