Multikulturalizem: PRO et CONTRA - Pedagoški inštitut

461. poglavje Državljanstvo in državljanska enakost47IV.2.2. Kritični multikulturalizem in razlikovalno državljanstvoČe je zmerni multikulturalizem liberalnemu pojmovanju državljanskeenakosti v veliki meri naklonjen, saj zahteva predvsem njegovo korekcijooz. dopolnitev, pa je kritični multikulturalizem v svoji kritiki liberalnegamodela državljanstva kot političnega pojmovanja posameznika ter z njimpovezane uskladitve enakosti in različnosti veliko bolj radikalen in neprizanesljiv,saj pravilno opozarja na dejstvo, da nobena politika ni breznevtralnih učinkov, kar kaže na to, da je liberalno načelo nevtralnosti oz.nepristranskosti tako v teoriji kakor tudi v praksi neuresničljivo. 17 Kljubtemu, da se zagovorniki kritičnega multikulturalizma med seboj razlikujejotako glede na sam projekt, ki so mu zavezani, npr. razlikovalno državljanstvoter s tem povezane politike identitet (Young, 1990), politikepripoznanja (Taylor, 1997) oz. teorija državljanskega multikulturalizma(Modood, 2007; Parekh, 2000, 2007), pa jih druži zavrnitev liberalnegapojmovanja državljanske enakosti. Osnovni ugovor zagovornikov t.i. kritičnegamultikulturalizma je torej povezan z očitkom, da je cilj liberalnepolitične teorije predvsem homogenizacija razlik oz. različnosti (Taylor,1992; Tully, 1995; Young, 1990). 18 Posamezniki, ki – tako ali drugače –niso del mainstreama ne zahtevajo zgolj in samo enakega obravnavanja,temveč tudi ‘pripoznanje’ njihove različne identitete kot pripadnikov kulturnihskupin.Kakor je opozorila Iris Marion Young so »univerzalno formuliranepravice in pravila slepa za razlike v rasi, kulturi, spolu, starosti, zmožnostihin tako zatiranje prej reproducirajo kakor pa spodkopavajo« (Young,1989: 267). Po tej interpretaciji naj bi politike različnosti zahtevale kultiviranjeintelektualne, politične in družbene klime, ki naj bi razvijala senzibilnostza sprejemanje, vključevanje, spoštovanje in pripoznanje raz-lik med posamezniki in družbenimi skupinami tudi v inštitucionalnemokviru sodobnih pluralnih družb. Kritični multikulturalizem v izhodiščuzavrača na pravicah utemeljeno pojmovanje državljanske enakosti kot neegalitarnega,saj ostajajo tisti posamezniki, ki niso del večinske kultureoz. mainstreama kljub enakemu statusu marginalizirani, stigmatiziraniin izključeni. Kakor je izpostavila Yael Tamir:»pripadniki nedominantnih manjšin so kmalu ugotovili, da odobritev naboraformalnih državljanskih pravic ni dovolj, da se zagotovi enakopraven status inhkrati spoznali, da se morajo odločiti, katero je manjše zlo: ostati odtujen inmarginaliziran ali pa vključen za ceno lastnega izbrisa. Člani takih manjšin so setako vse bolj zavedali, da ideal kulturno nevtralne javne sfere uteleša nevarno inzatiralsko iluzijo.« (Tamir, 1995: 164)Po tej interpretaciji ponuja liberalni model na pravicah utemeljenegapojmovanja državljanstva neustrezen odgovor na izzive in probleme sodobnihpluralnih družb, saj naj bi družbene skupine, ki – tako ali drugače– ne sodijo v kulturni mainstream ohranjal v neenakem položajuin podrejeni vlogi [očitek kulturne subordinacije]. Liberalno pojmovanjedržavljanske enakosti je torej – kakor je poudaril Sune Laegaard – »v najboljšemprimeru nepopolno, v najslabšem primeru pa nepravično« (Laegaard,2005: 326).17 Nevtralistično pojmovanje inštitucionalnega okvira sodobne pluralne družbe kot enega odosrednjih karakteristik političnega liberalizma oz. liberalizma nasploh je bila tarča številnihugovorov in očitkov, ki so jih nanj naslovili tako t.i. ‘zunanja’ kritika, npr. zagovorniki komunitarnepolitične teorije ter zagovorniki multikulturalizma (Taylor, 1997; Walzer, 2003) kottudi t.i. ‘notranja’ kritika (npr. zagovorniki perfekcionističnega liberalizma (Galston, 2002;Raz, 1994).18 Skupna točka zmernega in kritičnega multikulturalizma je ugovor zoper deklarirano kulturnonevtralnost inštitucionalnega okvira sodobne pluralne družbe, saj tako uradni jezik,državni prazniki ter državni simboli niso nevtralni oz. nepristranski.